Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 7. februar 2005 @ 06:18 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Katarinino kamnito hišo je obdajala avra zgoščenega žara ljubezni, bila je kot pajek vpredena v mrežo Aninih čutov, igro svetlobe starih dreves in njeno tiho zbranost, ki je globoko dihala in spreminjala stvarnost v sanje nepremakljivega časa. Trenutek se je ustavil na tisti točki škrljastega obraza zgodovine, ki nosi v sebi znamenja ljubezni med Ano in Bartolomejem. Sredi tega arhaičnega videza si je dom nadel skrivnostnost in čas je okamenel s solzo na Aninih licih.
V vročičnih sanjah, ko je Ana sanjala v o Bartolomeju, je malo detece, njen sin Peter zajokal in Ana mu je z ljubeznivostjo in nežnostjo ponudila sladko mleko iz doječih prsi in ga božala kot največjo svetinjo. Nahranil se je in blažen zaspal v svoji zibelki med angeli, ki so ga varovali z Bartolomejevo podaljšano roko njegove duša v ta svet. Razvijal se je v lepega, zdravega rdečeličnega malčka, da ga je bilo veselje pogledati.
sobota, 5. februar 2005 @ 06:14 CET
Uporabnik: titanic
Življenje se razvija, nas bogati in ker smo ljudje v sobivanju z drugimi ljudmi, se srečujemo, se osrečimo, kaj naučimo in gremo naprej.
Z vsakim srečanjem ali druženjem smo bogatejši, vsak odnos nas uči in daje možnosti, da kaj damo, kar imamo. Naj bo ljubezen, mir, sreča, sočutje - damo lahko le kar sami imamo, zato ne obsojajmo drugih in ne pričakujmo od njih, da dobimo nekaj, kar nam ne morejo dati, saj nimajo.
Človek, ki je na duhovni poti hodi stalno preko preprek, ovir, bolečin in na podlagi le-teh pride do bogatih spoznanj. Vedno spozna in se nauči kaj novega, da potem lahko tudi drugim posreduje spoznanje, do katerega je prišel. To je ta energija ljubezni, ki mora krožiti med ljudmi v vse smeri in če jo pošljemo od sebe, jo univerzum vrne obogateno nazaj k nam. Mnogokrat se je potrebno le odpreti in dovoliti, da smo ljubljeni, tudi če ni to od osebe, od katere bi mi to želeli.
sobota, 5. februar 2005 @ 05:52 CET
Uporabnik: stojči
Glede na dejstvo,
da je Katoliška cerkev
po par stoletjih ugotovila,
da Zemlja ni neka ravna »dila«
ampak precej okrogla žoga
in končno rehabilitirala Giordana Bruna,
sem se zjutraj poglobil vase in v Jezusov Očenaš
in si dovolil narediti njegovo revizijo.
Mimogrede mi je pred tem še prišla na misel
ena kratka pesmica, ki gre takole:
Kot moje srce
Reka teče,
Bog se razvija,
od zgoraj,
do tukaj dol
in spet nazaj.
Kot moj dih,
kot moje srce.
Nuša je vprašala, če lahko prespi pri meni, ker sta s fantom na 20 kvadratih gostila dva prijatelja iz Belgije, ona pa je letala od zavetišča do šole Famul Stuart in še predavanje na FDV so se ji začela.
Si pa dolgo rabila, buča, sem ji rekla, in ji po skoraj petih letih ločenega življenja skuhala večerjo.
Ponoči sem poslušala zvončkljanje njenih plehastih indijskih zapestnic in zjutraj vohala spalnico, ko jo je po zajtrku odneslo v delovni dan. Nekako vsa zanjo sem pričakala popoldan oz. večer, ko sem nama spet skuhala, poslušala sem jo in jo uživala. Ko je povedala, da si bo poiskala svojo sobo in šla (začasno?) stran od fanta, sem v pol ure spraznila eno omaro. Nisem verjela, da to lahko naredim, tako polne omare imam. Stvari sem zložila v vreče, jih zbasala in nekaj zložila..., skratka, naredila sem ji prostor.
Samo ne hiti, Nuša, ne prenagli se, sem rekla. Vem, da si imela krizice in vem, da si se zelo potrudila; tudi zato, da ne bi bila podobna meni. Življenje ti bo pokazalo, življenje je edino, ki res ve, kaj je najboljše za vaju.
Nuša pred mano je bila resna in odrasla, dajala je vtis, da res ve, kje je, kam želi priti in kako bo tja prišla. V treh dneh je našla novo stanovanje. Moja energija je bila žalostna, skoraj me je potegnilo v proces! Nepričakovano je k meni prineslo sonce in Svetlobo, ki sta moja hči, in enako hitro ju je odneslo. Nušina petdnevna bližina me je v marsikaterem kotičku sebe pozdravila.
