Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (13. del)

četrtek, 20. januar 2005 @ 06:59 CET

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Dvakrat sem doživela Eminemov video o pospravljanju omare in zadel me je v mojo bit, prav navdihnil me je. In tu, v Ankaranu, sem končno spet začela pisat.

Tvojo in mojo omaro določajo najmanj tele stvari:

• na vsaki omari je sijoče napisano drugačno ime, zato jih tudi v največji skušnjavi ne moremo zamenjati
  
• vse, kar je v moji omari je (samo) moje (vedno bilo)
  
• omara je neuničljiva, se pa začne sama pospravljati, potem ko je lastnik pripravljen sprejeti to njeno darilo
  
• do takrat z rednim pospravljanjem najbolj doprinaša k ekologiji preteklosti in prihodnosti
  
• vsak lastnik je odgovoren samo za eno, to je svojo omaro
  

• v njej nikoli ni to, kar misli ali se boji, da je, vsaj na dan, ko to misli ali se boji, ne
  
• v omari ni predvidenih količin in tudi kvaliteta vsebine tu in tam (ne)ugodno preseneti, poleg tega se zanesljivo spreminja
  
• omare ni mogoče izprazniti, če pa stalno zlagaš in prelagaš zalogo, jo je vedno več
  
• čiščenje omare je po določenem času praviloma manj naporno, postane lahko celo zabavno
  
• pospravljena omara daje vedno nov občutek smisla, dosežka, miru in izpolnjenosti, čeprav lastnik že ve, da bo v njej kmalu spet kaj zaropotalo, tudi ven zletelo - običajno takrat, ko najmanj pričakuje
  
• lastnik omare je v času pospravljanja praviloma pod drobnogledom okolice
  
• v času čiščenja pred Božičem in Veliko nočjo je razumno izklopiti telefon in zakleniti vrata
  
• omaro lahko (o)čisti samo lastnik, v svojem času, na svoj način, res pa je, da si danes lahko pomaga z učinkovitimi neagresivnimi pomagali
  
• vsaka omara ima svojega angela, do njegove pomoči se pa menda ob koncu leta 02 že znamo odpreti.

V enem obdobju pospravljanja omare se bližnji nujno obnašajo, kot da jih pospravljanje tvoje vsebine provocira. V resnici jih vznemirja, žalosti in jezi, saj izziva, skoraj terja njihovo pospravljenost, ki sta resničnost in integriteta. Najbolj izzove ljudi, ki se obnašajo, kot da take omare sploh nimajo, so pa na tak ali drugačen način osredotočeni na svojo fasado. Na fasado telesa, (ne)premičnin, mentala, poze, izbranega plemena... Vendar smo v času samodejnega odpiranja omar. V času sprejemanja svoje in tuje človeškosti, v prilikah za dovoljevanje, upoštevanje in ne obsojanje.
Omare nam kažejo, da smo res vsi eno.
Osnova vsake religije sta knjiga in prerok. Beseda svetosti in modrosti v teh dveh oblikah je vsakemu od nas dostopna samo v lastni omari. V tvoji in v moji, v njeni in v njegovi omari.
Svetloba ne samo da kliče in vabi - edina je vredna tesnobe, vsakič, ko stojiš pred odprto omaro.
Bravo jaz, spet pišem.

* * * * *

Pred tedni sem Američanu Chrisu napisala pošto za Thomasa Kellerja, ki se ga je odpravljal obiskati. Kot je meni znano, za Thomasa Slovenci kaki dve leti nismo vedeli, kje je. Nekaj nas je imelo vpoglede in občutke, da mu ni dobro. Sama sem se ga gotovo spomnila vsak mesec v novi prepoznavi, spoštovanju in hvaležnosti, kaj nam je vsem s svojimi angeli dal. Sporočilo, ki se mi je zdaj napisalo, mi je odprlo srce in privabilo solze v oči. Iz mojega srca se je izlila hvaležnost in brezpogojno sprejemanje z izjavo, da mu res želim vse dobro. Pri tem, da nisem vedela, kaj z njim sploh je ali ni. Chris mi je zdaj odgovoril, da "Thomas glede na situacijo zgleda zelo dobro, da pa je trikrat tedensko na dializi po 6-7 ur in, da so mu zdravniki napovedali 2-5 let življenja".
!?!
Jasnost opisanega stanja me je pošteno stresla, resnica me je zadela marsikam.
Zavedla sem se, da Thomasove situacije ne sprejemam.
Zakaj naj bi sprejela eno stanje? Ravno zato, ker ga ne!
Zvečer nisem zaspala, skozi glavo so mi divjali spomini na moje sodelovanje s Thomasom, po parih urah spanja sem zgodaj zjutraj dihala nekaj ur in pred odhodom domov videla, da se nekaj zaletavam po stanovanju, da mi stvari letijo iz rok. V meni se je prebujala jeza. V avtu sem pela mantre in potem med vožnjo zajokala.
Trikrat na teden po 6-7 ur dialize! Do konca življenja!!! Prekleta omara!
V mokrem jutru je bila cesta spolzka, motile so me luči v temi in frfotajočega papirja na cesti sem se ustrašila, da sem prav filmsko vzkliknila. Kaj mi pa je? Jezna sem bila še nekaj dni.

