Zimski večeri so čisto drugačni od poletnih. Poleti skozi okno veje topel zrak, vse naokoli pa je polno življenja. A tudi zima ima svoj čar, saj so večeri pogosto zaviti v skrivnostne meglice, skozi zimski mraz narava kaže svoj umirjen obraz, a duša stremi za novimi spoznanji.

Teža utrujenosti se mi je ta večer pokazala že razmeroma zgodaj, čeprav sem tipičen predstavnik ljudi, ki imajo radi večere in noči, zgodnja jutra pa, čeprav so tako lepa, radi prespijo. Po »svetu sanj» sem potovala že kake tri ure, ko me je nekaj prebudilo. Nastopila je budnost, kakršne sredi noči ne poznam.

Kot bi se znašla sredi največje aktivnosti podnevi. Kaj je povzročilo, da sem se sredi sanj prebudila tako zelo budna, kot bi odneslo streho iz hiše, ali pa bi nas presenetilo nekaj, na kar se moraš odzvati nemudoma, sicer si izgubil igro z tukajšnjim življenjem. Komaj meter stran od obraza, je ne dosti nad tlemi, žarela podoba. Pravzaprav samo obraz. V temi je sijal v modro beli svetlobi. Poteze na obrazu so bile mehke in nič ni kazalo na zlonamernost. Če sem se že prebudila iz globokega spanja v popolno budnost, sem bila sedaj vpričo presenečenja tako zelo budna, da je bila misel, da so morda samo sanje, popolnoma odveč.

Zatisnila sem oči, saj me je začela obdajati stiska. Miže sem razmišljala kaj naj storim. In kaj sem – popolnoma nič, saj je bilo presenečenje preveliko. Po trebuhu mi je divjal orkan, a že sama misel, da bi morala stopiti na tla, mimo podobe, je bila preveč. Ne, nikamor ne grem.

Pa naj bo kar hoče. Radovednost me je premagala in zopet sem odprla oči, da bi se prepričala, če je podoba samo iluzija, ali je dejansko še vedno tam. Ne, ni bila iluzija. Še vedno mi je obraz namenjal »poglede«, za katere bi težko rekla da so bili ostri ali pogled jeznega, ne, še najbolj bi ga lahko primerjala z pogledom starejšega človeka, ki je vihrave misli že davno zamenjal z treznim, razumnim razmišljanjem. Kdo si? In kaj te je prineslo? Podoba se mi je sicer zdela nekako znana, a ni bila podoba bližnjih. Spremljal me je občutek, ki sem ga doživela na maškeradi v Benetkah, ko sem opazovala čudovite maske, ki so se počasi in z veliko mero gracioznosti premikale, resnična podoba človeka pa je bil zakrita.

Kljub temu, da nisem ravno strahopeten človek, si rok proti podobi nisem upala stegniti. Podoba obraza, ki je lebdela je bila večja kot je sicer dimenzija glave, premikala se je, drugega nič.
Kaj naj storim? Kaj želi? V mislih so se rojevale dileme. Naj spregovorim – pa saj besede niso potrebne. Minila je ura, dve. Ne, vstala nisem, občasno sem zaprla oči, a ko sem jih spet odprla je obraz še vedno zvedavo gledal proti meni. Ko sem jih zadnjič odprla, sem videla, da sem zaspala, saj se je zunaj že danilo. Podobe ni bilo več.

Pa srečno, kdorkoli že si!