Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/2005011511310044




Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (14. del)

četrtek, 27. januar 2005 @ 06:31 CET

Uporabnik: Pozitivke

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)


"Jaz sem" je moja najvišja in najboljša svetloba, Bog, ki tudi jaz sem. Božanskost, ki se v meni prebuja, tisti prstek, ki sem se ga komaj dotaknila. Energija, za katero naj bi skrbela kot za majhnega otroka. Ker prebujajoče se božanstvo v človeku ni oče ali mati, ampak majhen otrok. Nekaj odprtega, občutljivega in ranljivega, za kar naj bi skrbeli.
Angel Kryon pravi, da "Jaz sem" sestavljajo
- Višji jaz kot Svetloba, dostopna fizičnemu telesu, pomeni njen del, ki se s telesom lahko zlije in ga ta potem drži in nosi, živi
- osebni del Svetlobe na drugi strani tančice, odgovoren za kokreacijo in naključja človeka, za izpolnitev njegovih namenov. Načrtovalec, gradbenik, arhitekt, planer.
- skupina vodnikov, ki ji jaz rečem Svaha, moja Svetloba višjega hrama, pomeni v vsakem zavestnem dihu večja Svetloba
- četrti del, ki mi je najbolj zanimiv - deli človeka, v družbi z njegovo biološko družino iz zadnjega življenja.
?! Ja, natanko. Kako bom to energijsko shodila, je drugo, podatke pa razumem kot enkratno priliko, da jih v življenju uporabim za svoje najvišje in najboljše dobro. Dihala jih bom in jih tako sprejela v svojo energijo, v vse svoje ravni bivanja, v svoje celice in zraven zvedela kaj še bolj osebnega.

Zvečer sem Jaz sem dihala dve uri in naslednje jutro tri. Počasi, osredotočeno. Čutila sem svojo resnico in svoje zdravljenje. Napolnjevala sem svoje energijsko polje in čutila, kako se nabija z energijo. Po mojem je to najboljše, kar zaenkrat lahko naredim zase. Potem sem dihala del očeta in mame, ki sta (menda) dela mene in doživela milost. Najvišje in najboljše od mojega očeta in mame sem iz svojega navdiha začela dihati že pred leti in to tudi napisala v Mariji Magdaleni. Ker se razumemo kot še ne, sem njuni energiji pustila in pred kakšnim letom sem dihala samo Zmagovo božanskost.
Dihanje božanskosti nekoga drugega je najmehkejši možni obliž v odnosu s komerkoli!
Vsega tega sem se spomnila, ko sem zdaj sedela v solzah in v milosti potrditve, da vem Resnico. Štiri leta prav po koščkih prihaja do mene, le da ji ne bi verjela brez potrditve zunanje avtoritete, kar so zame Tobi, Kryon in Mihael. Svojo božanskost sem začela konec oktobra redno dihati in to po kakšno uro zjutraj in zvečer. To se je moralo odraziti zunaj mene - vstopila sem v posebej milostne dni.

Skoraj poldrugo leto dolgo pisanje za Auro mi je omogočilo nov stik s seboj in okrepilo lastno vrednost. Pokazalo mi je, da jaz lahko, mi omogočilo zadevno preobrazbo svojih sposobnosti in predvsem spremembo predstave o sebi in s tem tudi svoje vizije, nadaljnjih načrtov. Na začetku sem mislila, da bom članek napisala enkrat ali dvakrat, moj ego je bil s tem prijetno pocrkljan. Potem so se na začetku površni opisi poglobili in na dan je začela prihajati strast do moje resnice, pisanje, s katerim sem bila res zadovoljna, pisanje, ki me je spreminjalo, me potrjevalo in mi kazalo smer naprej. Zato mi kar naenkrat ni bilo več vseeno, kaj lektorica počne z mojimi besedami in stavki in res je, da je z njimi stalno nekaj počela. Letos se je to stopnjevalo do mere, da mi je bilo tesno vsakič, ko sem v roke dobila njene popravke mojega besedila. Ta mesec so bili lektoričini popravki za moje pojme precej nesmiselni, naravnost čistunski. Ne prvič je v besedilu spremenila pomen stavka in smisel, nekje nekaj vzela in drugje dodala, ja, in seveda, spremenila situacijo v položaj, ekran, dozo in drugo v lepše slovenske izraze, bolj čiste, bolj kajvemkakšne izraze, s katerimi se enostavno ne strinjam. Ne več. Ne po vseh teh mesecih njenih poseganj v mojo sliko, ki ji dodaja svoje barve, v moj kip, ki mu kleše lice, popravlja mišice. Tokrat so popravki vpili v nebo, Daja pa je, kot navadno, branila lektorico.