Gotovo ne gre za Thomasa, sem se odločila, v resnici gre zame. Žalostna in jezna sem zaradi sebe, čeprav posebne jasnosti o razlogih za to ta trenutek nimam.
Ljudje čustvujemo zaradi sebe, ne zaradi drugih.
Ampak Thomas ni "drugi"! Thomas mi je bil... Thomas mi je v Duhu bil vse! Pokazal mi je smer, odprl mi je vrata v kraljestvo angelov, v prostor strasti moje duše! Dva dni po moji diagnozi mi je posredoval angelske predloge mojega temelja ozdravljenja od raka. Brez njega tudi slučajno ne bi bila tu, kjer sem! Ljubi Thomas... Pa kaj je že vse prestal v življenju! Zame tako pomemben delček poti sva prehodila skupaj, poznam njegovega Duha, njegov potencial! Zakaj se je ustavil? Mislim tako zelo ustavil, za toliko časa, na tak način...? Thomas... Res je, da po poti, ki mi jo je pokazal, sem šla sama, skozi vsaka vrata in vsak prehod sama. Ampak brez njega... Zgodbica, kako naj bi kanuja, ki nas spravi čez veliko vodo, zato ne vlačili s seboj v puščavo, zame še nikoli ni bila tako živa.
Ko sem se z Nušo dobila za kosilo, sem ji Thomasa solzna komentirala: Presneti bedak! In kot da mi je malo odleglo.

Informacije o Thomasovem stanju so bile še par dni z menoj. Da ne gre več zame? Ena kratka elektronska pošta o nekom drugem, pa je še kako šlo zame. Počutila sem se sama.
Karme je konec, kje je pa kakšen bonus vstajenja?
Kaj se v vstajenju sploh spremeni, razen tega, da je vse bolj subtilno naporno?
Vsakič znova se znajdem v praznem prostoru, v katerem ni nič tako, kot sem navajena.
V prostoru, kjer naslonjalo izgine, takoj ko se ga zavem. Ne poznam še novih načinov reševanja izzivov!
Vsi odgovori na vprašanja in vse rešitve izzivov so v novi Svetlobi, ne v starih načinih, zatrjujejo angeli. Učiteljev na Zemlji še ni in knjige o Novi Energiji še niso napisane.
Kako naj si potem pomagam, ko se stalno soočam s tem, da ne morem živeti Svetlobe, ki jo diham, čutim, vem, okušam? Ne morem živeti svojih idealov, skoraj kaznovana sem za vsak poskus živeti pričakovanja o sebi. Pa je desetletja tako dobro delovalo. Kam, vrabca, gremo? Saj ljudje niso nori, da bi šli v takele izkušnje? (Nič ne domnevaj, ne ocenjuj, ljubica, ti samo piši...) Pojma nimam, od kod meni ta entuzijazem in ta strast, pa še meni ju resno zmanjkuje...
Potegnilo me je v dramo kot po-sili-statista v igro, v kateri sploh ni bilo vloge zame. Moje misli in za njimi čustva so se premetavali v rahli pritožbi in žalosti nad tem, da Svetloba nič ne naredi, da do situacije, kot je Thomasova, ne bi prišlo! Saj gre vendar za Thomasa! Pa nikjer nobenega veta! Samo svobodna volja. Svobodna volja človeka v mlinu preobrazb kot jih na Zemlji še ni bilo, ko človek zavestno skuša živeti svojo božanskost. Naporno je na vseh ravneh bivanja! Džolija, v katerega vedno verjamem, kar naenkrat ni. Vsaj Thomas ga še ni porabil. Pa bi dala roko v ogenj, da bi on to prvi znal! Potem sem spila kozarec - če ga je Thomas, ga bom pa še jaz.