četrtek, 3. februar 2005 @ 06:16 CET
Uporabnik: stojči
Peljem se z vlakom
ob meni pa sedijo mladi katoliški skavti.
Vprašam jih kje je Bog?
Oni pokažejo na nebo
in ko jih vprašam kje je pekel,
oni pokažejo na tla pod nogami.
Kako lepo je prekrojevalcem svetih spisov in religij
skozi zgodovino uspelo spraviti Boga stran od človeka
in ga tako lepo odtujiti od samega sebe,
ga narediti nemočnega in odvisnega od božjih posrednikov,
tistih božjih posrednikov, ki prav tako verjamejo,
da je Bog nekje zgoraj, pekel pa tu nekje spodaj.
Ljubi papež in vsa duhovščina,
le kdaj boste začeli otroke učiti,
da je Bog tam kjer res je,
to pa je na dnu srca vsakega posameznika?
Le zakaj Jezus vztrajno na svojih starih slikah kaže na svoje srce?
Le zakaj Jezus pravi, da lahko prideš v Božje kraljestvo
samo s srcem otroka?
sreda, 2. februar 2005 @ 06:10 CET
Uporabnik: stojči
»Ti lahko celo življenje pišeš o svojih srce-občutenih spoznanjih,
pa se bo še vedno našel nekdo, ki bo vztrajno trdil,
da si ti celo življenje pisal in govoril samo o sanjarjenju in sanjah.«
Prišla je ženska pred mojstra in ga pred publiko vprašala,
zakaj ona ne občuti nobenih srce-občutenih spoznanj?
Mojster ji je odgovoril: »Zato, ker imaš umazana usta!« In dodal:
»Že Jezus je rekel, da ni pomembno kaj gre v usta,
ampak je pomembno tisto kar gre iz njih.«
Ženska se je brez ene same nadaljnje besede usedla.
Tisto to je to, kar tudi odloča tvojo dobro, ali slabo usodo,
izbira tvojih besed pa je kot ponavadi vedno tvoja.
Prišel je bogat človek pred Jezusa in ga vprašal kaj naj stori,
da tudi on pride v nebeško kraljestvo.
Jezus mu je odgovoril:
»Razprodaj svoje premoženje, daj ubogim in hodi za mano.«
torek, 1. februar 2005 @ 05:55 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Bil je mrzel zimski dan. Sonce ni imelo moči. Nezadovoljno z mojim razpoloženjem in neprimernim vremenom me je z medlimi žarki odvračalo od misli, da bi odšla in preživela dan na snegu. Bila sem nekako otožna v svoji duši in moj nemirni duh me je nagovarjal naj ne gledam sonca, kajti pozimi le malokdaj pokaže svojo toploto in naj vseeno grem.
Bilo je vse zaledenelo v moji duši in zunaj. Čas je tekel brez pravih doživljajev, zato sem hotela ujeti kakšen velik dogodek, ki mi bo popestril dan in me obdaroval z veseljem, ki se ga bom še dolgo spomnila.
Nejevoljno sem pogledala skozi okno in nato sem odšla. Na oknih sem zapustila debele plasti arabesk, ki jih je voda polzeča po steklih zamrznila in ledeni veter se ni menil zame in ne za ledene rože. Arabeske so se za mano zlovešče smejale, ko sem odhajala s polnim srcem zamolčanih želja.
ponedeljek, 31. januar 2005 @ 06:17 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Marja Turniški
Z Ano sva se spoznali na eni izmed duhovnih delavnic. Kar tako sva si izmenjali telefonski številki in se čez čas dogovorili, da greva na sprehod proti Tivoliju in jo zavijeva še kam, morda na breg pokojnega Cankarja.
Najin pogovor se je pletel o vsem mogočem kar nama je prišlo na pamet. Nekaj sem sicer izvedela tudi o njeni diagnozi-multipleksskleroza, čeprav ne dosti, vendar niti ni bilo težko ugotoviti, da ne želi veliko govoriti o tem.
