NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zločinec v meni   
    ponedeljek, 10. november 2014 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Ameriški zločin je naslov trpkega filma o nasilju, moralnosti ter brezbrižnosti. Le-ta je tudi izhodišče za naše razmišljanje.

    Dogaja se leta 1966 v Ameriki, zvezni državi Indiana. Priče smo zgodbi 16 letne deklice, ki začasno prebiva pri veččlanski družini brez očeta. Družina ter nekaj sosedov začno fizično in psihološko trpinčiti deklico, ki dva meseca kasneje zaradi tega umre.

    Pričujoča zgodba nas navda z grozo, vrže nas iz stola in pretrese do korenin. Pri tem se začnemo spraševati, kako hudiča je možno tolikšno nasilje, kot prikaže film, v katerem se kopica ljudi brutalno izživlja nad enim samim bitjem ter ob tem ne trene z očesom.

    Verjamejo, da je deklica prostitutka, da ne premore čustev, da ne zmore jokati in navsezadnje, da sploh ni človek. Tako kot mnogi verjamejo, vsaj tako se zdi, za invalide in nasploh za duševno drugačne ljudi, ki ne ustrezajo splošno sprejeti, ne da bi vedeli, definiciji normalnosti.

    Deklico razčlovečijo in postanejo imuni na njeno trpljenje in kakršnekoli moralne pomisleke. Lahko tudi verjamejo, da so njihova dejanja upravičena, kot so to verjeli nacisti; namreč, da z iztrebljanjem Judov delajo svetu uslugo. Čisto mogoče je, da ljudje pod določenimi pogoji postanemo moralno popolnoma otopeli in se spremenimo v ubijalske mašine. Lahko si predstavljam, da bi marsikateri Slovenec ali Slovenka bila popolnoma ob moralne zadržke, ako bi se znašla pred ponudbo, da lahko brez posledic odstrelita glavo kakšnemu politiku.

    Kot gledalci, se nemočno sprašujemo »How could it happened«? Kje »zaboga« je bilo sočutje, tisto živalsko usmiljenje, ki ga čutijo ljudje ob pogledu na trpljenje drugega! Kje je kdorkoli, ki bi kaj rekel ali storil?! Na koncu pa začutimo le, grozo in ogorčenje.

    Ljudje si ogledamo ali preberemo kakšno prav posebno resnično zgodbo o tem in onem posamezniku ali skupini ter njegovem/njihovem trpljenju. Sedimo pred ekrani ali beremo časopis in uprizarjamo spačene ter ogorčene obraze.

    Usmerjeni smo NA ekran, NA tistega človeka ali tiste ljudi. NA tisti kraj in NA tisti čas. Občutek imamo, da se vse to dogaja drugim ljudem, v drugem času ter drugem kraju. Počutimo se nedolžne in varne, kar pa je lahko zelo nevarno in tudi je.

    Čemu tolikšno ogorčenje, če pa je ekran že temen in se vse dogaja »tam zunaj«? Preteča slutnja, da zgodba govori o nas samih in o tem, da smo tudi sami lahko, če že nismo, podobne človeške pošasti, s katerim nam postreže film ali dogodek, kot je holokavst.

    To pa nas šele resnično vrže iz postelje, ko želimo sladko zaspati. Groze ne moremo več nasloviti na like iz filma, ampak jo začnemo zaznavati pri sebi in vse naokoli. Začenjamo se spominjati - zelo konkretnih stvari in dogodkov.

    Sedaj ni več tistega časa, kraja ali tistega človeka, ampak sem tukaj jaz, ki sem sposobna biti nečloveški zločinec. Vednost, da sem lahko tudi sama taka, ne da bi sploh vedela.

    Ljudje smo hitro pripravljeni verjeti, da »mi pa že nismo taki in da nikoli ne bi mogli biti«. Pa je res čisto tako? Kolikokrat v življenju smo bili priče takšnim in drugačnim vrstam nasilja; doma, v šoli, službi, soseski, pa smo raje ostali tiho, češ »to ni moja stvar« ali »tako pač je« in še naprej živeli domnevno spokojno življenje. In kolikokrat na dan mimogrede zagrešimo majhne ali velike zločine, ko poskušamo zaradi lastnih frustracij poteptati drugega človeka ob sebi? Tudi če ne črhnemo in ne naredimo ničesar, smo odgovorni; za molk in ne-dejanje.

    Samo, če že malo pomislimo, bi kaj hitro ugotovili, da zlo ustvarjamo kar sproti, ne da bi vedeli.

