Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050130001718652




Karmični scenarij

ponedeljek, 31. januar 2005 @ 06:17 CET

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Marja Turniški

Z Ano sva se spoznali na eni izmed duhovnih delavnic. Kar tako sva si izmenjali telefonski številki in se čez čas dogovorili, da greva na sprehod proti Tivoliju in jo zavijeva še kam, morda na breg pokojnega Cankarja.
Najin pogovor se je pletel o vsem mogočem kar nama je prišlo na pamet. Nekaj sem sicer izvedela tudi o njeni diagnozi-multipleksskleroza, čeprav ne dosti, vendar niti ni bilo težko ugotoviti, da ne želi veliko govoriti o tem.

Na poti domov, že močno v mraku, pa se je najina tema pogovora začela vrteti okrog najinih staršev in ko sva prišli do »fotrov«, naju je obe naenkrat vrglo na tla. Led je opravil svoje, jaz sem se v trenutku pobrala, Ana pa nekoliko težje. Pomagala sem ji vstati na noge, vse v redu in najini koraki so postali previdnejši. Na padec sva hitro pozabili, v dolini nekoliko bolj na svetlem pa ojoj. Na Anini beli bundi je bilo opaziti mlako krvi. Udarec na levi strani glave ji je priskrbel tri šive in tako se je najino prvo srečanje končalo na urgenci. Ko sem jo tako na vozičku vozila od vrat do vrat, me je vse skozi skrbelo zaradi njene diagnoze, vendar so me tam brž potolažili, da je takšna skrb odveč, a tokrat sem spoznala povsem drugačno Ano, kajti sedaj so spregovorile iskrene bolečine njenega srca, tiste na glavi pa so resda izgubile svoj pomen.
« Žal mi je da sem se sploh kdaj vrnila iz Mehike.« izreče vsa v solzah in še toliko bolj nemočna je bila videti zaradi povite glave, ki me je gledala iz bolniškega vozička naravnost v srce.

»A bi lahko tam ostala?« vprašam, ker ne vem kaj drugega bi še lahko.
Izvem zgodbo z zelo žalostnim koncem. Segla mi je globoko v srce, a ne toliko, da bi lahko vse sprejela. Vame se je zarinil strašen upor s tem mojim večnim vprašanjem-zakaj mora to tako biti? Saj bi rada kaj pomagala, pa ni bilo možno, ker je bilo vsega preveč. Tako malo besedna že dolgo nisem bila. Ob Ani sem se počutila še sama nemočno in marsikaj sem lahko odkrila tudi o sebi. Dala mi je za misliti, čeprav je ni bilo lahko razumeti ali pa sploh ne. To me ni niti zanimalo, ker sem dojela bistvo.

Občasno sva se še slišali, do konkretnega srečanja pa še nekaj časa ni prišlo. A vse se zgodi ob pravem času. Tokrat sem se tudi sama počutila brezvoljno, ko pa sem zagledala Ano, sem bila v primerjavi z njo pravi angel.
Medtem ko pijeva kavo, se zagledam v njeno nekoliko tresočo roko, tudi vso njeno telo je izdajalo nemir. Med nama je preskočilo nekaj splošnih besed in za tem je nastala tišina, v kateri se nisem znašla tako, da bi se počutila dobro. Začela sem brskati po sebi, no rada bi si pripisala krivdo neprožne komunikacije, čeprav kmalu ugotovim, da pravzaprav nimam nič s tem »kako se počuti drugi« in da naj že neham vse naokrog sebe jemati tako osebno. In sedaj me je mučno obremenjevala tišina, ker je čas za pogovor in ne obratno. Saj to me že vse življenje muči, če ni vse tako, kot bi rada.. No… če ni tiste sproščene komunikacije, ker takrat mi je jasno, da je vse O.K. Res čudno in zdaj sem se znašla ravno v tem zosu, ko se takole soočam z Ano ali pa sama s sabo, kako pa… Gledam v čik, kavo, naokrog in končno nisem samo jaz odgovorna za to, če med nama ni besed. Postaja mi že vseeno, na momente pa me opozarja neki klik v glavi:« To žensko res ni lahko razumeti in sploh ne vem zakaj si z njo…«
In končno. Nebo se je odprlo in pogovor je stekel, ker mi je le uspelo prebiti led.
»A si se vpisala na tisti tečaj slikanja, kot si mi zadnjič omenila?« vprašam v upanju, da se bo kaj premaknilo.
»Ne vem. Brez dela sem in sploh ne vem, zakaj se naj odločim. Ne vidim ene svetle točke. Za tečaj slikanja sem se hotela prijaviti, pa mi še cene nočejo povedati. Da naj pogledam na internet. Za ceno da pogledam na internet, pa to mi je čisto mimo. Saj sem iskala, kaj pametnega pa res nisem našla. Samo neke brezzvezne pogodbe. Kdo bo to bral?« se končno prebije iz svojega oklepa.
»Se spomnim, ko si na delavnici hotela ozavestiti svoje poslanstvo, pa enostavno ni šlo…« nadaljujem s pogovorom.
»Na delavnice sem začela hoditi zato, ker bi se rada znebila te bolezni. Zdaj je še čas, ker je še v povojih glede na dobo trajanja, Pa nič. Vsak dan slabše, vsako uro menjam razpoloženje. In ta zadnji učitelj mi ni hotel povedati kaj bi lahko šla delat, čeprav je to dobro videl.«
»Spomnim se. Samo nisi ozavestila in po moje ti ni mogel pomagati« dodam.
»Daj no. Počutila sem se neumno, ko mi je govoril o tem, da je vse pred mojim nosom, jaz pa da ne vidim.Tako sem se tudi izjasnila, ko sem stala pred njim kot neka kura zmešana. Sam je bil še bolj zmeden kot sem bila sama. Ne verjamem mu več. Pa tudi to sem mu povedala, da bi rada nazaj. Nazaj tja kjer sem bila.«

