Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mocni-Tok-Reka-Ganges-Bozjo-Srce

Nauk matere Ganges petek, 30. maj 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: marko72 Takrat sem sklenil, da bom mesec dni od zore do mraka presedel v tišini in molitvi. Molil sem za razkritje pravega kraja. Ravno takrat sem v reki opazil vrsto manjših skal. Oblikovale so naravni most do ploščate skale, slabih deset metrov od brega. Skala je postala moj priljubljeni kraj. Na njej sem sedel od sončnega vzhoda do zahoda, z vseh strani obkrožen z močnim tokom Gangesa. Ob tem neverjetnem razgledu sem se počutil čisto majhnega. Zvečer sem se vračal v votlino in naletel na starca, ki je sedel na tleh in prodajal majhne korenčke, razstavljene na kosu stare vrečevine. Ko sem šel mimo, mi je enega ponudil. Sklenil sem, da bosta naslednjih trideset dni voda Gangesa in korenček na dan moja edina hrana. Samotna skala je postala moje zavetje. Od zore do mraka sem sedel na njej in gledal navzgor proti toku. Na levi sem na nasprotnem bregu v daljavi včasih opazil kakšnega jogija, ki je sedel v meditaciji. Na desni pa se je raztezalo čudovito himalajsko predgorje. Najbližja gora je imela srčast vrh. Ure in ure sem strmel vanj in si predstavljal, da je kot brezmejno Božje srce, ki vsem živim bitjem daje končno zavetje, veličastno in prelepo srce. Tako kot pri vzpenjanju na goro za seboj pustimo tla pod nogami, moramo za osvojitev Božjega srca opustiti škodljive zemeljske navezanosti. Iskrena duhovna pot je kot vzpon na goro, in ne glede na težave, na katere naletimo, bi morali pot nadaljevati z upanjem. Gora daje popolno oporo tistim, ki si prizadevajo doseči njen vrh. Tako nam tudi Gospod priskrbi vse potrebno,da se približamo njegovemu vsemilostnemu srcu, če smo iskreni. Z vseh strani me je obdajala mati Ganges, zimsko odeta v bleščečo valovito zelenkasto modrino. Njeni valovi so se kodrali in vrtinčili, kot bi bila opita od lastne lepote. Noben človeški umetnik ne bi mogel ujeti niti trenutka tega neskončnega prizora. In njene umetnine so izginile v istem hipu, ko so bile ustvarjene. Iz tega sem se naučil, da se vsa lepota tega sveta ves čas preobraža. Nič ni trajno. Naša stvarnost se nenehno spreminja. Mati Ganges je vedno tu, kot narava, toda nobena njena stvaritev ni večna. Tako tudi vse, kar nam je v tem svetu ljubo, nezaznavno izginja. Ničesar se ne moremo oprijeti. Če pa znamo ceniti lepoto notranjega toka resnice, lahko uživamo resničnost, ki je globlja od spremenljivih valov radosti in žalosti. Sedel sem kot ponižen učenec in se poskušal učiti od svoje učiteljice. Mati Ganges izvira visoko v Himalaji in neustavljivo teče proti morju. Na poti tja jo čaka nešteto ovir – velikanske skale, podrta drevesa ali celo gore – vendar je nič ne ustavi. Lahkotno teče čez ovire, pod njimi ali okrog njih. Uči nas, da moramo vztrajati pri svojem cilju in ne dovoliti, da nam neizogibne ovire na poti vzamejo pogum, če hočemo doseči morje svojih hotenj. Vse ovire so kot skale v reki življenja. Plavati moramo okoli njih in se nikoli vdati. Z Božjo pomočjo lahko vedno najdemo pot. Sedel sem na skali in si predstavljal, da je opazovanje rečnega toka kot opazovanje minljivega življenja. Reka nas ima popolnoma v oblasti, če smo v njej, z brega pa jo lahko nenavezano opazujemo. Mati Ganges nas uči, da postanemo modri, če se naučimo oddaljiti od svojega ega, vihravega uma, čutov in sveta okoli sebe ter preudarno opazujemo življenje. Vsak večer po sončnem zahodu sem se vrnil v gozdno votlino in premišljeval o darovih tistega dne. Nekoč sem razmišljal, kako so na teh bregovih zapisani milijoni let zgodovine. V arijski dobi je cvetela duhovnost. Aleksander Veliki je prišel in tudi odšel. Potem so severno Indijo osvojili Moguli in ji vladali stoletja, dokler jih ni premagal britanski imperij, tega pa so postopoma pregnali Mahatma Gandhi, Subhaš Čandra Bose in indijsko gibanje za svobodo. Suženjstvo in svoboda, vojna in mir ter politične zmage in porazi so se izmenjavali kot letni časi. Brezčasna mati Ganges pa je ves ta čas potrpežljivo tekla proti morju. Tudi resnica se ni spremenila. Kar koli se zgodi na tem svetu, pa naj bo še tako dramatično, toku resnice ne more do živega. Videl sem, kako tok odnaša številne predmete, med njimi tudi liste, cvetove, izkoreninjena drevesa, mrtvega bivola in celo človeška trupla. Razmišljal sem, da bo reka na koncu odplavila v morje vse, kar bo ostalo v njej. Večina stvari pa bo sčasoma pristala na bregu in obtičala tam. Duhovna pot in duhovni učitelj sta kot tok matere Ganges, učenci pa kot predmeti, ki jih nosi reka. Če učenci zvesto ostanejo v toku svetih naukov, jih ponese v ocean duhovne resnice. Toda na bregu se pojavlja veliko skušnjav in pasti, ki jim obljubljajo udobje in srečo ter jih poskušajo zvabiti iz toka, ki jih vodi k uresničitvi srčnih želja. Vsi ne ostanejo zvesti toku, tisti, ki jim to uspe, pa dosežejo ocean razsvetljenja. Spraševal sem se: Kdo bodo moji učitelji? Jim bom lahko ostal zvest? Nekega jutra sem pred svitom gledal navzdol po rečnem toku, ki nikoli ne spi, in premišljeval o njegovem tisoč kilometrov dolgem potovanju. Morje je klicalo in vsaka vodna kapljica je potrpežljivo plavala h končnemu, tako oddaljenemu cilju. Mati Ganges me uči potrpežljivosti in neomajnosti, ki ju potrebujem, da odgovorim svojemu klicu. Ves čas sem se spraševal, zakaj sem zapustil tisto, kar obljublja svet, samo da bi lahko sam sedel na skali sredi Gangesa in se držal strogega prostovoljnega posta. Zakaj sem šel v skrajnosti kot kakšen obsedenec? Takrat nisem mislil, da je to moja izbira. Čutil sem skrivnostno roko usode, ki me je vodila naprej. Radhanath Svami Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija Vir: http://www.radhanathsvami.si/ucenje-matere-ganges/ Komentarji (12) www.pozitivke.net