Urednica Aure je eden najresničnejših entuzijastov dobrega duha v služenju. Z revijo ima ogromno dela, vzporedno prevaja in izdaja knjige in res razumem, da na moje pripombe ni tako pozorna kot si jaz želim, da bi bila ali mislim, da bi bilo primerno. Ta dan je rekla, da kričim, in jaz glasno nazaj, da nima pojma, kako je, ko res kričim. Tako se je konec leta izteklo moje redno sodelovanje z Auro, z Dajo pa sva ostali prijateljici. Do zdaj mi še nihče ni ponudil prilike take osebne rasti, kot mi jo je Daja, za to ji bom vedno hvaležna. Poleg tega v bližini nimam dosti ljudi, ki jih res lahko cenim za njihov očiten doprinos k višanju vibracij. Moje razočaranje je bilo kratkotrajno, čas je bil, da se posvetim knjigi. Da Milost ni vedno najbolj prijetna zadeva, pa že dolgo vem.


Zvečer sem bila povabljena na praznovanje državnega praznika v rezidenco enega od gostujočih veleposlaništev v naši državi. Pomislila sem, da sta mi dneva v Habakuku zadoščala, kaj če bi končno že nekaj delala...? Kljub temu sem zvečer pristala v družbi še treh ženskic in ob šampanjcu smo se zabavale do dveh zjutraj.
Sedela sem tako, da sem Naco videla stopiti v stanovanje in potem ko sem na 4 metre dojela njeno držo in energijo, sem se slišala nežno vprašat: Kaj pa je, Naci? Počasi je stopala proti meni, ko so ji začele teči solze. Sklonila se je, ker sem sedela na stolu, me v solzna objela in ponavljala: Kakšna Milost, kakšna Milost, Bernarda...
No, marsičesa sem navajena pri sebi in Naca je od prvega dne za Svetlobo zagnana tako kot jaz, ampak tole danes je bilo neobičajno. Posebej, ker se na delavnico pripelje iz Trbovelj, torej se na poti lahko poravna, sestavi, karkoli je že v njej razstavljenega. Nekaj časa je samo sedela s sklenjenima rokama in očitno je bilo, da ne more govoriti, čeprav je vmes nekajkrat poskusila, samo nasmihala se je v solzah. Kakšna Milost, kakšna Milost, je še rekla tu in tam. V takem stanju je potem počasi povzela njeno izkušnjo zadnjih tednov delavnice Metavizije vstajenja. Tednov, ko je bila v fazi odpuščanja. Pa v fazi končevanja enega obdobja svojega življenja, v fazi umiranja. Živeti namreč odhaja v Nemčijo.

Naca je k meni prišla pred slabimi štirimi leti; je vzgojiteljica malčkov v vrtcu in ima sina študenta. Že pred leti se me je dotaknil njen opis težav, ki jih je že kot otrok imela s paranoidno mamo, za katero je skrbela. Tu in tam je opisala z mamo povezan izziv, vendar nikoli, res nikoli ni tožila, nikoli ni jamrala. Mimogrede je omenila, da je brat naredil samomor, rekla, da obe z mamo res potrebujeta angelsko pomoč, ker včasih res ne ve več, kaj narest. Če je to rekla Naca, je moralo biti zelo težko. Kadar je prišla na delavnico, je samo omenila dejstva in se stalno osredotočala na dobro, potem na najvišje in na najboljše in na to, kako lahko pomaga komurkoli v bližini. Kar je res, je res, ta ženska je v mojo bližino prinesla odpuščanje in dobroto. In stalen nasmeh, čeprav dostikrat ne pristen.

Naca mi je od prvega dne bila darilo, odpirala je en zategnjen del v meni. Tudi njeno takratno prijateljstvo z moškim so spremljali izzivi in mimogrede je omenila, da se je pač z njim odločila živeti brezpogojno ljubezen. Halo? Kar zazijala sem. Pa veš, kakšne izkušnje si si s tem ustvarila? Pred leti nisem poznala nikogar, ki bi v odnosu izbral živeti brezpogojno ljubezen - če prav pomislim, ga še danes ne. Ona pa je to skušala živeti že takrat. V Duhu je vedno ciljala na vrh in temu primerno je sodelovala na delavnicah. Padla je v angelsko družbo in jo začela živeti v vsakem vdihu, njena svetloba se je hitro čistila in še bolj sijala. Samo enkrat jo je za krajši čas vrglo ven, malo je podlegla egu, takoj dojela za kaj gre in se v dobrem mesecu ujela. Upoštevala je vse predlagane angelske načine in vztrajala. Že med prvo delavnico pri meni je začela sama z delavnico in še vedno jih ima v Trbovljah. Letos se je 45-letna poročila s Sigfridom, ki ga je spoznala v Rovinju in decembra se seli k njemu v Nemčijo. Zdaj je sedela pred mano, poosebljena Milost, tako čista in intenzivna, da so solze tekle tudi meni...

