GOSPODAR ŽEZLA

za vas piše: Xabaras
na začetek

Poglavje Peto

Sivina jutra se je počasi umikala svetlo modri barvi neba. Sonce se je dobrodušno smehljalo in po dolgem času spet zasijalo v vsej svoji moči. Žarke je veselo pošiljalo na vse konce sveta. Življenje je zopet vzbrstelo, trava je zopet rasla, cvetlice so se komaj prebujene obračale proti toploti in svežini. Metuljčki so nagajivo frfotali, srnice so igrivo skakljale in rožice so se objemale. Drevesa so zelenela in s svojimi zopet bogatimi krošnjami ponosno stala kot kakšni velikani, ki so ravnokar položili venček najlepših velikank v vesolju.

Na sredini vulkana je zdaj ležala masa kadečih se sivih in skrivenčenih ruševin, kup razbitega kamenja in zvitih železnih konstrukcij. Rdeča žgoča lava je ugasnila, se ohladila in strdila. Na sončni strani kraterja je bilo vidnih pet majhnih pik, kako se opotekajo in počasi lezejo navzgor proti robu vulkana. Samo ena je hitela naprej, besno in neumorno, kot da je nič na svetu ne more zaustaviti.

Grado-Har je s svojimi močnimi rokami grabil naprej in brez prestanka tekel navzgor, padel, se pobral in zopet stekel naprej. Za njim sta počasi lazila Suvy in Lyen, stoično, utrujeno in sklonjenih glav. Bila sta tiho in gledala v tla ter avtomatično premikala noge.

Za njima sta stisnjeni skupaj mirno in lahkotno racali zadnji dve piki. Dajali sta vtis, da se jima nikamor ne mudi, da se bosta kmalu zlili v eno. Bones in Bobeta sta hodila tesno objeta, popolnoma nevedna za svet okoli sebe. Važno jima je bilo samo to, da sta skupaj. Ničesar drugega nista potrebovala. Od časa do časa sta se pogledala in se nasmehnila. Vse orožje in ščite sta odvrgla v rušečem se gradu; oba sta vedela, da jih ne bosta več potrebovala.

Kmalu je krvava in obrušena Grado-Harjeva roka dosegla rob. Hitro in sunkovito kot opica se je možak povzpel na vrh in ponudil roko Lyen ter jo zavihtel navzgor. Za njo se je, preklinjajoč v oblaku dima, prikobacal Suvy. Ko je prispel na vrh, ga je od utrujenosti kar zabrisalo na tla, pri tem pa mu je z glave padla čelada in se odkotalila stran. Počutil se je tako, kot je izgledala njegova obleka: zaprašeno, raztrgano in umazano. Globoko je zavzdihnil in zaprl oči. Dovolj je imel pustolovščin za vse življenje. Vse, kar si je trenutno želel, je bil kanček miru. Tišine. Če bi mu kdo zdajle kaj rekel, bi mu verjetno brez razmišljanja ter ne glede na velikost in moč potisnil svojo pest skozi zobe naravnost v želodec.

Čez nekaj sekund je zaslišal rožljanje kosti. Očitno sta prispela Bones in Bobeta. S pridušenimi glasovi sta izmenjala nekaj besed z Lyen, nato pa se je rožljanje kosti vedno bolj oddaljevalo. Suvy je odprl oči in vstal. Z rokami si je poskušal pobrisati prah z obleke, vendar se je njegovo početje kaj kmalu izkazalo za jalovo. Dvignil je glavo in z očmi poiskal dva okostnjaka, ki sta se spuščala po zunanji strani vulkana navzdol, obdana s svežo zeleno travo in cvetlicami, ki so jima segale do kolen.

Držala sta se za roke. Ko ju je takole opazoval, se mu je za trenutek povrnila vera v življenje. Da obstaja nekaj lepega, za kar je vredno živeti. Ali umreti. Potem pa se je spomnil, da sta okostnjaka že zdavnaj mrtva. Obrnil se je k Lyen in šele tedaj opazil velikega črnega konja, ki se je mirno pasel v bližini. Poleg njega je stala majhna, zelena, zgrbančena postava, ki se je zvijala in tresla v svojem izkrivljenem veselju. Bangalf si je zlobno mel roke in z od razburjenja tresočim glasom vprašal:

"S-s-s-te jo ubili??"

Grado-Har je iz vreče vzel Tigričino glavo in jo podal Bangalfu. Temu so se ob pogledu nanjo zasvetile oči in pričel se je sliniti. Njegova dolga brada se je tresla od hudobnega navdušenja.

"Oooo, da, da... daaaa... he heh hehehe..."

Vzel jo je in jo s kretnjami prekaljenega žeparja skril nekam v neskončno temo svojega dolgega plašča. Nato si je na obraz vrgel najbolj nedolžen izraz, kar jih je Suvy kdaj videl, in rekel:

"Tisti stiskač, Bongorski kralj, je rekel, da ne da niti enega vojščaka za boj proti Tigrici, baraba skopuška. Sicer pa je njegovo kraljestvo nekaj ur po mojem prihodu tako ali tako propadlo. Prav mu je."

