Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Stik-Ljubezen-Soncek-Pomlad-Izlet-Druzba

MI2 sreda, 5. februar 2014 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Kakšne tri leta je od tega, da sva navezala stike s Sončkom iz našega društva.  Z Ičo sva se pred štirimi leti pogovarjali o tem, kdo od fantov je kateri všeč. Začutila sem pomladni nemir in željo, da bi imela novo zvezo. Kot brsti pomladno dreveje, sem začela »brsteti« tudi jaz. Iča me je spraševala, kakšen bi naj izgledal fant, kaj bi naj počel in podobno. Točno sem vedela, da naj bi bil temnih las in upokojen, da bi imel čas za skupne trenutke, kakor nekaj denarja zase. Iča me je prekinjala v pogovorih in mi govorila: »To je pa Sonček,« nakar sem ji nemalokrat odgovarjala: »Eh, Sonček…« Prvi najini stiki s Sončkom segajo v čas, ko smo se še večinoma družili na društvu. Večkrat sem mislila na Sončka, s katerim sva se najprej sprla, kmalu pa zgladila spor (morala sem se mu zato opravičiti). Rekla sem mu, da mi je všeč, on pa meni, da je rad sam. Začeli so se prvi pogledi na društvu, držanje za roke, prvi dotiki, petje ob kitari in sončenje na dvorišču. Kavice sva si kupovala drug drugemu in skupni trenutki so se spreminjali v čarobne trenutke. Sledil je prvi skupen sprehod in večkraten sprehod po mestu. Kavice, hamburgerji in sladoled so bili malenkosti, ki sva si jih lahko privoščila. Čutila sem, da sem se zaljubila, Sonček pa me je pogumno spremljal in besedno sem se mu začela odpirati kakor cvet. Pogovarjala sva se o duhovnosti in skupaj zapela kakšno pesem, čeprav ostalim stanovalcem na dvorišču našega društva to ni bilo ravno všeč.  Sledil je tradicionalni pomladni izlet v Zagreb, na katerega se nas je veliko prijavilo, med drugimi člani tudi mi trije s Sončkom in Ičo. Z Ičo sva sedeli na desni strani avtobusa, Sonček pa na moji levi strani. Pogovarjali smo se in lepi trenutki so trajali in trajali vse do prispetja avtobusa v Zagreb, kjer nas je pričakalo deževno vreme. Slabo sem se počutila, vendar me je Iča pregovorila, da sem si kljub temu ogledala s skupino cel živalski vrt in stanje se mi je kmalu izboljšalo. V živalskem vrtu sem se skoraj zgubila, vendar sem uspela napraviti par luškanih fotografij in poslati nekaj razglednic. Po kosilu smo si ogledali center mesta in kar veliko hodili, kar je Sončku povzročalo nekaj preglavic, a smo ga počakali, da smo skupaj nadaljevali pot. Po poti sta me spremljala Iča in še en prijatelj, s katerim sva se pogovarjali, jaz sem pa s pogledi spremljala Sončka, če ne manjka v naši ožji družbi. Ko smo se vrnili na avtobus in se posedli, da se vrnemo domov, sem stegnila roko skoraj do Sončka, ki je utrujen sedel v moji neposredni bližini, a jo počasi umaknila; nisem si ga upala dotakniti, srček pa mi je zaigral.  Od tega trenutka sva se začela spoznavati, se družiti, klepetati in se sprehajati. Začela sem se radostiti življenja in neizmerno uživati v glasbi. Poleti smo se z druščino odpravili v diskoteko, kjer sva s Sončkom odprla ples in bilo je nepopisno lepo. S klapo smo hodili v kino, v gledališče, se družiti in smejati. Vendar je Sonček zelo občutljiv in njegovo zdravje je nihalo. To leto je bil trikrat v bolnišnici. Vsakodnevno sem mu pošiljala roza pisma, med vikendi je prihajal k meni in ta čas je bil samo najin. Začela sva planirati, da bi v prestolnici nastopala ob kitari in prodajala knjige in skupni interesi so naju začeli zbliževati še bolj. Maja David - MajChi Glasujte in mi pomagajte zmagati...KLIKNI TUKAJ Komentarji (1) www.pozitivke.net