Ostrina zaznav kaže svojo moč, saj s preprostim zaprtjem oči te postavi v drug prostor, čas. Ni trik, ni privid, ni izguba zdravega razuma, saj je vse tako živo kot je življenje v dihu. Tukaj si, kot gost in hkrati kot opazovalec, da vidiš, občutiš, zaznaš in sprejmeš kar ti ta trenutek ponuja.

Sonce osvetljuje kamnito obzidje, prostrani vrtni prostor, ki se skoraj razprostira v neskončnost. Navdušenje izoblikuje svoje misli in te jasno izgovarjajo, da gre za čas, prostor, ki je že tako dolgo v pozabi, da bi kaj takšnega lahko zasledil le pravljici. Pa vedar je resnično, kot je resničen utrip, ki se predaja svojemu ritmu ugodja.

Slutim, to ni razlog moje prisotnosti. Pogled se iz desne obrne v levo, kjer ne morem umakniti pogleda s prelepe, okroglo kamnite mize. Vse je bilo sprejeto z občutkom, ko preprosto moraš vdihniti in še v isti sapi izdihniti. Občutila sem ga, tam je, njegova prisotnost, čeprav še pogled ni segel tako daleč.

Počasi, kot bi kamero usmerjal, je pogled pričel se dvigovati proti njemu, ki je stal za tisto prečudovito mizo. Ves v črnem, v oklepu in njegova pokončna drža je sevala vame vso njegovo bit. Dih je postal kot eno z njegovim. Njegova pokončna drža, neustrašnost je postala del mene in prav nič ni bilo strahu pred njim. Za nekoga, ki je imel vse te moči v sebi, ni bilo kančka zaznave, da bi se morala počutiti ogrožena. Pravzaprav sem jasno dobila občutek, da sem gost z razlogom in ta je bil, da si zreva v oči. Videla sem obliko njegove čelade, kot ščit, maska, ki se je od vrha do spodnjega dela vse bolj ožala.

Pravokotna zareza, ki mu je omogočala vidljivost, ramena v pozi nekoga, ki se zaveda, da je vladar svojega sveta in zaščitnik vseh, ki so šibkejši. A hkrati neustrašen za boj proti tem, ki bi brez milosti želeli škodovati. Počasi njegov pogled zaznavam na svoji koži. Kot počasen posnetek, ko pričakuješ izzid, pa vendar sem umaknila pogled v prvo.

Ponoven poskus in tudi tokrat je pogled šel v drugo smer. Še preden bi poskusil znova, sem se znašla, kjer sem bila prvotno. Tukaj, zdaj, v svojem času, kraju in odprla ponovno oči. Kot bi pomežiknil, tako hitro se je vse zgodilo, a občutja ostajajo. Poznati ta občutek pokonočnosti, neustrašnosti in hkrati čut za dobro, ne izkoriščati za kaj drugega kot biti gospodar svojega gradu.