Po spletu okoliščin sem se tisti dan znašla na avtobusni postaji. Dolgo je že bilo od tega, ko sem se domov morala peljati z avtobusom. Ravno prebrani vozni red sporoča, da mi je ta ravno odpeljal izpred nosa. Sedem na stol v lični avtobusni postaji in opazujem okolico.
Prisede ženska srednjih let. Kovček. Globok izdih, ko sede poleg mene. Vzame škatlico cigaret, potegne enega junaka iz nje in ga prižge. Seveda sem navdušena. Moji dolgi, še skoraj na sveže umiti lasje, ki še dišijo po jasminu, zaplapolajo v vonju cigaretnega dima. Nič, Vanda, kar lepo mirno, si na javnem mestu in tukaj se med drugim lahko tudi kadi. Prelena, da bi vstala in se malo sprehodila.
Počakam, saj ena cigareta pač ne traja večno. Pokadi, vzame drugo cigareto, jo prižge... in tretjo....zazvoni telefon, stavki so v smislu; moram iti, povedati, daj otroku sirup, saj bo zaspal, jaz pridem v nedeljo, res moram iti, čao....vzame novo cigareto, vžigalnik, enkrat, dvakrat se zaiskri... nič, vžigalnik ne dela... nasloni se na naslonjalo stola in se za trenutek umiri. Super, sedaj bomo pa zadihali.
Pogleda proti meni in me tiho vpraša, če imam ogenj.....v šali odgovorim, da v moji jami pa ne kurimo več ognja, imamo gretje na elektriko. Takrat jo prvič pogledam v obraz. Bolečina....obup....praznost..izgubljenost. In potem se slišim reči; Gospa, je kaj narobe ?
Gospa za trenutek pogleda stran in potem spet mene. Očitno sva čakali isti avtobus in vedela je, da bo ura brez cigarete kar dolga. Pove, da gre... do moža na letalo, ki leti zvečer v tujino na njuno skupno destinacijo... od tam jo je poklical njen mož... pove, da odhaja iz razmerja... zaljubil se je že pred letom... pa saj ve, saj sta se o tem že veliko pogovarjala.... ne da se rešiti...on odhaja.......!
Z dlanmi pokrije obraz... sedaj odhaja k njemu, da ga prepriča o nesmiselnosti te poteze... imata otroke, skupen dom, dobre službe, zdravje..."VSE" imata...a on odhaja od nje ... ne more več... pol leta že trpita... se pogovarjata... ampak rešitve nista našla.. pred tremi dnevi ji sporoči, da se ne bo vrnil tako kmalu...ona ne more v službo, otroci niso v vrtcu, ona ne je... samo leži in joče... sedaj gre k njemu, da mu pove, naj se vendarle vrne k njej, saj se da rešiti vse, če je ljubezen ... in otroci so reveži... hudo je to...
Poslušam... kako se odzvati oz. ali se sploh odzvati?... ME je slučajno kdo kaj vprašal?... Reči, da bo vse še v redu, je nesmiselno v tem trenutku... objeti jo in potolažiti?... Povedati, da ni za pričakovati neke spremembe pri težavah, ki jih imata, če naredi to, kar ima v načrtu narediti... ampak kako?
Vprašam jo, koliko otrok ima... z majhno iskrico v očeh pove, da dva...sedaj jih ima v varstvu pri mami...čudovita otroka, pravi....pa da ima lep dom...službo, ki jo rada opravlja....in začne govoriti o tem, kaj vse ima ..... v tej pravljici je izstopil iz lika "SAMO" njen mož....in to bo dobila nazaj, je odločena....Pred mano je sedela ženska, ki ima skoraj vse.... ampak popolnoma zrušena, ranjena, brez delujočega vžigalnika, v svojem peklu.....zaradi ljubezni, ki jo je čutila samo ona....in slepa za to, da njen mož tega ne čuti....do nje.....naredila bo to, da jo bo mož spet ljubil....vse bo naredila....TO VE!
Tišina...zgodbo sem slišala verjetno v celoti.....avtobusa še od nikjer....svetovati ljudem, ko imajo na voljo od vseh izbir samo slabe in bolj slabe, je odgovornost.....ne, Vanda....nič ne boš rekla...se te ne tiče....vsak ima svojo šolo...tako se učimo, pa saj to veš, kajne...? In potem slišim vprašanje ; Kaj pa vi mislite ?