* * * * *

Nuša je preveč odgovorna. Inteligentna je, sposobna in pridna, kar je res, je res. Pa še dobro zgleda. Vpisala je magisterij na FDV, z veliko srčne strasti kot asistentka za kiparstvo pomaga na privatni šoli Famul Stuart in že nekaj mesecev pri ustanavljanju zavetišča za zasvojence z mamili. Besede niso voda na moj mlin, ker sploh malokdo ve, da je moja hči. Hočem reči, minili so časi, ko sem se z njo postavljala, na kakšnem skupnem potovanju na primer. Nuša že skoraj pet let živi svoje življenje in trenutno se premalo smeji. Živi skupaj s fantom, zdaj pa je začela delati še v enem lokalu. Zadnje jo moti, pa to kljub temu počne.
Na vseh koncih me je dosti, res rada pa bi pomagala zasvojencem, je rekla. Čutim, da bi tam lahko kaj premaknila, ogromno znam, tudi izkušnje z zasvojenci in diplomo imam. Kam sem se spravila? Česa ne vidim? je glasno spraševala bolj sebe kot mene.
V dobrih dveh urah sem ji počasi in nežno ponavljala, da sonce sije, ne glede na zunanje pogoje - luna je tista, ki rabi nekaj zunanjega, da to odslikava. Kraljica si za šankom, v svojem kreativnem izrazu in na predavanjih magistrskega študija, svečenica si v umazanih srajcah in lepo naličena...
Ne razumeš...!, me je prekinjala in naprej vrtela svoj film, potem pa počasi začela sprejemati.
Samo od zavesti je odvisno, sem ponavljala, od tega, kar veš, da si. To, kar si, si v vseh okoliščinah. Kaj potem si oziroma želiš biti? Preobrazba identitete ni prijeten proces. Si kraljica zasvojencev ali kraljica kje drugje? In če - kje? Saj si diplomirala iz alternativnih pristopov k zdravljenju zasvojenosti, zakaj vlačiš to s seboj? Mamila so stvar tvojih prejšnjih življenj, tega življenja pa samo teoretično in kot pomoč drugim, vendar karme je konec. Pet ali šest let si pomagala zasvojencem - zakaj bi se rada še naprej srečevala z najnižjimi vibracijami? Bi rada tudi magistrirala iz zasvojenosti ali iz kakšne druge vrste sociale v skupnosti? Ne naslanjaš se dovolj na Svetlobo v sebi, preveč potrditev iščeš zunaj. Samo sebe mučiš tudi s tem, ko ne dovoliš, da bi ti finančno pomagala. Prestroga do sebe si preveč nalagaš. Kje je tvoja lastna vrednost? Božala sem njene čisto mrzle dlani...