Nacine preobrazbe so seveda vplivale na vsakega v njeni bližini. V vrtcu so pred leti še negodovali nad njenim reikijem, danes so vsi prekucnjeni v Svetlobo. Moja namestnica je ravno taka, kot sem si jo želela za otroke, je rekla. Mamo je po čudežu spravila v dom in to v enoposteljno sobo z balkonom. Mama je dosedanje občinsko stanovanje zapustila samo s svojimi oblačili, je povedala. Brez rož, spominkov, brez bratove slike, odprta in vesela, popolnoma nenavezana, je rekla. In v domu je srečna. Zaradi administrativne napake v njeni službi sin kar naenkrat ni bil zavarovan, zato se je moral obrniti na očeta, s katerim že leta ni imel posebnih stikov in s katerim Naca ni govorila 15 let. Zdaj so se pogovorili in Andraž bo v prihodnje za vikend hodil k očetu na kosilo.
Kakšna Milost, kakšna Milost, so ji tekle solze. Meni tudi.

Z zlatim pisalom sem se spominjala Milosti, je rekla. Vsaj desetkrat sem z zlatim napisala to, kar si nam rekla: "V tebi sem in iz tebe prihajam. In ime mi je Milost". Zdaj so meni solze tekle še bolj. Pred leti sem enako doživela energijo milosti in potem še tolikokrat. Tudi jaz si tako pišem in si potrjujem in se spominjam najvišjega in najboljšega. Ne, da ne pozabim, ampak, da se spomnim. No, v preteklosti sem to delala, zdaj že deluje, bi rekla. V mojih mišicah, kosteh in kitah je...


Naslednji dan sva šli z Nušo v Celovec. Ko sem ji začela opisovati izkušnjo z Naco, se je avto v trenutku nabil z Milostjo in tekle so mi solze, da nisem in nisem mogla povedati, kar sem želela. Vozila sem in dihala, požirala solze in se spraševala, zakaj je prav zdaj potrebna takšna predstava. Saj Nuša pozna in čuti Naco in mene pozna, saj ve, kako včasih doživljam Svetlobo.
Za resnično Milost v človeku gre, a razumeš...? Za najboljšo energijo, ki deluje in je živa v življenju vsakega od nas, če tako izberemo, sem govorila, medtem ko je moja hči molčala. Z zlatim je pisala tisto o Milosti, si lahko predstavljaš? Tako kot jaz! Naca ima Svetlobo tako rada kot jaz..., sem jokala. Tako zelo verjamem v Milost v človeku, ki enostavno se odrazi zunaj, ki se mora odraziti, če in ko si v stiku z njo. To so duhovni zakoni, duhovna fizika je to! Jaz to vem in zdaj to zelo zavestno ve tudi Naca! Nuša, Milost je in je vse in je v vsakem od nas, samo obračamo se ne nanjo...
To, kar si govorila in, kar zdajle čutim, jaz lahko živim v stiku z zasvojenci, je mirno in resno rekla Nuša. Delo z njimi je tisto, ki me odpira...
?! Čudno mirno in nenavadno jasno sem dojela, kar je tako mirno povedala.
...In zadnje dni sem se končno odločila, da se bom posvetila delu v zavetišču za zasvojence, zaenkrat na račun moje kreativnosti, pomeni kiparstva, je končala. Tako čutim...
?!
Nuša je bila jasna in prepričljiva zato, ker je bila v popolnem ravnotežju. V srcu je bila in v Milosti. In v srcu in v Milosti sem bila tudi jaz. Kar je povedala, sem razumela na nov način, počutila sem se kot da sem jo prvič slišala. Sprejela sem jo. Končno sem res vsa sprejela pomembno odločitev svoje hčerke. Doživela sem, da je delo z zasvojenci za Nušo zdaj res njena sladka točka, največja Milost zanjo in s tem za ljudi, s katerimi bo imela opraviti.
Seveda se zavedam, da ne bo lahko, bom pač dnevno skočila v kakšno cerkev za 5 minut, če bo prehudo, je končala Nuša.
Zelo spravljena s svojo izbiro in resna je bila slišati. V tistih milostnih energijah sem jo sprejela vso. Še včeraj sem verjela, da bi bilo zanjo najboljše, če bi zasvojence končno spustila. Čutila sem in verjela, da bi bila njena osredotočenost na kiparstvo zanjo lažja pot, da je tam več njenega veselja in strasti srca. V teh milostnih energijah pa sem bila vsa odprta in v sprejemanju njene Resnice. Še nikoli ni vame tako zazijala razlika med pogojevanjem in resničnim sprejemanjem! Kakšna izkušnja, povedala sem ji to. Končno sem jo res slišala s srcem, medtem ko je zadnje mesece v najin pogovor o njenih življenjskih priložnostih in križiščih vedno bil vključen moj um bolj kot srce. V Milosti sem prepoznala razliko. Šele zdaj...


