Vsi filozofi se trudijo z razlago sebe in sveta s svojimi mislimi. Kaj je z dušo? Od duše mnogi ločujejo duh, kar je eno in isto. Duša in duh nista dve ločeni bitji. Duša je isto kakor duh, duhovnost, duševnost, srce. V nas se razodeva dobri duh ali Bog, kot ga imenujejo v vseh religijah.

Isto pomeni tudi vest. Gre za doslednost človekove misli in logike. Filozofi in pesniki uporabljamo razne jezikovne predložke za isti pojem. Duša pomeni človekov obstoj, bivanje, bitje, bit, samozavedanje. Imamo tudi imena s katerimi nas filozofi varajo, sklepajo z besede na predmet, namesto da bi s predmeta prehajali na besedo. Prihaja do situacije, da misli besedujejo in besede mislijo.

Splošni pojem in misel s sodbo je zmaga duha nad materijo. Z dušo se začne razodevati drugačen svet , docela različen od živalskega gonskega sveta. Človeku se odpre nov svet v neskončno spremenjljivih in varijabilnih podobah. Tu je na delu drugačen princip, močnejši od materije in njenih dražljajev in odzivov, ki so živali nedostopne. Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz duha in njegove luči ali teme. Dobrota je človekova veličina, ki prihaja iz duše. Vsaka beseda je v bistvu simbol, ki naj nekaj predstavlja in pomeni, to kar občutimo v duši. Človekova govorica izhaja iz duha, je čisti učni jezik. Človekov zavestni duh ni le nekaj samo dobrega in plemenitega, je tudi tekmovalen, uporn in napadalen. Človek je načrtovalec, upornik in revolucionar.

Tu pa trčimo ob vrašanje ali se v duši razodeva le božje. Ne, v duši se razodeva tudi zlo, tu ima "hudič" svojo vlogo, zlo se polasti duše, ki prehaja nazaj v izvor izvirnega greha, ki predstavlja prebujenje človekovega mišljenja, če v hoji za krivcem nazaj iščemo to lastnost duše. Človek je jedel z drevesa spoznanja. Ta tragičnost privede človeka do krvoprelitja in toliko gorja, kot ga je na svetu.

In kakšen je še lahko človeški duh? Ima oblast nad oblastjo. Močnejši je obenem boljši, boljši je obenem močnejši. To logiko osvajamo ljudje v sebi kot opravičilo. Na tem sloni tudi plemstvo, boljša družina je isto kot bogatejša in močnejša. Na tem sloni tudi oblast v družbenem pomenu besede. Vest pa je božji glas v človekovi zavesti. Vest imamo ali je nimamo. Lahko imamo tudi nižjo zavest ali višjo.

Kaj je človek? Materija ali duh? Fizika je ves tvarni svet razdrobila do najmanjših atomov in delcev, v katerih se izgublja prav njihova snovnost. Vse pojave z matematično natančnostjo kvantificiramo in izračunamo medsebojne odnose. Razlagamo svet v drobnih prvinah, ki niti na elektronskem ultramikroskopu niso več vidni. Vidni svet je postal nevidni.

Najhujši paradoks se začne odpirati. Mikro delci prvine vidnega sveta izgubljajo svojo pravo snovnost, ki je ne moremo več ne videti, ne tipati, ne tehtati, ki je po svojih lastnostih že matematična redukcija. Ali to pojmujemo z besedo duhovnost? To je zreducirana, skrčena snov, ki nima več snovnosti.

Ali ni potem pravo bitje vendarle ravno duh, medtem ko je snov samo aproksimacija (približna ocenitev) duha. Tako pridemo do zaključka, da med materijo in duhom ni tako nepremostljiv prepad, kakor so ga delali fiziki, ki so enkrat zanikali materijo drugič duh. Kako pride torej bitje, ki mu pravimo duh v povezavo z bitjem, ki ji pravimo materija? Ta soseščina je po svoje pretres, ki nas spravlja v strmljenje. Ta zveza obstaja za vsakega, četudi bi kdo zanikal stvarjenje, vidimo v neštetih dogajanjih, da se v snovi razodeva energija, mehanska v majnem in velikem, zlasti pa vitalna energija, ki se razodeva kot življenje. Energija je masa krat hitrost na kvadrat in obratno masa, snov energija v zamrznjenem stanju, ki prihaja že v identičnost.

Energije res ne moremo istovetiti z duhom, vendar smo tu že na skrajni meji, na neposrednem stičišču med dvema bitnima območjema, materijo kot dopolnilnim polom, kot nekaj od materije različnega in z njo združenega, da ustvarja z njo bitje, ki se razširja in deluje eksplozivno, s stopnjevano hitrostjo in močjo, dokler iz nje ne požene življenje. In tu se spet ponovi življenje, ki se razodeva tem močnejše in odpornejše, čim manjši je organizem na skrajni meji majhnosti, ki je analog subatomskih prvin, obenem na meji med živim in neživim (npr. virusi), saj ne vemo ali so živi ali neživi, kljubujejo pa kot prehodna bitja vsemu živemu in neživemu. Snovnost se torej izgublja v neopredeljenost. Ali je tam sedež nesnovne sile duha?

Prišli smo do nevidne meje do največje snovnosti, ki je življenjsko najmanj odporna vse do najmanj materialne, ki je najbolj živa. Tu nam misel zastrmi in se zamisli. Življenje se nam izgublja v skrivnost.