* * * * *

Na mobiju sem videla, da me je klicala Ula in poklicala sem jo v Italijo.
Pridna sem, tako sem pogumna, je zajokala, saj diham, saj bo. Poklicala te bom, ko se vrnem, je rekla.
No, krasno, kaj ji pa je? Čez deset minut sem jo še enkrat poklicala in vprašanje Zakaj si žalostna? je odprlo čep njene steklenice razočaranj in dvomov, katerih Duh se je zlil s solzami novih spoznanj.
Zakaj mora biti tako hudo? Kje je milost, kje so blagoslovi, da je tako hudo? Tako sem sama...
Kaj se pa njej zdaj dogaja? sem bila presenečena, saj je šla vendar na izlet v Italijo! Res da na peti čakri, ki se v življenju rada pokaže kot Volja Boga, ampak tole...
Tvojo knjigo sem brala, je rekla, toliko si dala skozi... Kje je pa milost?
Ljuba duša, kaj si pa Marijo Magdaleno vlačila s seboj na izlet? Milost...? Milost je, Ula, saj veš, da milost je. Ne veš pa, koliko mesecev ali let bi trajalo to, kar si izkusila teh nekaj dni, če se milosti ne bi zavedala, sem govorila. Seveda nisem vedela, kaj se ji je dogajalo, ampak če je ona na peti čakri brala Magdaleno... O, Bog! Ženskica je jokala naprej.
Med ljudi pojdi, ne drži se zase! Ven pojdi..., kje pa si?
Pred Disneylandom smo! se je zarežala v solzah.
No, vidiš! Stran z Marijo Magdaleno, dovolj je. Zabavaj se še ta dan, sicer se ti bo ta del Italije zameril! Tale tvoja občutljivost ni običajna, nekaj je v tistih krajih, v katerih si. Tvoja energija je tam, moč tvoje preteklosti...
Ula je spet zajokala. Kot bi stala ob meni, sem jo čutila, kako je začela vibrirati; vstopila je v čist in močen premik vibracije svojega energijskega polja.
Vzemi svojo energijo nazaj, Ula, sem začela. V tej tuji zemlji je energija tvojega srca iz preteklosti. Terjaj svoje srce nazaj, zdaj!
Punca je jokala, po telefonu sem čutila, kako se je tresla.
Nič ne misli, ljubica, samo dihaj! Ni pomembno, kaj se je dogajalo, komu ali čemu si dala svoje srce, mogoče ideji. Tukaj in zdaj je čas, da ga vzameš nazaj. Zadošča izbira: Nazaj jemljem svojo Svetlobo, nazaj terjam svojo moč iz prejšnjih življenj! Dihaj, ljubica, zato si v tujini. Vzemi svojo energijo nazaj...
Telo se mi spreminja, je nekajkrat ponovila, vsa se tresem! Saj to si pisala..., je prihajalo iz nje, ko je jokala in vibrirala naprej.
Govorila sem in ona se je tresla in vedela sem, da se zaveda, da je izkušnja tega vibriranja najčistejši blagoslov. Da gre za vibracijski premik, za prizemljitev Svetlobe, v katero tako verjameva obe, da gre za zavesten konec ene od serije njenih preobrazb, za prizemljitev malih smrti, za končno naravnavanje ljubezni Boga v vsaki njeni celici, v vseh prostorčkih med molekulami. Potem ko je prešla duhovno, mentalno in čustveno raven. V končni fazi prizemljitve razširjene zavesti je bila. Bravo, Ula, čestitam!
Uau! sem še pomislila. Vem, da Marija Magdalena odpira in uravnoteža, čisti in zdravi bralca, ampak takole, na suho, takole instant in tako globoko..?!?

DOBER DAN, KARMA, POZDRAVLJEN, DVOM

Boštjanu sem med masažo rekla, da lepe stvari v življenju so pa res - lepe.
Ja, se je strinjal, seveda. Narava, ženske, lepa sedežna garnitura...
?! Kaj je rekel? Lepa sedežna garnitura? so se spogledovale moje celice. Pred mano je bila precej jasna preobrazba. Kar naenkrat sem se spomnila vsega, kar že mesece govori Renata, ki z možem prenavlja hišo. Večkrat je omenila novo sedežno, kar je bil zame močno zanemarljiv podatek v primerjavi s podatkom, da na primer kupuje papagaja. Pa ga ne, ker že ima dva otroka. In novo sedežno garnituro. Hiše, avtomobili in sedežne garniture mene ne zanimajo, živali so me pa vedno. Zdaj pa je sredi masaže v moje življenje prišla sedežna garnitura. Jaz sedežne garniture seveda nimam, sploh jo v tem življenju še nisem imela.

Moja prejšnja življenja me še vedno zaznamujejo. S športno postavo, ja, s precej preobraženo moško energijo bojevnika in z ostanki skoraj špartanskega življenja. Ne, z ostanki mojega religioznega življenja! Rdeča povezujoča nit vseh mojih preteklih življenj pa so jogiji na tleh. Rečem lahko, da že vse življenje spim na jogijih, da spim "na tleh", ne na postelji.
V gimnazijskih letih je bil moj jogi na malo dvignjeni postelji, ampak od daleč je bil videti bolj kot dvignjen jogi in manj kot postelja (pred leti sem presenečeno, a brez besed, opazovala Nušo, ki je ta "jogi" dala v spodnjo sobo, sama pa kupila - posteljo!?). Mojo zakonsko posteljo so predstavljali štirje (sicer barvno in s pohištvom usklajeni) preoblečeni jogiji oziroma debele penaste gume, ki so na moje veselje dopuščali veliko možnost prekladanja in s tem spreminjanja izgleda prostora. Vedno sem imela rada spremembe. Ko se je Nušin oči pred šestnajstimi leti odselil, mi je mama želela kupiti usnjeno sedežno garnituro. Kar sem z enim najbolj odločnim stavkom zavrnila. Danes mi je jasno, da sem to doživela kot nasilno poseganje v mojo karmo. Kaj, vrabca, naj bi jaz s sedežno garnituro?
V Novem Polju živim dobrih pet let in to v polovici večje stanovanjske hiše. V glavnem spim v svojem "svetišču" na tleh, povprek na dveh jogijih, na katerih tudi sedim, ko pišem. V spalnici je zakonska postelja, na kateri redko zaspim. Če tam le zaspim, se ponoči zbudim in sprehodim do jogijev, kjer spim kot otrok. Da si tudi v Ankaranu del sedežne garniture razstavim in položim tako, da imam na tleh veliko nizko površino, skoraj ni omembe vredno. Zame so vendar jogiji!
Jogiji na tleh so zame!
In slamnjače in kar je take meniške revščine za po tleh!
Kuta je zame in sandale na bosih nogah in nos najglobje dol, spodaj pod oltarjem...
Seveda se vse v meni trese in drla bi se in jokala. In ko bi nehala, bi jokala še nekaj dni!!!