* * * * *

Človeško življenje je razvoj sprememb in potencialov. Ljudje se nikoli ne odločimo narobe, res pa je, da ne izberemo vedno najlažje poti. Enostavno pretežko je ostati odprt in dovolit. Zavesten sestop s karmičnega vrtiljaka je stvar razsvetljenja posameznika, ki ve, da prihodnost ne bo podobna preteklosti, saj Bog se stalno spreminja. Če mu dovolimo v naše življenje, če lahko odložimo pravila.
Svoje božanskosti ne moremo spraviti na noge skozi um, ker ni ideja in ni kreativno razmišljanje. Božanskost je bistvo človeka, ki svojo pot išče skozi fizično, skozi DNK in celice, v novi intuiciji. Božanskost je izbira človeka in ven iz telesa prihaja. Igrali naj bi se z njo, ne se trudili, uživali naj bi jo in jo negovali. Poslušali naj bi svoje telo in mislili skozi srce. V prepoznavi Boga, ki tudi mi smo, iz naše energije odhajajo ostanki stare energije, dualnost dviga glavo v tvojih in mojih sencah, katerih skupni imenovalec je strah.

Naše sence se vedno pojavijo z razlogom in vedno pravi čas, ljudje pa jim skušamo ubežati, se nanje jezimo ali jih skušamo prinesti okrog. Kaj res še vedno ne vemo, da je vsaka naša senca zelo resnična? Človeška senca terja poštenost, odkrit pogled v oči in pripravljenost sprejeti njeno darilo. Jasna je v ostrini svoje integritete, ko od človeka terja spremembo in mu ponuja razširitev njegove zavesti. Te pa kot da ne želimo, saj v višji zavesti težje lažemo, zavajamo, uhajamo svojim občutkom.

Vsi naši jeza, nezaupanje in sovraštvo izvirajo iz najglobje bolečine naše duše, iz trenutka ločitve od Vsega Kar Je, ki je bil prehod iz enosti Boga v dvojnost. Od takrat človeka spremlja krivda. Pa ločenost, bolečina in neravnotežje in kot da jih skušamo v zemeljski izkušnji razumeti, določiti in opraviti z njimi. Pa ničesar nismo naredili narobe, samo korak iz enosti v dvojnost smo naredili - radovedni, če bomo v pogojih pozabe spet znali priti v enost, ki je naša božanskost! Dualnost je bila izbira in njena narava je, da ima dve strani.
Verjamem, da je smisel dualnosti in zemeljske izkušnje raziskovati globine obeh njenih strani, zato res cenim pogumne ljudi, ljudi, ki se spreminjajo, ki širijo svojo zavest. V rasti nastalega razumevanja raste sočutje, ki mu sledi zaveden namen po nadaljnji rasti, temu pa naslednji izzivi. Vmes pa zmeda in občutki izdajstva, ki jih vedno lažje sprejemamo, saj na poti slej ko prej zaslišimo:
Milost sem, božanska milost v tebi. Vse stvari bom uredila, vse bom uravnotežila, vse rešila. Iz tvoje notranjosti prihajam in ime mi je Milost!

Če (se jo) ne (zavedaš) drugače, ti je Milost dostopna v pečici Milosti, ki je običajna pečica z enim samim rdečim gumbom. Vanjo lahko dnevno daješ po en izziv za 24 ur in pritisneš na rdeč gumb. To je vse. V pečico daješ svoje (ne tuje) izzive, pomeni svoj odnos do nekoga, ne tistega človeka (!). To napišeš na list ali daš v pečico simbol (svojega strahu, zdravja, denarja, duhovnih darov..., česarkoli). Nobena molitev ni potrebna ne beseda ne namen, saj si s tem, ko si zaprla vrata pečice, vse izročila Milosti. Pričakuj spremembe, ki bodo v tvoje življenje prišle na najbolj primeren in uravnotežen način zate. Tako deluje Milost v novem tisočletju. Tako se učiš zaupati (Milosti v) sebi.


* * * * *

Zaklepetala sem se z mlajšim moškim, ki je 10 let preživel v indijskem svetišču Hare Krišne. V zvezi s Krišninimi privrženci je nekajkrat omenil prostitutke. Kjer so bakte, tam so živahne ženske! Tega nisem vedela, slišati je bilo zanimivo. Slišala sem ga prvič in ko je to ponovil drugič, sem se vprašala, zakaj to ponavlja, saj sem ga slišala prvič in ko je prostitutke omenil tretjič, sem dobila odgovor.
Krišni popolnoma predani moški in prostitutke! Jaz in Zmago!
Zakaj Zmago in jaz?, sem se po tihem spraševala in si očitala zadnje mesece. Zakaj on? Zakaj ne kdo bolj spodoben, bolj... čist? Skoraj sem se počutila kriva, skoraj me je bilo sram. Zakaj je moral biti ravno on? Ravno zato! Seveda! Tako kot Jezus in Marija Magdalena! Naslov moje knjige...!!! Marija Magdalena, potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem! O, Bog! Hvala, Krišna! Vse je v redu. Res je vse v redu! Ves čas je bilo vse v redu, samo da nisem dojela cele slike. Hvala Bogu, da je to bil Zmago! Saj bi vendar lahko bil kdo..., (še) bolj... no, bolj umazan! Tole pa je odrešitev, tole pa je nova raven miru. Krišna, hvala.