    Ali kot bi dejal Zygmunt Bauman: »Brez neposrednega poznavanja svojih dejanj se celo najboljši človek giblje v moralni praznini: abstraktno prepoznavanje zla ni niti zanesljiv vodnik niti primerna gonilna sila… Velika in v veliki meri nenamerna krutost ljudi dobre volje nas ne bi smela presenetiti. Preseneti pa nas, kako so se lahko zgodile, ko pa vsak izmed nas vendar ni storil drugega kot nedolžna dejanja […]. Še teže pa vidimo, da so naša lastna dejanja s svojimi daljnimi učinki pripomogla k ustvarjanju bede.« (Z. Bauman, Moderna in holokavst, str. 56)

    Podobna občutja, vprašanja in razmišljanja se nam porajajo, ko poskušamo misliti drugo svetovno vojno in holokavst. Pri tem razmisleku nam je pomagala resnično izjemna knjiga, z naslovom Moderna in holokavst, že omenjenega avtorja Zygmunta Baumana. Knjiga nam sesuje vsakršno splošno prepričanje oziroma razumevanje, ki smo ga imeli do takrat. Avtor nam poda resnično izjemen vpogled, kako je do holokavsta sploh lahko prišlo. Knjiga nas osupne, saj preprosto ne moremo verjeti, kako prefinjen stroj je omogočil drugo morijo in poboj Judov. Bauman pa nam tudi pokaže, da stroj deluje še danes in to z vso paro. Sicer lahko verjamemo, da ne živimo v koncentracijskih taboriščih, zagotovo pa živimo v svetu nasilja, manipuliranja in nadzora, o katerem je Hitler lahko le sanjal.

    Če smo kdaj videli posnetek prebivalcev mesta Dachau, ko zapuščajo prostor, kjer so naložena presušena trupla zapornikov tamkajšnjega taborišča, smo morali opaziti tudi zgroženost na njihovih obrazih. Lahko si le predstavljamo, da so ti obrazi podobni obrazom gledalcev pred televizijskimi ekrani, ko gledajo npr. film Ameriški zločin.

    Ko so končno videli, so začeli tudi verjeti to, kar so že ves čas vedeli. Nemško ljudstvo je vedelo kaj se dogaja, a so zaradi propagande, ideologije in strahu tiho pristajali na zločine svojih voditeljev. Zaradi tega pa niso nič manj krivi in nič bolj nedolžni, kot Hitler in njegovi ljudje. Hitler bi bil brez njihovega pristanka le uboga para.

    Danes ni nič drugače. Gospodarji potrebujejo svobodne ljudi, da prostovoljno pristajajo na logiko kapitalizma in tudi danes nismo nič manj odgovorni, ko molčimo in ne naredimo ničesar. Američan Franklin H. Littelll pa bi rekel: »Manj, ko se nam molk in sodelovanje zdita presenetljiva, bolj sta skrb zbujajoča.«

    Zločin se je zgodil v Indiani, zgodil se je v drugi svetovni vojni in dogaja se tudi danes, tako da eni odločajo sebi v prid, drugi pa ubogljivo molčimo in jim kljub navideznim nasprotovanjem sledimo.

    To se dogaja zlasti tako, da smo ljudje tiho tam, kjer bi morali biti resnično glasni; smo v stanju blažene ignorance, lagodja in ležernosti. Stiskamo zobe, smo potrpežljivi, delamo za mezdo, se odrekamo in čakamo na boljše čase. Sicer ne verjamemo voditeljem, a jih vseeno prenašamo, češ »kaj pa moremo«.

    Kaj moramo videti, da se bomo začeli prebujati in verjeti, da je tudi molk zločin?!

    Lahko pa je tudi drugače ali kot je rekel Dostojevski: »Vsi smo odgovorni za vse, predvsem za vse ljudi, in jaz bolj kot vsi drugi.«

    Lahko je verjeti, da smo sami brez krivde in odgovornosti, tako lahko bolj mirno živimo. Lažje je verjeti, da je kriva družba, politika, sosedje, gospa iz filma, Hitler, esesovci in drugi. S tem ohranjamo navidezni mir in gromozansko nevednost, zaradi katere lahko sodelujemo v grozovitih dejanjih, pa tega sploh ne vemo.

    Ker smo slepo pogreznjeni sami vase, ker vztrajamo pri tem, da so krivi »oni« in ne »mi«, da se to ne dogaja nam, ampak drugim, da to nima nič opraviti z nami, da bodo vselej drugi rešili zagate, sebi preprečujemo spoznanje, da prispevamo k vsakdanjemu zlu, ki je zelo konkreten in ima zelo otipljive posledice.

    Če ne razmišljamo o lastnih dejanjih, bomo težko prepoznali, kako naša dejanja prispevajo k ustvarjanju mizerije in bede. Vsak pri sebi verjame, da so njegova dejanja nedolžna, saj ne vidi posledic, ker o njih ne razmišlja. V današnjem svetu je zagotovo težko misliti posledice lastnih dejanj, saj je razdalja med dejanji in posledicami tako velika, da moramo oditi daleč, na drugi kraj, da bi sploh kaj videli in razumeli. Ali bolje rečeno, ga moramo šele ustvariti, kot bi dejali nekateri duhovi, ki jih nadvse spoštujemo.

    In kako to naredimo? Tako da razmišljamo in se upiramo. Upiramo se lahko tako, da želimo postati odgovorni, da ne želimo biti več nevedni in brezbrižni.

    Jerneja Čater

    Vir: za-misli.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • za-misli.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Zlocin-Zlocinec-Nasilje-Morala-Brezbrizn

    No trackback comments for this entry.
    Zločinec v meni | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,51 seconds