Ponovno z izrazom uspešnega zaslužkarja, ki nikoli ne tvega, se je obrnil h Grado-Harju in rekel:

"Pridi, Grado, greva naprcj, imam že novo delo zate!"

Prijel ga je za roko, se sunkovito obrnil in ga potegnil za sabo. Lyen in Suvyju ni namenil niti pogleda, kaj šele zahvale. Tudi Grado-Har ni opazil, da Lyen tokrat ne gre z njim. Suvy jo je pogledal in opazil, da predirno opazuje ta bizarni duo, kako se oddaljuje. Bil je presenečen nad njo - skoraj je ni bilo več moč prepoznati. Njena mladostna svežina je izginila, bila je videti starejša. Poteze na njenem obrazu so bile ostrejše in globoke, zaljubljenih iskric v prej svetlečih očeh ni bilo več. Zamenjalo jih je obžalovanje. Bilo je videti, kot da je v teh nekaj urah Lyen odrasla za eno celo življenje.

Bila je lepša kot kdajkoli.

Suvyju se je njena nova lepota zarezala v spomin kot nož. Bolečina, ki se je pojavila v prsih, je bila neznosna. Zelo si je želel biti z njo, toda globoko v sebi je vedel, da nikoli ne bo imel te sreče. Upal je, da Lyen ne bo opazila njegovih srčnih bolečin.

"Kaj boš sedaj?" jo je tiho vprašal.

Lyen je ostala tiho in še naprej z nagrbančenim čelom in stisnjenimi očmi srepo zrla v dve v daljavi izginjajoči postavi. Suvy je pomislil, da ga morda sploh ni slišala, potem pa je le počasi obrnila glavo in ga pogledala globoko v oči. Še nikoli ga ni tako pogledala. Suvy ni vedel, kaj naj naredi. Do njega se je vedno obnašala zgolj protokolarno, da mu je dala vedeti, da ga je opazila, in to je bilo vse. Nikoli se ni trudila z njim razviti kakšen odnos. Toda zdaj je imel občutek, da mu je pogledala naravnost v dušo, da mu ni pustila ničesar, kar bi lahko skril pred njo, nobene misli, nobene skrivnosti. Počutil se je golega. Počutil se je kot odprta knjiga, ki je nenadoma na voljo vsem, da jo preberejo do zadnje črke. Vendar ta pogled ni pomenil, da ga je Lyen šele zdaj opazila kot osebnost. Ne, to je bil iskren, dolg pogled, ki ni potreboval besed. To ni bil pogled, ki bi iskal in spraševal, to je bil pogled, ki je govoril, pogled, ki je vedel. V njenih prelepih očeh je videl vse, videl je, da je Lyen ves čas vedela za njegova skrita čustva. Ta reka besed je iz njenih oči tekla samo za trenutek, potem pa je uničujoči blesk njenih oči ugasnil. Nasmehnila se mu je, prvič v življenju. Njene ustnice so se ukrivile v nasmeh, ki se je Suvyu zdel najlepši na svetu. Naenkrat je iz nje izžarevala neka žalostna svetloba, kakršne pri njej ni bil vajen. Imel je občutek, da sedaj pred njim stoji čisto druga oseba.

"Domov grem," je rekla nežno.

Suvy je pokimal, še vedno čustveno paraliziran.

"Moji ljudje me potrebujejo" je še dodala.

Odvrnila je pogled vstran in pogledala naokoli.

"Ta svet me ne potrebuje" je rekla bolj sama sebi kot Suvyju. Stopila je k svojemu vrancu in se nežno, toda odločno zavihtela v sedlo. Prijela je za uzde in ga spodbodla. Preden je njen črni vranec poskočil, se je na konju, vsa visoka in ponosna, kot prava kraljica Vilincev, obrnila k Suvyju in mu pomahala.

"Zbogom, prijatelj!"

Že naslednji trenutek pa se je z galopom pognala po strmini. Suvy je opazoval njene dolge, lesketajoče se črne lase, kako vihrajo v vetru, vse dokler ni kot majcena pika izginila v gozdu ob vznožju vulkana.

"Zbogom, Lyen" je zašepetal.

***

Ozrl se je naokoli in videl, da je sam. Nebo je bilo sedaj že svetlo, brez oblačka, njegova modrina v večnem poljubu z zelenimi gozdovi. Zaslišal je cvrket ptičkov.

Končno mir.

Sklonil se je in pobral svojo zvesto čelado. Opazil je, da sta oba rogova zlomljena, toda bilo mu je vseeno. Pihnil je prah z nje, pa se mu je to zazdelo precej smešno početje, zato si jo je raje nataknil na glavo. S tal je pobral meč in ščit.

Še enkrat je pogledal naokoli in se poskusil odločiti, kaj naj sedaj naredi. Bil je svoboden, zato ni imel kam iti. Toda vedel je, da ga bo življenje prej ko slej zopet pripeljalo v težave.

Še vedno ga je.

Konec