Da sem res precej v Milosti, sem doživela nekaj ur kasneje, ko mi je v roke prišel časopis, v katerega bi sama želela pisati. Zagledala sem se v.... Zmagovo pisanje. Odprlo me je in objelo me je - veselje. Vdihnila in izdihnila sem moj humor in humor življenja, humor Milosti, ki je kar dihala iz mene. Preden sem preletela gostobesedno pisanje, sem se začela režat in posebej sem se režala, ko je poklicala Meta.
Ne vem, kakšna bom čez dve uri, lahko da se bom drla od krivice in zavisti, sem ji rekla, ampak zdaj sem vesela zanj, ker Zmago je car. Še bolj sem vesela zase, da se situaciji lahko režim. Kakšno krotko samozadovoljno pisanje, le kam so se skrili demoni?
Z Meto sva se krohotali mojim pripombam, moja naključna "pizdarija" je spadala k strasti, ne k zameri! Samo poglej, sem rekla. Daja me skupaj z rubriko odklopi, želim si pisati kam drugam in tudi vem, kam. Tam pa svoje objavi moj bivši... no, ljubimec je najmilejši možni izraz!
Zadnje leto se mi je odprlo več stvari kot..., je Zmago napisal vmes.
Ja, seveda, jaz že vem, zakaj. Moja travma torej le ni bila zaman.
?! Res mi gre dobro, režim se še po petih urah.

Bravo jaz! Bravo Milost, v kateri sem. Tole energijo bom pa negovala, naj me vrabec. In če pomislim, kako sem pred dnevi Zmagu v mislih zlivala solzo Milosti na glavo...!? Saj jo ne rabi! Čas je, da začnem Milost zlivala na svojo glavo!
Dobra volja je ostala in res je, da mi jo je pomagal vzdrževati tu in tam kozarec vina. Ali dva. Ko je naneslo. Če bi bila spodaj kje razočarana, žalostna ali ljubosumna, bi se gotovo zjokala, tako pa sem bila še bolj vesela. Res sem se zabavala nad provokacijami življenja. Potem sem prejela tri zelo ljubezniva elektronska sporočila, ene vrste zahval in potrditev. Kaj se greš, življenje, sem pomislila, saj ne potrebujem tolažilnih nagrad...

Ko sem se vračala z Debnega, je bila na robu travnika črna muca in vedela sem, da bo skočila na cesto. Precej sem zmanjšala hitrost, toliko da jo nisem zbila. Bila je namreč precej počasna - z brcajočo miško v gobčku. Skoraj sem ustavila, ko je blizu sprednje leve gume poskakovala uboga miška, ki ji je uspelo uiti iz mucinega gobčka. Pogledala sem naravnost in speljala. Le kaj mi to kaže? sem pomislila in se isti trenutek odločila, da nič. Ne gre več zame - tokrat je šlo za muco in za miško.
Zame ni več lekcij, samo izkušnje po izbiri. Amen!

Zgornji del prsnega koša, prav noter, kjer je timus, me je bolel nekaj dni. Poklical je Zmago; vedela sem, da bo.
Berem, da ti gre dobro, sem rekla.
Aaaa!, je rekel precej prehlajen. Veš?
Seveda! Življenje nam vsem prinese tiste informacije, ki naj bi jih imeli, a ne? Si zdaj odprt, zadovoljen, bolj ljubezniv?
Ne, saj veš, da ne. Jezim se naprej. Pisal sem že, pa ni nikogar, ki bi zdaj rekel: Naredil si se, še boljše si tole napisal... Potem je povedal, kaj je pisal, kaj piše in kaj bo pisal in seveda ni vprašal, kako sem kaj jaz. Zmaga zanima samo on in reakcije ljudi nanj, trenutno reakcije ljudi na njegov uspeh. Poklical me je, še vedno lačen priznanj.
Ja kaj pa počneš? sem bila presenečena. Saj ti veš, da si dober, zakaj ti to ni dovolj? Jaz vem, da si dober. Še celo v tvoje druge sposobnosti verjamem, ki jih nočeš živeti. Dobro ti gre, vse razloge imaš, da si zadovoljen s sabo.
Hm, ja. Dobro leto si mi napovedala, je priznal. Kakšno bo pa moje naslednje leto?
Misliš, da me toliko zanimaš, da kukam v tvojo prihodnost? sem vprašala.
Ko je pritrdil, sem mu mirno in ljubeznivo povedala, da me ne zanima več. Rekla sem, naj se lepo ima še naprej. To sem tudi mislila in čutila. Prsni koš mi je gorel. Miš se je rešila iz mačjega gobca.

Skoraj takoj je v moje življenje začela dotekati nova energija. Odzvala sem se povabilu 9 letne Nine na predstavitev naučenega v eni plesnih šol in danes sem že imela svojo prvo uro hip-hopa. Krasno sem plesala, se še bolj zabavala in moja učiteljica Maruša je seveda krasna. Po dolgem času sem se videla v ogledalu, gledala se pa nisem. Sploh se nisem pogledala. Med plesom sem gledala učiteljico, ki pravi, da imam zelo dober mišični spomin, da sem dobra v hitrih gibih. Ja, ko pleše telo. Čim grem v glavo, je konec ali čim pogledam sebe v ogledalu. Zabavno bo še...