Zdajle je bila tišina naravnost dobrodošla.
»In kaj ti je povedal na to?« me preveč zanima, saj sem že sama tako doživela.
»Da ne morem. Da ni več možno. Jaz pa najrajši bi. Duhovnost me je samo zmedla. Prej sem bila odločna, vedela sem kaj hočem, sedaj pa ne vem nič več.«
»Pa verjetno se iščeš.« spregovorim, ker sem tudi sama tolikokrat na tem.
»Dovolj mi je. Razumeš, dovolj mi je. Te bolezni si nisem izbrala sama. Ne v tem, ne v onem scenariju prejšnjih življenj. To ni moje in se ne strinjam z njimi gor. Imam občutek da me hočejo s tem posiliti. Kaj bom jaz pridobila s tem? Me hočejo na invalidskem vozičku? Bom tako služila neko kazen in pa pokoro o kateri nimam pojma. Komu na čast? Povej mi, komu na čast?« me sprašuje hudo v jezi, ki se čuti.

Spreletelo me je in najtežje od vsega mi je bilo to, da ji ne morem prav nič pomagati. Jezna sem, da je tako, na vse sem jezna in ta duhovni vakum je tudi meni zadnje čase že skoraj presedel..Poznam ta obdobja, zavedam se in še vedno se ne strinjam s temi krutimi scenariji. To je zame še vedno boleči del, ki ga bo potrebno spoznati… Tako razmišljam, medtem ko je bila Ana tako močna v svojih besedah, da ji verjamem.
Razgovorim se tudi sama. Na dolgo in Ana me posluša, bolj čudno gleda, jaz pa hočem dati toliko tega ven, pa kot da vse vem in nič ne vem. Takole se začnem truditi z vsem tem…
»Res mi ni jasno zakaj. Verjamem da ti še malo ni lahko. Le kdo s človeško pametjo je na to sploh kdaj pripravljen? Poznam pa kar nekaj ljudi, ki pravijo, da jim je ravno bolezen prinesla največje darilo. Ne vem. Tudi sama se lovim v tem. Ne dojamem še v celoti te točke, ko gre za izbiro glede trpljenja. V osnovi ni trpljenje nič drugega kot golo odmetavanje in spoznavanje ega. Tega se zelo dobro zavedam in je preizkušeno na lastni koži. Pa vseeno. Naj vso življenje zastavimo samo na učenje ljubezni do sebe pač zato, ker imamo ego. Ko pa enkrat začneš s tem delom, niti ne moreš več nazaj. Zato ti je učitelj tako povedal. Pa tudi mene jezi, ker ne vem, zakaj je to potrebno. Če je Bog ali pa ta univerzum ena sama ljubezen, skratka vse tisto kaj je lepo, mi res ne pride do živega, zakaj bi nam pošiljal težke bolezni in toliko vrst bede. Včasih se mi zdi, da smo ljudje samo lutke za neko višjo silo. Verjamem, da se tako dogaja tako dolgo, dokler ne ločimo dobro od slabega. Dokler to dvoje ne sprejmemo kot eno in isto. Samo kdaj sploh pride do tega? Vse kar nam pride nasproti naj bi si za izkušnjo izbrala naša duša. Vse je lahko o.k., če je ego ne ignorira. Ponavadi pa se zgodi ravno to, traja pa tako dolgo, dokler ego ne »popuši«, da lahko ta naša duša dobi novo možnost . V bistvu pa ego igra svojo klasiko in vedno pade na iste fore. In spet in še stokrat spet, dokler si nismo sto procentno na jasnem. Ne zmorem še dojeti zakaj si izbiramo toliko izkušenj, če nam sploh ni za to in se mučimo s tem. In kdo si je to sploh izmislil? Zdrav ego že mora biti zaradi preživetja, drugega pa ne potrebujemo. Pa je. Povsod je. Saj se zavedam zakaj, pa mi to ni več dosti. Tudi meni ni jasno komu na čast se to sploh gremo. Vso vesolje vidim kot nekaj ali nič, vrti se pa samo zato, da imamo vsi skupaj, tako Bog, kot mi, kaj delati. Duša lepo sprejme načrt, mi pa iščemo vso življenje le njen na koščke razcefran scenarij. Za nič drugega ne gre. Za goli proces evolucije. Če sem odkrita, me je vnaprej določenega scenarija strah.Tudi sama imam za sabo veliko kriz in težkih preizkušenj. Vedno mi gre nekako tako. Gor in dol. Verjetno imajo indigo otroci povsem novo vizijo, če jih ne bodo povozili vzorci.«