Nič, najbolje da grem kar peš...lepo bom vstala iz neudobnega sedeža, ji zaželela vse dobro in odšla z zaprtimi usti. Ampak, noge niso niti trznile. Obsedela sem tam in odprla usta...
Vprašala sem jo, kakšen bi bil v tej situaciji najboljši možni izzit, ki ga je možno pričarati v njeni glavi....pravi, seveda, da uspe moža prepričati, da se vrne k njej... k njim seveda in ko se vrne, jo vprašam... vas bo ljubil? Ali je možno, da lahko po tem njenem obisku pri njem naredi tudi to, da bo njen mož prenehal ljubiti drugo... pravi da ne...hmmmm, kako pa boste lahko srečno živeli z njim, če boste vedeli, da je v srcu in z mislimi pri "njej", boste res srečni z njim? Bodo srečni vaši otroci, ko bo oče živel z njimi, v glavi pa se mu bo odvijal romantičen film, kako čudovito bi bilo življenje z "njo", ki jo ljubi in je drugačna, in on se zraven nje in samo zraven nje počuti čudovito. Gospa, kakšno bo vaše življenje , če uspete s tem, kar imate sedaj v načrtu... vam bo všeč?
Pripelje avtobus...nisem opazila, da se je na postaji zbralo kar nekaj ljudi, vstaneva, vrata avtobusa se odprejo tik pred mano, vstopim, sedem k oknu... vrsta čakajočih se počasi krajša, ona je zadnja... s kovčkom v roki... z namenom, da vstopi... za trenutek se najine oči srečajo... ona obstane na mestu... voznik živčno pogleduje proti njej in ji s kretnjami rok sporoča, naj vstopi... ona stoji, gledam jo v oči v njih opazim moč malce kljubovalnosti... nekaj iskrice... zamahne z roko, naj voznik odpelje... ona ostaja !
Avtobus se počasi premakne....še zadnji pogled v njene oči...dvigne desnico, jo položi na svoje srce in jo umeri priti meni....HVALA, razberem iz njenih ustnic.....dvignem palec.....tako je prav! Vrni se k otrokom, v svoj dom, v svojo službo, med svoje prijatelje, v svojo, na novo napisano pravljico. Za lepo partnerstvo sta potrebna DVA, ki čutita ljubezen drug do drugega. Seveda bo prišel dan, ko boš prejokala cel dan, vendar VEM, da se boš vedno v tistem trenutku spomnila na razgovor na avtobusni postaji...in se boš vprašala. Je to res tisto, kar si tako močno želim, da jočem, ker sem izgubila? Namreč, nesrečnega moža, ki bo vedel, da je sprejel odločitev, ki ni bila samo njegova.... zaradi otok, družine, nesrečne in zapuščene mene v pravljici, ki je že dolgo ni bilo več in sta naredila vse, kar sta znala v tistem trenutku, da jo prebereta ponovno...
Avtobus si utira pot skozi gost promet. Na oknu sem opazila par dežnih kapljic. Čutim, da mi po licu polzijo solze.....super, sedaj se cmeram v avtobusu...ne morem ustaviti.... spomini....na trenutek, ko sem iz svojega prestola tudi jaz zbrcala vse "lušne "ritke....in ga zasedla v vsej svoji veličini.... boj za ljubezen druge osebe vas lahko dobesedno položi v invalidni voziček in to v energetski ali fizični obliki.... VEDNO, ampak RES vedno morate na svojem prestolu sedeti vi.....
Tako se namreč lahko živi svojo pravljico...ljudje v vaši pravljici pa v njo prihajajo in iz nje odhajajo...in tako je prav, čeprav je to lahko tudi pot do pekla in nazaj.....kako dolga in težka pa je pot do pekla in nazaj, pa je velikokrat odvisno od tega, koga imate na svojem prestolu....
Poskrbite, da na svoj prestol v vašem življenju sedete sami... to je vaša dolžnost do vas samih in , seveda, ljubite se...
Po spletu okoliščin sem se tisti dan znašla na avtobusni postaji. Dolgo je že bilo od tega, ko sem se domov morala peljati z avtobusom. Ravno prebrani vozni red sporoča, da mi je ta ravno odpeljal izpred nosa. Sedem na stol v lični avtobusni postaji in opazujem okolico.