Jutro po tej Boštjanovi pripombi je v hišo prišel Natuzzijev prodajni katalog usnjenih... ja, jasno..., sedežnih garnitur! ?! Prva garnitura po vrsti se je imenovana Berni. Seveda! Jasno! Me ima življenje naenkrat za bebavo? Kot da ne bi pred tem dojela. Grda sedežna, da je kaj, ampak imenujejo jo Berni. Naslednje dni sem redno listala ta katalog in prijateljevala s fotografijami usnja.
Konec karme! Pred mano je novo življenje, življenje s sedežno garnituro. Nova realnost po moji izbiri, sedežna garnitura, ki mi pripada. Dovolj je betona in dovolj je slamnjač, dovolj je skromnosti.
Kako kaj tvoja sedežna? sem vprašala Renato na delavnici čez nekaj dni, in že sem preobražena z vsemi čuti poslušala njene Ah! in Oh! Fendijeva je..., marelične barve..., pa tako udobna. (Pst, rečem glasu v meni, ki reče: Me pa res zanima, kaj je lahko bolj udobnega od jogijev na tleh.)
Na naslednjo delavnico je ženska sama od sebe prinesla fotografije hčerke in moža v stanovanju. To, kar sem jaz videla na fotografijah in si zapomnila, je bila.... usnjena sedežna. Moji vrstniki seveda že leta imajo svoje hiše in stanovanja, pa to zame ni noben dejavnik (nikoli bil). Še nedolgo tega je v moje življenje po dolgih letih prišla sošolka iz gimnazije, s katero sva se imeli zelo radi. Kazala mi je fotografije otrok in hiše in stalno spraševala, kdaj jih bom prišla obiskati. Pa kaj naj bi jaz med njihovimi stenami, stoli in omarami, ko me zanima samo njena energija? Ne, ne zavidam ji - res zanimajo me samo njeni odprtost, pogum in voljnost za preobrazbe.
Seveda si je čez nekaj tednov mama zaželela obiskati Rutarja. Prav uživala sem med predalniki in sedežnimi garniturami, ki mi v glavnem niso bili všeč. Potem pa je tam bila ena... Ena sama sedežna garnitura je bila tam, zame. A toliko da stane? Ni problem! Samo številka je to, malo zaviham rokave, pa bo moja. V prihodnosti enkrat, res, prav kmalu. Samo, da vem, da obstaja. Ni dosti lepih, res ne, ampak ena taka bo moja. Enkrat. Kam da jo bom postavila? To pa ta trenutek ni pomembno, res ne.

* * * * *

Ko sem na avtocesti menjala kaseto z glasbo, sem zaslišala... Zmaga. Poslušala sem ga, dokler sem ga ujela, kakih 15 minut. Gospod je očitno premaknil ene stvari v življenju in prijetno mi ga je bilo poslušati, tudi ko je kritiziral. Ko se ta odloči in osredotoči, res perje leti; bravo!

