To ni boj, to je mesarsko klanje…….
V svetu divjajo vojne, ogromno število ljudi živi samo za golo svoje preživetje in od jutra do večera razmišljajo ali bodo dočakali naslednji dan. Pa naj bo to zaradi vojne, lakote ali katastrofalnih nesreč. Vedno več ljudi se boji za svoje otroke, ko jih zjutraj pošljejo v šolo, če jih bodo še videli žive.

Na drugi strani pa je majhno število ljudi (Zemljanov), ki jim je edina skrb kako bodo "zadovoljno" preživeli dan, kaj bodo novega kupili, se lepo oblekli, čimveč zaslužili, da si bodo lahko kupili jahto, novo hišo ali najnovejši Porshe. Skrbi imajo k kateremu frizerju ali psihiatru bodo peljali svojega psa, da bo lepši in se bo bolje počutil, saj je trenutno nekoliko otožen in manj maha z repom.

Kje pa je drobna peščica ljudi, ki se nahajajo nekje v sredini? Mislim, da smo med njimi mi, v Sloveniji, ki imamo (vsaj večina) za vsakodnevno hrano, streho nad glavo dovolj denarja, pa še za kakšen priboljšek včasih.

Kako pa živijo ljudje sami s seboj, v slogi ali nenehnem bojevanju? O tem pa se že bolj potiho govori, saj nekateri se sramujejo sami sebe, ker jim materialno nič ne manjka, v srcu so pa reveži in primitivni ter bojeviti. Človek mora preiti določene faze v svojem zemeljskem življenju, da spozna bogastvo srca, kjer je zunanja sreča, blišč in prestiž drugotnega pomena. Mora biti tako nesrečen, da spozna srečo, ki ni od tega sveta in materije. Mora imeti toliko težav, bolečine in trpljenja, da vidi, da sreča ni odvisna od stvari, ki se lahko primejo. Mora biti tolikokrat tepen od pričakovanj, da se naveliča in odneha pričakovati srečo od iluzije, ki je namišljena.

Kako razmišlja revež, ko nima kaj jesti in dati otroku zdravila in hrano, da bi preživel?
Kako razmišlja bogataš, ko izgubi vse svoje premoženje ali ko umira, pa spozna, da nima toliko denarja, da si lahko kupi z njim življenje, da bi delal tisto, kar je zamudil? Da bo bolj ljubil, se več posvečal svoji ženi, otrokom, vnukom, se večkrat nasmejal in bil hvaležen za nasmeh, ki mu ga na cesti pokloni klatež, ki dobi od njega toliko, da si lahko kupi najcenejše vino.

Ko bi bili ljudje prijaznejši s seboj, bi to odražali tudi navzven. Ko bi imeli ljudje radi sebe, ko bi znali ceniti svoje življenje, ki jim je bilo poklonjeno že v mladosti, ne zadnji hip pred smrtjo, bi imeli dovolj časa za srečno življenje brez bojev in naporov kot so dokazovanja, laganja, manipuliranja in bojevanja. Ko bi ljudje imeli radi sami sebe, bi imeli radi tudi sočloveka, ne glede na veroizpoved, raso, spol ali nagnjenost. Ko bi imeli ljudje radi sami sebe, bi bili bolj strpni in ljubeči do soljudi in jih ne bi posiljevali s svojimi idejami. Bili bi širši, imeli bi vpogled na samo življenje z druge perspektive, bolj od daleč in videli bi več. Če si blizu, ne vidiš. Zato se je treba malo oddaljiti in potem imaš večji pregled nad celoto. Ugotoviš, da nima smisla vztrajati za vsako ceno pri svojem predlogu ali ideji, nima pomena se omejevati s pričakovanji, nimajo pomena drobna neskladja med željami in njihovo uresničitvijo.

Kaj pa ima pomen? Pomen ima srečno življenje vsakega človeka, ne glede na stan, veroizpoved, spol in narodnost. Vsak je lahko srečen, če gleda stvari bolj od daleč. Vsak ima izbiro, da živi v notranjemu miru ali v dnevnih bojih. Ljudje to ne vedo, ker ne pogledajo od daleč, ne naredijo življenjske inventure, ker se ne naveličajo trpljenja in so duhovno leni. Potem plačajo visoko ceno za svoje nedelo in neznanje. Na očeh imajo rožnata očala in se z njimi slepijo, da jim je dobro tudi takrat, ko trpijo. "Tako je življenje, eno samo trpljenje." Tako govorijo in nič zato ne naredijo, da spremenijo pogled na svet, na življenje. Seveda je trpljenje, vendar nam ni treba trpeti in se "žrtvovati". Pogled na stvari in dejanja je treba spremeniti in vse se spremeni.

Človek postane bogat takrat, ko ne deluje samo z razumom, ampak ima njegov razum povezavo s srcem, v srcu pa je Bog. Kot kanal, ki ni prekinjen deluje in razume, da mu ni treba vsega razumeti, kot je želel razumeti včasih. Vidi, da obstaja večje bogastvo, kot je od tega sveta. Da nova hiša, Porshe, jahta, morda svoj otok, nista nič v primerjavi z bogastvom, ki ga okusi, ko spozna srečo srca. Takrat ima vse, več kot to, ima življenje brez omejitev. Človek, ko ima to bogastvo dobi vse, kar si želi. Vse ima, kar potrebuje. Kaj ni to največje bogastvo? Omejujemo se sami, Bog pa se nam smeji in čaka, kdaj si bomo zaželeli Njega, ker On je vse. Če čutimo in smo v Bogu, nam ničesar ne primanjkuje. To je potrebno občutiti in se zavedati. Z besedami je to težko opisati, saj so tudi besede omejitev v našem sporazumevanju. Sama lahko rečem le hvala Bogu za vse kar dobim.