Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča. Tako se glasi grafit, ki sem ga videla nekoč nekje in nikoli več pozabila. Ker sporoča mantro za preživetje človeške vrste.
Bila sem že univerzitetna profesorica, a še vedno nisem razumela, kako je mogel priti Hitler na oblast, kako se je lahko zgodilo, da so pobili milijone Judov, kako je mogoče, da obstaja zlo.
Oči mojega razumevanja so bile namreč uprte v storilce in vedno znova sem si zastavljala isto vprašanje: Kako so mogli? Le kako so mogli početi takšna grozodejstva?
Dokler nisem v Berlinu poslušala predavanja znamenite pisateljice o nastanku fašizma. Ta se razraste v prelomnih časih, ko obstajajo velike razlike med revnimi in bogatimi, ko ogromno ljudi pesti lakota, ko ni dela in se po ulicah vije obup. V takih časih zasijejo zlate zore, fašisti in nacisti vseh vrst, v časih, kakršen je ta naš zdajšnji. Zlo za svoj razcvet potrebuje bedo in brezpravje. To zlo pa se začne v meni, v tebi. Ko mi ni mar za druge, ker sem zaprt v stolp iluzije, da se meni kaj takega že ne more zgoditi. Kaj takega, kot se je najprej judovskemu trgovcu na eni od berlinskih ulic.
Drhal mu je s kamni razbila izložbo. Kriv je bil, ker je bil Jud. Sosedje so gledali stran, se poskrili v veže svojih hiš. Naslednjič so objestneži Judu zažgali trgovino. Plamen je uničil celotno trgovino, vendar ga sosedje (med njimi tudi Judje!) niso prišli pogasit, marveč so na svojih oknih spustili rolete, da ne bi ničesar videli, da ne bi ničesar slišali. Tako se je začelo, je pojasnjevala pisateljica. Ko so prihajali s kamioni in deportirali Jude v koncentracijska taborišča, so ljudje imeli že trdno zaprte oči in vajeno gluha ušesa. Imeli so zaprto srce za trpljenje drugih.
Takrat sem končno razumela! Zlo tli v slehernem od nas, saj je vsak celovito bitje iz sončnih in senčnih barv, v slehernem je doma svetloba in tema. Od okoliščin in naravnanosti srca pa je odvisno, ali bomo delali dobro ali pa bomo povzročali zlo. Odprto srce čuti in ve, kaj mu je storiti. Kot pravi sv. Avguštin: Ljubi, in kar boš storil, boš naredil prav. Toda okoliščine niso manj pomembne. Okoliščine pomenijo predvsem druge ljudi: družino, šolski razred in šolo v celoti, sosede, vaško skupnost in cerkveno občestvo, politike v parlamentu itn. Pa seveda urednike in novinarje množičnih medijev, ki s konstrukcijo medijskih podob in s svojo orientacijo pomembno vplivajo na držo ljudi. Kakšne zglede vidimo v svoji okolici, kakšne vrednote so v veljavi, kakšno ravnanje spodbujajo in kakšno ignorirajo?
Kdor molči, je sokriv! Kdor se zlu ne postavi po robu, ga tolerira, saj soustvarja okoliščine, ki ne ustavijo slabega. Toda kritizirati in pljuvati ni dovolj. Kot je rekel dragi Frane Milčinski Ježek, čigar stoletnico rojstva praznujemo to leto: »Svet je razbit v čežano, to drži. A ti, tovariš, nikar ne modruj z besedami znanega angleškega dramatika Hamleta, da je svet iz tira. Kaj mi mar? Pljujem nanj. Varčuj s pljunki! Treba bo pljuniti v roke – a ti nimaš sline. Obnova kliče! Vse to smetišče, ki se je poprej imenovalo Zemlja, je treba pospraviti. Postaviti na noge, kot se reče. Pljuniti torej v roke! A naj ne ostane samo pri tem. Ni dovolj, če si opljuješ dlani, potem pa ležeš in zasmrčiš. Razumeš? Pljuvanje samo po sebi še ni obnova.«
Kdor ne pljune v roke in ne stori česa konkretnega, je sokriv! Naredi ne le zase, temveč za druge. Za tiste, ki so v stiski in ne zmorejo sami. Danes ne zmorejo oni, morda že jutri ne bomo zmogli mi. Ker bo prišla povodenj ali potres, ker bodo poplave ali suše. Ker je že uničeval žled in bo morda spet, če spomnim le na naravne katastrofe. Toda socialne niso nič manj grozne: izguba službe, minimalna plača ali sramotno nizka pokojnina, zmanjšanje sredstev za socialne dodatke. Plačevanje šolnin in zdravstvenih storitev, kupovanje dragih učbenikov in še dražjih zdravil, če naštejem le nekaj hudih reči, ki jih je iz dneva v dan več in več – ne le drugod, temveč tudi v Sloveniji.