V tretjem vikendu v Ankaranu končno pišem. Pri prebiranju nekaj let starih zapiskov sem nič hudega sluteč prišla do ugotovitve, da moja duhovnost ni prav učinkovita. Moje izbire nebes na Zemlji niso dovolj realizirane ali pa ne znam izbirati. Slednje ni dejavnik, ker na razpolago nam je vse in še več, pravijo angeli. Človek na Zemlji lahko zase izbere karkoli in tu ne gre za (ne)znaš. Nič novega ni, da ko pomislim na obilje, že leta izbiram isto: prehod Duha in potem prehod na vseh ravneh bivanja in prehod in prehod in stik z dušo in prehod. Pa se mi še delavnica ni zapolnila. Daja ne objavi stvari, ki sem ji jo dala pred skoraj petimi meseci in nekaj svojih pisanj sem poslala dnevnemu časniku, pa mi še odgovorili niso. Nisem dlakocepska, sem se pokujala, preden bi Svaha odprl usta, in ne mi omenjati potrpežljivosti (za drobtinice). Dejstva navajam. Moja energija kakšno delavnico več čisto lahko nosi in kakšno objavo mojega besedila več tudi. Torej jaz nisem razlog. Bolj ko sem šla noter, bolj me je vleklo. Kalimero, Jaz sem, Jaz sem žrtev.

Človeško življenje je odraz njegovih odločitev oziroma izbir, njegove energije. Svoje izbire dovolj podrobno opišem in potem spustim. Kje je manifestacija, kje moja nebesa so?
Zakaj angelska učenja ne delujejo? Name je leglo razočaranje jasnega spoznanja v obliki velikega dvoma in še večjega vprašaja. Kje v resnici sem?
Angeli poudarjajo in ponavljajo, da se nam zdi, kot da se ne premikamo, pa v resnici delamo velike korake, samo potrebne širine in vpogleda v dogajanje nimamo. Zaradi tančice pozabe, ki se tanjša, a še vedno je. Zadnja leta nisem imela občutka, da meni stvari ne delujejo in vem, da dvom je nujen spremljevalec duhovne rasti. Zdaj pa sem se znašla v dvomu vase, v dvomu v Svetlobo. Vem, da misli so energija. Da ni večje moči od učinkovitosti besede in predstavljanja. Mehanika zdravljenja in kakršnegakoli predrugačenja, realnosti na primer, terja duhovno izmenjavo z uporabo teh energij. Kljub temu so se mi zdaj nizale slabe misli ena za drugo in jokala sem res iz srca. Petdeset let bom stara in že leta se igračkam z nevidnim, svetlim in skritim, kar me res da odpira, pomirja čez sluteno mero, predvsem pa vleče iz preobrazbe v preobrazbo.
Pa me to izpolnjuje, je to res najvišji namen?
Kaj res ne morem drugega početi v življenju?
Še bolj so tekle solze, ko sem se zavedla, da nič drugega ne želim početi. Napotovala sem se že, naštudirala, naseksala, najedla in napila tudi, pa nasmejala... Kaj novega lahko še počnem na končno mi ljubi Zemlji, ki kar naenkrat je tako dolgočasna.
!? Zemlja je dolgočasna!!
Solze so lile, da sem bila v nekaj minutah vsa zabuhla.

Pred desetletji so moj dan določali služba-otrok-zabava-služba-otrok-zabava, zdaj pa že štiri leta dihanje angelov - dihanje angelov - dihanje angelov. Dolgčas mi je! Lahko da "zdaj" res je božanski trenutek, v katerem je vse in v katerem vse pride k meni. Je pa ta božanski trenutek tudi dolgočasen in - zakaj nič (novega) ne pride k meni?
Premalo pride k meni!!
Narejena sem tako, da rada vidim rezultate. Rada imam praktično vrednost mojih vlaganj energije, še pri Nušini vzgoji je delovalo! Zdaj pa že pol leta ni nobenih posebnih dosežkov, do srede meč globoko brodim in to po mlačni vodi. Moja druga polovica leta 02 je ena sama mlačna voda. Ja, hvaležna sem za pisanje v Auro, včasih se mi še sanjalo ni, da bom kaj takega delala, ampak zdaj želim več. Je s tem kaj narobe? Naprej želim, gor in levo naprej in desno naprej in po diagonali naprej. Kaj je narobe s premikanjem (naprej)? Premikati se hočem, saj to Zemljo menda premika. Poleg tega taka kot sem, s tem gibanjem nikomur ne škodim, nasprotno, nekatere pomirjam (in vmes vznemirjam). Posameznik je pomemben, sem se naučila, za enega je vredno.
Kar naenkrat se mi nič ne zdi vredno praznine, v kateri sem. Toliko je okrog mene karieristov, ljudi, ki si kupujejo uspeh in kvazi ugled in vse je v redu. Seveda je vse v redu! Vse je tako v redu, da me že moti! Spomnila sem Zmaga...
!! Toplo, toplo... Pa menda ne...? Kaj me v resnici moti? Kaj mi je?!
Rada bi moč in izkušam nemoč!
Srce je daleč, moje sprejemanje sebe in stanja, v katerem sem, je zelo zelo daleč.
Moči nimam ne srca!