MARIJA (MAGDALENA) IN JAZ

Ula je želela iz pete na šesto čakro, iz svete resnice Volja Boga na Resnico. Prvih nekaj mesecev se je režala Svetlobi in Zemlji v brk, zadnje mesece pa vsakič reče: Pretežko mi je, pojdiva čimprej naprej (po zavesti čaker). Tale punca je res vsak mesec pošteno umrla.
Današnja noč je bila tako huda, da sem v rokah že držala avtomobilske ključe, je rekla. Namenjena sem bila na dežurno ambulanto po pomirjevala in ni mi jasno, kako da nisem šla. Na prvi čakri sem pri pospravljanju predalov vse tablete zmetala stran. Vsega, kar mi je pomagalo živeti nekaj let, sem se znebila, in danes ponoči sem imela avtomobilske ključe v rokah. Zaspala sem s fantovo roko na timusu in z roko angela varuha v moji roki in moja dlan je žarela in potem sem se zbudila in nisem več zaspala, je pravila. Po dolgem času me je spet dušilo in nobenega smisla nisem videla. Samo pomirjeval sem si želela, samo nekaj sem hotela, kar bi mi dalo nekaj ur miru in počitka...

Ula je bila resna in mirna, utrujena do svojih kosti, noter do svoje duše preizkušana. Vse utrujene praznine poznam, bila sem tam. Samo dalj časa je trajalo, ker mene nihče ni vodil, ker nisem imela pomoči, kot ljudje v takih primerih verjamemo, da jo potrebujemo. Ula, skoraj še dekle, moj paradni konj, velika svečenica, ki jo vidim v njej.
Poklicala sem Devico Marijo in glasno govorila, kar je prišlo. Kot bi jaz bila Ula, sem se zahvaljevala za očiščenje, terjala sem svojo moč nazaj. Terjala sem nazaj vso svojo moč zadnje noči, zadnjih tednov, nova tla pod nogami in stabilnost, svojo vero in večje zaupanje in entuzijazem. Od prisotnih svetlobnih Bitij sem terjala pomoč pri preobrazbi vseh nižjih vibracij v celicah in na drugih ravneh bivanja. Razglasila sem konec karme duše in konec karme prednikov. V Ulinem imenu sem terjala nov stik z njeno dušo.
Punca se je v nekaj vdihih spremenila v odprto in novo dekle. Presenečena je bruhnila veselje in režala se je, tako da sem se ji morala pridružiti. Prej nisem jokala z njeno bolečino, sva se pa zdaj skupaj režali z glasnimi srčnimi ha-ha-ha, režali sva se svojim preteklim in prihodnjim sencam.
Tako to zgleda, sem rekla, saj veš. Eno izkušnjo več imaš za seboj, še eno smrt. Drugič bo podobno, pa spet in spet isto. Tako je to, ko višamo svojo vibracijo...
Potem sva šli na šesto čakro, v resnico Boga in v območje lepote.
Ljubica moja, sem ji rekla za slovo, kar je ostalo iluzij, verjemi, da jih bo Resnica tale mesec izbezala na dan.

Ponoči zbujena sem dihala Marijo Magdaleno in Marijo. Potem mi je angel Gabriel potrdil moje vedenje izpred nekaj let. Rak mi je pred več kot tremi leti sporočil, da po tem življenju mene na Zemljo več ne bo. To ni bila obramba, ni bil beg, ampak globoko in resnično vedenje. Slabo leto kasneje je Steve Rother na Dunaju rekel: Če vam je všeč ali ne, ampak na Zemljo se boste še vračali. Podatek sem sprejela kot resnico ene od redkih avtoritet, ki pa ni posebej odzvenela v meni in ena solza mi je stekla po licu. Podobna informacija je v naslednjih letih še nekajkrat prišla do mene in počasi sem jo sprejela: No, prav, še se bom vrnila na Zemljo. Konec koncev mi je v zemeljski izkušnji vedno bolje, bom pač še prišla in morda še enkrat in še. Torej je vse v redu. Zdaj pa naenkrat in čisto nepričakovano Gabriel in to tako, da sem se vsa tresla in jokala.

Energijo naših izzivov in preobrazb, pa tudi preobraženih strahov, kar je ljubezen, angeli menda zbirajo in nosijo nekam v vesolje. To imam nekje v svoji banki podatkov, pa ne preveč blizu, ker me bolj malo zanima. Kaj mi tukaj in zdaj pomaga nastajanje nečesa še tako lepega nekje v vesolju? Bolj me zanimajo stvari, ki mi pomagajo boljše živeti tu, zdaj. Konkretne, uporabne in praktične informacije. To noč pa sem izvedela, da bom imela po prehodu na drugo stran tančice izbiro - vrniti se na Zemljo ali iti na Novo Zemljo, na nov prostor drugačnega igranja in ustvarjanja.
Bingo! Vedela sem! Jokala sem in jokala, nisem bila več ista.
Utrudilo me je, ugasnila sem luči in v temi sem samo bila in dihala. Dihala sem Gabriela in Marijo, potem pa vstopila v enega tistih posebnih neprekinjenih spancev, ko sem res v najvišjem in najboljšem prostoru Doma in Resnice. Z Gabrielom in Marijo in drugimi.