Na poti domov, že močno v mraku, pa se je najina tema pogovora začela vrteti okrog najinih staršev in ko sva prišli do »fotrov«, naju je obe naenkrat vrglo na tla. Led je opravil svoje, jaz sem se v trenutku pobrala, Ana pa nekoliko težje. Pomagala sem ji vstati na noge, vse v redu in najini koraki so postali previdnejši. Na padec sva hitro pozabili, v dolini nekoliko bolj na svetlem pa ojoj. Na Anini beli bundi je bilo opaziti mlako krvi. Udarec na levi strani glave ji je priskrbel tri šive in tako se je najino prvo srečanje končalo na urgenci. Ko sem jo tako na vozičku vozila od vrat do vrat, me je vse skozi skrbelo zaradi njene diagnoze, vendar so me tam brž potolažili, da je takšna skrb odveč, a tokrat sem spoznala povsem drugačno Ano, kajti sedaj so spregovorile iskrene bolečine njenega srca, tiste na glavi pa so resda izgubile svoj pomen.
« Žal mi je da sem se sploh kdaj vrnila iz Mehike.« izreče vsa v solzah in še toliko bolj nemočna je bila videti zaradi povite glave, ki me je gledala iz bolniškega vozička naravnost v srce.
ponedeljek, 31. januar 2005 @ 06:04 CET
Uporabnik: rina
Ljubezen boga sem izbrala, ter izraz boga za svoje delavnice. Z izrazom je šlo, samo odprla sem se in spustila. Ljubezen je s sabo prinesla več procesov. Vedela sem, da jih bo in prav mi je bilo.
Najprej sem sanjala svojo moško energijo v podobi malega nedolžnega fantka. Fantka, s katerim se nisem nikoli ukvarjala. Stal je na nekem travniku, v solzah, zapuščen. Ko sem ga objela, mi je rekel, naj ga nikoli več ne zapustim, naj ga imam najrajši na svetu.
V dnevu, ki je sledil, so bili vsi fantje okrog mene odslikava mojega fantka. Nežen je in odprt, rad bi se malo ukvarjal s športom in zelo ga imam rada. Ljubezen boga sem prizemljevala skozi ravnotežje ženske - moške energije, skozi ravnotežje boga - človeka. Dihala sem, kokreirala, priklicala na pomoč svojo Domišlijo. Le – ta me je ponesla do fantka in punčke v moji notranjosti, ki se zdaj držita za roke in se veselo igrata. Še celo poročila sem se sama s sabo, ko je to počela moja duhovna družina na neki delavnici, 20 km stran.
nedelja, 30. januar 2005 @ 06:23 CET
Uporabnik: titanic
Snežinka prileti na dlan, se stopi in je ni več. Prileti naslednja in se ravno tako stopi in izgine za vedno izpred naših oči. Pozabimo, da je kdaj bila, gledamo naprej naslednje, kako krasijo dan, ko padajo iz neba, tako čarobno poletavajo in se igrajo, nato pa izginejo.
Ni naše življenje tudi tako kot je bivanje te snežinke? Padamo, poplesujemo ter izginemo. Ni nas več videti s prostim očesom, pozabljeni smo, kot da nismo nikoli obstajali. Mine leto, pet, deset, petdeset, sto, nihče se nas več ne spominja in ne govori o nas. Ko pa živimo, se zdimo sebi tako pomembni, naš ples življenja tako večen in slaven, kot da bomo do počeli vedno. Vse je minljivo, smo kot snežinke, ki odplešejo svoj ples, izginejo in se ne vrnejo več v prvotno obliko.
"Jaz sem" je moja najvišja in najboljša svetloba, Bog, ki tudi jaz sem. Božanskost, ki se v meni prebuja, tisti prstek, ki sem se ga komaj dotaknila. Energija, za katero naj bi skrbela kot za majhnega otroka. Ker prebujajoče se božanstvo v človeku ni oče ali mati, ampak majhen otrok. Nekaj odprtega, občutljivega in ranljivega, za kar naj bi skrbeli.
Angel Kryon pravi, da "Jaz sem" sestavljajo
- Višji jaz kot Svetloba, dostopna fizičnemu telesu, pomeni njen del, ki se s telesom lahko zlije in ga ta potem drži in nosi, živi
- osebni del Svetlobe na drugi strani tančice, odgovoren za kokreacijo in naključja človeka, za izpolnitev njegovih namenov. Načrtovalec, gradbenik, arhitekt, planer.
- skupina vodnikov, ki ji jaz rečem Svaha, moja Svetloba višjega hrama, pomeni v vsakem zavestnem dihu večja Svetloba
- četrti del, ki mi je najbolj zanimiv - deli človeka, v družbi z njegovo biološko družino iz zadnjega življenja.
?! Ja, natanko. Kako bom to energijsko shodila, je drugo, podatke pa razumem kot enkratno priliko, da jih v življenju uporabim za svoje najvišje in najboljše dobro. Dihala jih bom in jih tako sprejela v svojo energijo, v vse svoje ravni bivanja, v svoje celice in zraven zvedela kaj še bolj osebnega.