Nihče na drugi strani tančice ne obsoja človeka, ne glede na to, kaj počne. Za vse mojstre in angele in druga bitja Svetlobe je vsak človeški izraz v redu. In če je vse, kar na Zemlji počnemo v redu...
Zakaj se jaz ne zabavam tako kot sem to znala početi kaki dve desetletji? Kot dijak in kot študent in še lepo število let v službi?
Zakaj nisem "tam", kjer sem se v glavnem zabavala, ampak sem "tu", v duhovnosti stisnjena, zaprta, nemočna, nepotrjena in nepriznana?
Zakaj ne živim družine in družbe in partnerstva in uspeha ali pa vsaj intelektualnega dela v kakšni prestižni službi? Tega bi pa menda že bila sposobna! (Zdaj se verjetno sprašujem to, kar se je leta spraševala moja mama)
V kateri službi? V kar kakšni..., v že kateri!
Dovolila sem si priznati, da name vpliva Zmagov "uspeh" in še bolj sem zajokala.
No, dovolj človeško - mu ne privoščim?
Seveda ne, ne privoščim mu!
Tekmujem z njim in se primerjam, pa sem mu pismeno "dala", da tega ne bom počela. Pismeno sem se zavezala, da ga bom ljubila. Pa ga ne! Ne sprejemam sebe ne njega ne stanja, v katerem sem.
No, tale resnica ni prijetna, lažje mi pa je. Očitno kar na daljavo tekmujem z obsedenim nadpovprečno uspešnim prizemljenim moškim. Primerjam se z moškim, ki svojega sicer močnega Duha v obliki agresivne energije že vse življenje vlaga v kompenziranje svojih kompleksov. Jaz, zelena ali modra, jaz oranžna se kar naenkrat primerjam in tekmujem z rjavo, z rdečo, s črno?
Ti sranje, kaj mi pa je? Le kaj, vrabca, mi je?
Moj monolog angelom se je tako zaključil.

Zakaj sem imela občutek, da nevidni člani moje duhovne družine tudi muksnejo ne... Kje ste spet, pametnjakoviči?! Navajena sem že, da se angeli umaknejo vedno, ko mislim, da jih potrebujem! (Jasno sem čutila, da moja duhovna podpora vsa resnična v pozoru stoji nekaj metrov stran).
Zdaj veste, angeli in ostala bitja Svetlobe! Zdaj imate nekaj novih informacij o tem, kako je na Zemlji korakati novo Svetlobo. Bedno!!
Dragi angeli in Bitja, ki na Zemlji še niste bila in to izkušnjo tako zelo častite in cenite - premislite, preden nam pridete delati družbo! Vstopiti namreč želite v zemeljske vibracije plazenja, kotalenja, drsenja in zataknjenosti pa dihanja pod vodo brez škrg. V izkušnjo krčev in stisnjenosti, ko veter novega pometa z ostanki starega, ki se te v tej stisnjenosti seveda držijo in vztrajajo tudi v ognju preizkušani, a tega je na srečo malo. Ognja namreč. Ker človek se strasti v telesu boji, ker odpira! Stran od ognja, samo stran od ognja!, je človeško vodilo in če se da, še ven iz telesa, gor v glavo, čim bolj stran od zemlje! Evo, to je moj prispevek resnice za vašo knjižnico!
?!?
Ni zakaj, ni zakaj... Bak!