Naslednji dan sem šla zamenjat avtomobilske gume, potem pa medlela iz prostora v prostor. Hip-hop sem plesala popolno, telo je plesalo popolnoma neodvisno od mene in to brez napake. Doma nisem znala nič ponoviti, zdaj pa sem samo gledala Marušo v ogledalu in vse je šlo samo od sebe. Samo sebe v ogledalu nisem smela pogledati. Res je bilo, da se nisem želela videti! Takoj ko sem samo pomislila, da bi se plešočo pogledalav ogledalo, je telo vrglo iz ritma. ?! Plesala sem naprej in ugotovila, da se sama sebi zdim bedasta. Ali lahko, prosim, v ogledalu vidim koga drugega?
Očitno ne želim biti, kar sem in bi rada bila...? Ne vem, kakšna, ampak vsa moja energija je odklanjala to, kar sem videla, če sem v ogledalu pogledala sebe. To ni sprejemanje!!! Ne ni, je pa resnica.
Plesala sem naprej in se potrudila pogledati v ogledalo. No, z malo vaje bo šlo. Moja naslednja vaja v sprejemanju sebe.

Na pošti sem dobila potrditev, da sem precej neprizemljena. Šlo mi je na jok, v dobro ženske, ki sem ji poslala knjigo, sem se zmotila pri denarju, po telefonu nisem in nisem razumela nekega priimka in naslova. Želela sem si ležati in dihati. Najraje bi ležala in dihala in ležala bi in dihala naprej. Gabriela bi dihala in Marijo. Lahko bom šla na Novo Zemljo!!! Vedela sem! Vem svojo resnico! Stalno dobivam potrditve svojega vedenja. Kdaj bom končno sedla in se na novo pogovarjala s Svaho? Na jok mi je šlo. Poklicala sem Nušo, da bi mi pomagala priti dol, pa je bila v zavetišču in to zelo zaposlena. Prizemljit sem se šla v Leclerc.
Potrebovala sem nov kasetofon in tak, kakršnega sem rabila, je stal pred menoj. Nisem ga kupila, samo stala sem pred njim z denarjem v žepu in ga gledala. V odprtosti, občutljivosti in strahu precejšnje neprizemljenosti, ki jih poznam, nisem bila sposobna kupiti tistega kasetofona! Bluzila sem po veleblagovnici in dvigovalo se mi je ob vsej tisti hrani.
Milost me hrani, na Novo Zemljo bom lahko šla! Nova Zemlja, moja prihodnost!
V izjemno odprtem prostoru sem jasno in ostro dojela vsakega človeka, na katerega sem pomislila. Dobila sem najčistejšo potrditev o ljudeh, ki zapuščajo moje življenje, kar sem izkusila kot olajšanje. Za nekaj žensk gre, ki se igrajo s seboj in z drugimi. Kupila sem tri kile rum kokosovih krogljic in jih doma metala vase, dokler mi ni postalo slabo. Kar je bilo kmalu. A se bom spravila dol ali ne?
Če naslednje dni ne bi imela dela, bi legla in dihala. Samo okno bi odprla, ležala bi in dihala. Najraje bi v svetlobi sveč dihala Gabriela in Marijo. In če bi dovolj dolgo dihala, bi morda lahko prestopila na drugo stran...

* * * * *

Z dvema ženskama sem se znašla na kosilu, pred katerim sem imela slab občutek. Ko je ena drugi svetovala naj v restavraciji sorodnika na zadnjo stran uokvirjenih slik nalima Kristusa, sem v trenutku postala slabe volje. A takole bo zdaj tole kosilo? Nisem mogla biti tiho.Tako jasno sem videla skozi vprašanja in odgovore, da je bolelo. V vso mene je butala tuja kontrola in moč in izogibanje. Tako brez smisla sem vse doživela oz. videla smisel, ki ga ena od njiju ni pripravljena živeti. Tako zelo nisem pasala tja, čeprav sem bila v družbi z ženskama, ki sta mi v mnogočem najbližje od vseh. Želela sem si biti nekje drugje in dihati Gabriela in Marijo.
Jasno sem doživela, da svet je, kakršen je in da sem jaz nekje drugje. Vedela sem, da ocenjujem, da sodim, čeprav mi je na prsih gorelo. Zavedla sem se, da je ta isti svet še včeraj bil moj in da je bolje zame, če se čimprej spravim vsaj približno vanj. In sem se. Tako da sem obema ženskama, posebno eni, bila precejšen izziv. Resnica mogoče in to ne preveč nežna, ampak jasna in glasna. Nisem sprejela določene mi vloge ljubeznive prijateljice na kosilu. Marija Magdalena sem bila. Ista Magdalena v meni je potem še nekaj dni imela malo moralnega mačka, ampak Svaha je rekel, da je vse OK. Naj kar naprej živim svojo resnico.