četrtek, 27. januar 2005 @ 06:06 CET
Uporabnik: rina
Sprehajam se. Gaja odpira moje noge. Pomaga mi spuščati stvari, druge shoditi. Predajam se sončnim žarkom. Vse celice se polnimo s svetlobo sonca, crkljamo se in se odpiramo, kot cvetni lističi, v ljubezni in veselju. Vsak trenutek je dolg in lep. Zadnje čase draga Gaja govori in sije. Berem jo, kot sem včasih brala le iz oči človeka. Pestuje me, boža, objema, kot bi imela roke in poljublja me s svojimi ustnicami. Preobraža se. Milostno in v sočutju, čeprav ni videti tako, se pa da čutiti.
Drevesa (ki jih poznam) so se preobrazila že pred nekaj leti. Več stoletne lipe so se dobesedno odprle. Njihove duše so si zadale pomembno nalogo. Modrost svoje izkušnje so želele predati, svojo energijo, ki so je gradile in brusile toliko let, svojo ljubezen in potencial preobrazbe.
Ena med njimi me je poklicala. Jasno sem to čutila in noben dvom ni bil dovolj močan, da bi me prepričal v nasprotno. Šla sem do nje (ima izrazito žensko energijo). Ker je bila že odprta in ker mi je dovolila, sem vstopila v njeno deblo. Zaprla sem oči in odprla svoje občutke. Njene energije so stekle skozi mene.
torek, 25. januar 2005 @ 06:14 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
(Na potezi je civilna družba)
Ali se zdi misel "kako vzpostaviti stanje duha, vredno človeka" sama na sebi onemogla fraza, utvara ali privesek leporečja, ko človek oblači svoje misli v kulturno preobleko samo zaradi lepšega? Nikakor ne!
Lik dobrega človeka se pogosto razprodaja kot nasledek preživelosti in je celo deležen posmeha. Potem, ko je prejšnji red izgubil svojo moč, smo ponosni na zgodovinsko pozabljivost z vso vnemo začeli verjetni v nov družbeni red, nikoli pa si nismo mislili, da se bodo nove razmere odzrcalile v okamenelem odnosu, ki je izgubil posluh za potrebno mero človeške veličine, ki se kaže kot človeško izpolnjena dobrota v socialni in pravni pravičnosti. Le-ta se kaže kot duhovna higiena nekega naroda, kot obča človeška zavest, ki preverja stvarno vsebino življenja in dobrota postane odnos.
Medla luč je luč v žalosti in od nje dobiva svojo moč srečanje z dobroto, ki ji enostavno povrne življenje. Kako ugnati nadomestek dobrote, ki se je razbohotil kot pohlep po moči, denarju in oblasti, kako ozdraviti to bolezen, ki ne vidi prosjačenja milosti zavoljo človeškega bistva? V okoliščinah formalne demokracije govori žargon, ki se je žal, obnesel kot skleda negativnega duha, ki hoče izpričati svojo povezanost z ljudmi s polnili, ki so zgolj formule kako priti do moči s podtikanjem svoje resnice. Vprašajmo se, kje je človekov občutek dotaknjenosti z vdahnjeno dušo in emancipiranim duhom, ki si jemlje vsakokratno tubit slehernega človeka za odnos v najožjem pomenu besede. Kako molk prikrajšanih brezposlenih in brezpravnih množic lahko potolče govorico tistih, ki žive v izobilju, ki mu vse dovoljuje in ničesar ne odreka.
sobota, 22. januar 2005 @ 06:45 CET
Uporabnik: titanic
Življenje je sestavljena slika iz posameznih mozaikov.
Napačni mozaik vnesemo v sliko, ko delamo drugače kot…
Izbiramo pravega dokler se ne ujema z ostalimi in je na svojem mestu.
Koliko časa iščemo kakšen delček, je odvisno od upiranja.
Zakaj se upiramo?
Zakaj ne prisluhnemo in izberemo pravi delček ter uživamo….
Umirimo se, nič ne delajmo, prisluhnimo in poglejmo.
Takrat je največ narejeno.
V harmoniji svojega srca si najboljši umetnik svojega življenja.
V ljubezni in sprejemanju, odobravanju in neupiranju
se pokaže modrost in bogastvo tvojega duha.
Vse se začne in vse se konča.
Vsak konec je začetek novega spoznanja, če do dopustiš.
Sestavljaj sliko življenja tako, da jo živiš.