Zunaj je eden najlepših jesenskih dni, samo glavo obrnem in vidim morje, kako se blešči in sonce mi obsije obraz, samo če ležem nazaj, kjer sedim. Počutila sem se dosti boljše, skoraj že krasno.
Kokreirala sem izkušnjo svoje božanskosti, izbrala strast srca, preverila kaj imam v pečici milosti in šla v piramido 5D. Očistila sem se in dihala svojo božanskost skupaj in po njenih delih. Enost z VJ, pa enost z deli moje Svetlobe na drugi strani tančice, z Metatronom in Marijo. Vsakega posebej in potem skupaj. Bila sem, čutila, opazovala, kaj prihaja. Se zavedla vpogleda, preobražene misli, nove odprtosti telesa. Izkušala sem spreminjanje in spominjaje celic, vedela in dobesedno čutila sem, kako se obnavljajo in pomlajujejo.
Naslednje jutro sem v Novi hiši izbrala strast srca, dihala Jaz sem in nagovorila celice:
Izbiram izkušnjo vseh delov Jaz sem, ki sem. (solze) Izkušnjo vseh delov Svetlobe, ki sestavljajo mojo osebnost in vso mojo energijo, izkušnjo Svahe, Prave, Metatrona, Hopija... (solze so se ulile, da me je treslo), B-1a in drugih najvišjih in najboljših delov sebe. Izbiram najvišje in najboljše, ki ga lahko nosi moja biologija, sprejeti to v celice, se tega spomniti, da izkusim standard, ki ga bom potem naprej višala. Sprejemam omejitve v vseh oblikah, ki mi otežujejo izkušnjo svoje božanskosti,spomnim na moja nebesa. (solze so lile, trudila sem se dihat) Odpiram se nebesom in sprejemam vse omejitve - tako jih spuščam in opuščam. Preobražam svoje stare navade, ki so trud in delo, skratka cena, ki jo naj bi plačala za dobro, ki v moje življenje prihaja. (jokala sem in se tresla). Navajena sem se truditi in zaslužiti dobro, kar me je do zdaj podpiralo in to opuščam. Vse celice se odpiramo nebesom, ki smo jih vredne samo zato, ker smo na Zemlji, zdaj. Take kot smo. Ker smo Svetloba.

Umirila sem se že, očiščena in uravnotežena, ko se je nadaljevalo.
V energiji, ki Jaz sem, preobražam energijo ljudi okrog mene, ki imajo težave, in sem jo sprejela vase. Energijo krčev, dvomov, strahov in žalosti ljudi, ki so mi blizu. V svoje srce sprejemam energijo, ki ni moja, ampak njihova, predihala jo bom in tako preobrazila. Sprejemam žalost hiše v Rožni dolini, ki je po Nušinem odhodu ostala prazna, praznino in žalost mame in očeta. (tresla sem se in jokala) Sprejemam energijo Nušinih izzivov, njen krč in trud in nemoč in jezo. (skoraj sem se drla) Sprejemam stisko ljudi iz hiše, v kateri stanujem. In zdaj vse to opuščam.
Ura je bila 8 zjutraj, jaz pa utrujena. Dihala sem še naprej in premikala telo, da so se energije lažje uglasile in naravnale. Tole je bilo dobro, bravo jaz! Prižgala sem mobi, da bi Nuši poslala sporočilo, ko sem dobila njenega. Prejšnji večer je po najinem pogovoru odpovedala delo v lokalu.

IZ TEBE PRIHAJAM IN IME MI JE MILOST

Tamajo imam rada, odkar sem jo pred leti spoznala na Fosterjevi delavnici, čeprav od začetka vzdržuje neko razdaljo. Obe sva imeli raka, imava hčerko in živiva ali skušava živeti isto kvaliteto Resnice, v istem obdobju sva izdali svojo knjigo, seveda pa so med nama tudi različnosti. Eno obdobje sva se na mojo pobudo več družili, povabila sem jo tudi na krajše potovanje, ki se je izkazalo koristno za obe. Ker zadržanosti do mene ni preobrazila, sem nehala dajati pobudo za najina srečanja. Povezani sva ostali z računalniško pošto, kar me je prej motilo kot ne, saj je predstavljala vzdrževanja stika, ne potenciala energije, ki ga jaz čutim med nama in ga pač ne živiva. Svaha je rekel, naj jo povabim na kavo in prišla je na zdravljenje Svaha. Presunilo me je slabo stanje njene energije, globoko v sebi sem se razžalostila. Prizadelo me je kot dodatek na tiste dneve, ko se me je držala novica o Thomasu.
Kaj se dogaja z mojo duhovno družino?
Prinesla mi je prekrasne rdeče vrtnice. Prelepe močne zdrave vrtnice so bile, dišale so in dolgo so obstale. Te rdeče vrtnice so bile začetek moje nove odprtosti, veselja in strasti...
Z Meto sva v termah Habakuk preživeli dva krasna dneva, v vodi med šobami sva bili vsak dan po štiri ure, telo je bilo vzhičeno. No, zraven pa še artičoke in paradižnik v olju pa mandeljni, tiste krasne torte in šampanjec za zajtrk... Žrtve morajo biti, telešček je dobil manjšo blazinico nad vsakim bokom, sem pa zato bolj podobna ženski. Veseli in zadovoljni ženski, za katero so preobrazbice zadnjih tednov.

* * * * *

NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050115105931493