Odločila sem se, da se bom malo bolj posvetila Mariji Magdaleni, z namenom, da vibracijo te energije v sebi čim bolj povišam. Isti dan sem v časopisu ujela novico o premieri v Benetkah nagrajenega filma o sestrah magdalenkah. Začutila sem rahlo slabost. Skočila sem na Debnega in ga prehodila v zelo subtilnem procesu. Noben filmofil nisem, a čutila sem, da naj bi si ta film ogledala. Ko sem se vprašala, zakaj, se je slab občutek v pleksusu razjasnil in okrepil. Nune. Preteklost. Magdalenine nune. ?! Slabost je postala močnejša. Dobro, dobro, saj ga bom šla gledat. Kar danes, če že moram. Počutila sem se bolje. Ko sem prišla domov, sem poklicala v Cankarjev dom. Vse tri predstave so bila razprodane. Toliko o Mariji Magdaleni...

Pocrkljala sem se s slano kopeljo, ko je poklicala Ula.
Oprosti, ker kličem, ampak res mi je težko. Pritisk se je preselil v lopatice in proti vratu, zelo je močan in ne gre stran.
Pozanimala sem se za kvaliteto tesnobe in rekla je, da je groza.
OK!, sem rekla, dihaj! Pokličiva Mihaela in Rafaela in seveda Marijo in Gabriela. Sprejmi grozo, ki je tvoja, potrdi jo kot svojo in spusti v Milosti, ki ti je na razpolago...
Malo je dihala in rekla, da je šla.
Naslednji dan sem na poti v Rožno dolino obiskala Ulo; bila je pogumna in utrujena. Samo nekaj ur sem spala, je rekla, in zakaj se spet potim? Samo da si prišla, sem vsa mokra, je rekla in se šla preobleči. Za vsako tako noč mislim, da je najhujša možna, je rekla kasneje, ampak današnja groza je bila res dno. Resnica ni kar tako, res ne. Ko sem proti jutru končno malo zaspala, sem izkusila mamo bivšega fanta. Režala se je kot čarovnica in končno sem ozavestila svoje večletne težave. Ženska mi je delala magijo in še vedno sem pod njenim vplivom...
!! Bravo, Ula, čestitam za sprejeto resnico.
Njena breja psica se mi je zleknila v naročje, ko sem poklicala Marijo. Medtem ko sem govorila in čohala žival, je Ula dobesedno kričala od groze. Zaprtih oči se je soočala z mamo bivšega fanta in tresla se je in vibrirala in šklepetala z zobmi. Do zdaj še nisem videla človeka v grozi.

Brez odvečne drame, sem rekla mirno, noben človek ti nič več ne more. Karme je konec, Svetloba si in vse ostalo je iluzija. Ne vznemirjaj psice in naj žabe ne poskačejo iz tebe, ker pes ne more teči za njimi... Svetloba si, Ula, to je edina resnica. V Resnici si ta mesec, dihaj resnico Boga. Tvoja Resnica je tvoja božanskost, je ljubezen in odpuščanje. Resnica je tvoje sočutje, dihaj Resnico, ki si. V tej Resnici ti nihče nič ne more. Vse je v redu, Ula, samo dihaj. Postavi križ predse, v roke primi velik svetleč zlat križ, lahko je velik kot ti. V imenu Resnice, ki je tvoja božanskost ga dvigni predse in nihče in nič ti nič ne more. Svetloba je edina zaščita, dokler ne spoznamo, da jo sploh ne potrebujemo. Noben magija, nobena tašča ti nič ne more. Samo karme je konec. Karma duše se zaključuje, zato dihaj. Ni jo stvari ali bitja, ki bi ti lahko škodovalo. Samo dihaj Svetlobo, ki je resnica Boga. Vse ostalo je iluzija. To ne pomeni, da iluzija ni resnična, vsaj doživljamo jo zelo stvarno, ampak še vedno je iluzija.

Čohala sem brejo psico in govorila naprej. Ula se je vsa mokra tresla od groze, kričala ni več. Nisva bili v istem prostoru...
Dihaj, ljubica, samo dihaj. Ali lahko v ženski pred sabo vidiš Svetlobo? Tako kot v vsakem človeku je tudi v tvoji tašči Bog, tudi v njej je Svetloba. Poišči Boga v ženski, ki ni znala biti višja in boljša; samo svojega sina je hotela zase.
Ula je samo še jokala.
Si pripravljena v na videz zlobni ženski videti Resnico, ki ona je? Poišči jo, Ula. Dihaj in poišči božanskost v nesrečni ženski...Odpusti ji in jo spusti, dihaj in blagoslovi jo...
Ula je dihala Marijo in z ljubeznijo napolnila vse prostore med molekulami svojega telesa in vse ostale ravni svojega bivanja.
Počivaj zdaj, ljubica, Marija je s tabo, tako kot pri vsakem rojstvu. In karme je konec. Amen.


NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2005011511310044







Domov
Powered By GeekLog