Tukaj, po tej poti, je odzvanjal glas v mislih dekleta, ki je bilo na prvi pogled kot vsako drugo dekle. Peščeni kodri so ji zakrivali pogled, da bi ne izpostavljala kar skriva v sebi. Prepustila se je sili, ki jo je vodila naprej po že prehojeni gozdni poti, vse globlje in globlje, dokler ni prišla do točke, ko so se za njo začele izgubljati vse sledi. Prerezala je stik s svetom, ki ga pozna in obudila moč, ki jo nosi v sebi.
Zemlja, zrak, ogenj in voda
rojena sem iz sončnega vzhoda
prvi žarki v meni prebujeni
s kristalnimi kapljami so spojeni.
Ob teh besedah se razprši kot rosna kaplja na vse kar raste in cveti. S svojo svežino je krasila cvetove, širila vonj zelenih trav, drsela po listih, ter se združevala s kapljami v potoku. V odsevu si lahko zaznal mavrico lesketajočih barv, ptički so skakali iz veje na vejo, pozdravljali jutro s svojim napevom. In če si dobro prisluhnil, si lahko slišal tudi pospešen utrip dreves od te idile lepote in miru.
Ko je sonce prekrilo vsak kotiček s svojo toplotno odejo, so se kaplje pričele dvigovati, združevati nazaj v prvoten lik dekleta rojenega iz sončnega vzhoda, spojene s kristalnimi kapljami. Nevidna sila jo je prijela za dlan, ter jo peljala še globlje in globlje v gozd. Ustavila se je v kotičku, kjer ni bilo nobenih sledi tujih korakov, le pokončna drevesa, ki so oddajala svojo moč ter jo klicala v svoj svet.
Minerali, rodovitne snovi
sestavina so prsti
položi seme na plodna tla
ustvarila bodo čudež tega gozda.
Izrečene te besede spremenijo njeno telo v prah, v zemljo. Zdaj s koreninami ima stik, občuti zemlje utrip, zaliva s kapljami semena, je del skrivnosti življenja.
Zapihal je lahkoten veter, dvigoval delce prahu in jih sestavljal nazaj v že znan lik. Zajela je sapo, položila dlan na prsi, se zahvalila za prejete darove, nepozabno doživetje.
Še preden se je uspela obrniti jo je presenetil močan sunek kot orkan, ki jo je razblinil v ozračju kot nevidno zmes, ki se spotika ob listje na drevesu, ob vznožju gozdnih poti upogiba zelenje in cvetove, oddaja šum skakanja sem ter tja. Bila je veter s kapljami spojenimi v svežino, ki je bil kot ščit pred močjo sonca, ki je vse bolj pripekalo z višav. Obiskala je vsak še tako skrit kotiček in če si podrobno prisluhnil, si lahko slišal njeno pesem.
Sem strast, sem energija
toplota, ki v plamen se zvija
dodane iskre hrepenenja
so pečat življenja.
Po končani pesmi se je zmes vetra in zraka pomešala s sončnimi žarki, ki so posrkali večji del vode iz katere je spojena. Njen lik se ni vrnil v prvotno obliko. Postajati je pričela rumena, rdeča, iz trenutka v trenutek prav goreča.
Postajati je pričelo vroče, soparno in ni bilo kotička s senco, ki bi v tistem trenutku vsaj nekoliko ohladila tako naravo kot njo, ki se je spremenila v žgočo zmes.
Tukaj, po tej poti, je odzvanjal glas v mislih dekleta, ki je bilo na prvi pogled kot vsako drugo dekle. Peščeni kodri so ji zakrivali pogled, da bi ne izpostavljala kar skriva v sebi. Prepustila se je sili, ki jo je vodila naprej po že prehojeni gozdni poti, vse globlje in globlje, dokler ni prišla do točke, ko so se za njo začele izgubljati vse sledi. Prerezala je stik s svetom, ki ga pozna in obudila moč, ki jo nosi v sebi.