Solidarnost je ena od pomembnih poti, ki (od)rešujejo. S solidarnostjo pokažemo, da nam je mar. Tako ali drugače pljunemo v roke: darujemo svoj čas, različne gmotne dobrine in denar. Prav ganjena sem bila, kako hitro so FB-prijatelji razširili moj poziv, naj pokličemo 1919 in napišemo SMS: GOZD. En SMS, en evro, ena sadika za od žleda razdejan gozd, ki ga bo treba obnoviti. V dobrem dnevu je sporočilo podelilo na stotine ljudi, hitro jih je bilo več kot tisoč. Poročali so, da je SMS poslal vsak družinski član; juhej, koliko novega gozda se bo zgodilo po zaslugi tega majcenega korakca! Ali pa zbiranje sredstev za ljudi s poplavljenih območij v Srbiji in BiH, kako hitro smo se zganili, kako veliko naredili! Bila sem ponosna na državljanke in državljane Slovenije, ki niso pozabili na čase skupne domovine in so začutili dolžnost, da njenim prebivalcem priskočijo na pomoč.
Naša solidarnost pa ni blagodejna samo za tiste, ki jih podpiramo in jim pomagamo. Odrešujoča je tudi za nas osebno. Ker nam pomaga mehčati srce. V nas vzbuja sočutje, saj odpira čarobna vrata, skozi katera lahko sije Luč in se pretaka Ljubezen. Povezuje nas in v našem nezavednem prebuja pradavno modrost: zavedanje, da nismo ločeni drug od drugega, ampak smo vsi Eno. Teoretično to kar dobro obvladamo, občutimo pa še vedno težko. Saj je svet zaradi sebičnosti, egoizma, skrbi za lastne interese in ugodje za lastno rit kot da zaklet. Zajeban in zašit, bi rekel reper.
Še nedavno je prevladovala teorija sebičnega gena, ki tak svet razlaga kot posledico ohranitvenega gona. Preživi pač močnejši, tisti, ki je najprej poskrbel zase. Nove znanstvene raziskave so omajale vladavino darvinizma tako v živalskem svetu kot v človeški družbi. Živali se povezujejo in si pomagajo, da lahko njihov rod preživi. So solidarne so že po naravi. In taki smo tudi ljudje! Ne bi preživeli, če ne bi bilo tako. Samo SKUPAJ je mogoče živeti tako, da ima življenje prihodnost. Samo skupaj, držeč se za roke, kot poje sufijski mistik Hafis v himni solidarnosti z naslovom Iz velike nuje:
Iz velike nuje se držimo za roke in plezamo.
Če ne ljubimo, se spustimo.
Poslušajte, teren tukaj okoli je dosti preveč nevaren za kaj takega.
Zato se ne zapirajmo vase in ne delajmo le zase. Da ne bomo ostali brez zaklonišča.
Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča. Tako se glasi grafit, ki sem ga videla nekoč nekje in nikoli več pozabila. Ker sporoča mantro za preživetje človeške vrste.
Bila sem že univerzitetna profesorica, a še vedno nisem razumela, kako je mogel priti Hitler na oblast, kako se je lahko zgodilo, da so pobili milijone Judov, kako je mogoče, da obstaja zlo.