Sivina jutra se je počasi umikala svetlo modri barvi neba. Sonce se je dobrodušno smehljalo in po dolgem času spet zasijalo v vsej svoji moči. Žarke je veselo pošiljalo na vse konce sveta. Življenje je zopet vzbrstelo, trava je zopet rasla, cvetlice so se komaj prebujene obračale proti toploti in svežini. Metuljčki so nagajivo frfotali, srnice so igrivo skakljale in rožice so se objemale. Drevesa so zelenela in s svojimi zopet bogatimi krošnjami ponosno stala kot kakšni velikani, ki so ravnokar položili venček najlepših velikank v vesolju.
Na sredini vulkana je zdaj ležala masa kadečih se sivih in skrivenčenih ruševin, kup razbitega kamenja in zvitih železnih konstrukcij. Rdeča žgoča lava je ugasnila, se ohladila in strdila. Na sončni strani kraterja je bilo vidnih pet majhnih pik, kako se opotekajo in počasi lezejo navzgor proti robu vulkana. Samo ena je hitela naprej, besno in neumorno, kot da je nič na svetu ne more zaustaviti.
Grado-Har je s svojimi močnimi rokami grabil naprej in brez prestanka tekel navzgor, padel, se pobral in zopet stekel naprej. Za njim sta počasi lazila Suvy in Lyen, stoično, utrujeno in sklonjenih glav. Bila sta tiho in gledala v tla ter avtomatično premikala noge.
Dvakrat sem doživela Eminemov video o pospravljanju omare in zadel me je v mojo bit, prav navdihnil me je. In tu, v Ankaranu, sem končno spet začela pisat.
Tvojo in mojo omaro določajo najmanj tele stvari:
na vsaki omari je sijoče napisano drugačno ime, zato jih tudi v največji skušnjavi ne moremo zamenjati
vse, kar je v moji omari je (samo) moje (vedno bilo)
omara je neuničljiva, se pa začne sama pospravljati, potem ko je lastnik pripravljen sprejeti to njeno darilo
do takrat z rednim pospravljanjem najbolj doprinaša k ekologiji preteklosti in prihodnosti
vsak lastnik je odgovoren samo za eno, to je svojo omaro
Vpliv čarovništva, magije na tvojo zavest in planet
sobota, 15. januar 2005 @ 06:04 CET
Uporabnik: stojči
Čarovništvo, ali magija je po mojem mnenju notranja potreba človeka,
ki je ukoreninjena že v njegovi podzavesti po vplivanju na druge ljudi in naravo.
Lahko je pozitivna, ali pa negativna,
glede na cilj tistega, ki jo izvaja,
bodisi koristiti nekomu, ali pa mu škodovati,
prične pa se že zgodaj v otroštvu s samimi željami po pridobitvi nečesa.
Spomnim se, ko sem bil še dokaj mlad,
hodil sem še v gimnazijo, nas je bilo nekaj fantov,
ki smo izvajali nedolžne »magijske« preizkuse na ljudeh,
ko smo se običajno vračali iz šole.
Šli smo za kako punco in ji skupno sugerirali,
naj se obrne nazaj in naj nas pogleda,
ali pa na kakega gospoda, ki je hodil pred nami,
naj se popraska za ušesom.
Čreda umskih maloposestnikov se je iz tunela zlila v veliko temačno dvorano. Bila je slabo osvetljena in nikjer ni bilo videti izvora svetlobe. Drugi konec dvorane, stene in strop so bili izgubljeni v črni temi. Suvy še nikoli v življenju ni videl tako velikanskega prostora. Zdelo se mu je, da je prišel naravnost v sredino neskončnosti. Naenkrat se je počutil majhnega, kot drobna črna pika v univerzumu časa in prostora. Prijel je za svoj kratki škratovski meč in ga z rezkim zvokom potegnil iz nožnice. Dvorana mu je vzbujala slabe občutke - nevarnost je bila skoraj otipljiva. Nagonsko je vedel, da so prišli do cilja; Tigrica je bila skrita nekje v tem prostoru in jih skrivoma opazovala - Suvy je kar čutil njene zlobne oči, kako se sprehajajo po druščini.
Počasi so se odpravili naprej. Stopali so previdno, s čutili napetimi kot struna, in živčno opazovali okolico. Kmalu je izhod iz tunela za njimi požrla tema in spet so se znašli v popolnem mraku. Videli so samo, kako se marmornate pioščice, po katerih so hodili, monotono izvijajo iz teme, že naslednji trenutek pa jih je za njihovimi hrbti zopet požrl neskončen mrak. Nihče ni spregovoril besedice; tišina je bila oglušujoča in zrak leden - Suvyu se je na trenutek zazdelo, da pred sabo vidi svoj dih, kako zmrzuje v zraku.