»Sinja! A ti res verjameš v te scenarije?« vskoči Ana in odločno pove: »Jaz ne verjamem. Vem samo to, da sem vedno hotela samo dobro, tako sebi kot tudi drugim.Tu na zemlji sem se hotela imeti lepo in še vedno hočem živeti dobro.« mi odgovori.
»Jaz te podpiram. Kako pa drugače. A ti kdaj pomisliš in ne me imeti zdaj za neumno, no če kdaj pomisliš na tegale našega Jezusa. Saj veš, takrat ko sva bili skupaj na tisti delavnici sem omenila ravno to, da me ta Jezus zelo jezi, ker ni postavil mej. Jaz se pa moram ravno to učiti. » želim izvedeti od nje.
»Daj no.« začne in nadaljuje Ana « vse je vedel, naredil pa ni nič. Predal se je.«
»Ja,«, nadaljujem « ker je bil takšen načrt v tistem času. On ni mogel plavati proti toku. Zato ti pravim da so scenariji, vsak ima svojega in moraš ga odslužiti ali se pa igraš in ga nočeš sprejeti. Zaradi ega sproti dobivaš po glavi, pa še težji paket te potem čaka. Še več kozlarij si nabereš.Jaz tako mislim in tega se zelo bojim.«

»Veš Sinja« mi pravi.«Ti v to verjameš in se bojiš. Jaz pa ne verjamem in se ne bojim. V tem je med nama razlika. Še enkrat ti povem. Ne strinjam se s tem scenarističnim, karmičnim sranjem.« Ti v to kar verjemi, jaz pa ne bom. Nikoli.

»Oprosti. Nekaj bi te rada iskreno vprašala. Kaj pa tvoja bolezen? »mi zleti iz ust.
»Ne briga me. Ni moja.« odgovori.

»Kako to misliš? » me zanima.
»Ja da me ne briga.« ponovi.
»Koga pa potem briga?« vprašam, ker je ne razumem.
»Ne vem. Mene ne. In danes sem takšna. In takšna bom. Dala bom to ven. To kar mislim jaz in ne drugi. Dosti mi je sprejemanja in tega odpuščanja. Čisto nikomur nisem nič naredila. Zaradi bolezni sem morala narediti splav, izgubila sem partnerja… Sedaj mi preostane še samo ta bedarija. Bolezen. In zaradi nje nočem izgubiti še sebe. »

Na mizo dobiva pizzo in malo sva zamenjali temo, a ne za dolgo.Krivo je bilo moje vprašanje.

»A ti živiš v svojem stanovanju?« vprašam, ker ne vem.
»Ja. Kupili so mi ga starši.« me preseneti.
»Imaš pa bogate starše.« se začudim
»Ja. Mogotci so.« me zabije.
»No nisem vedela.« odgovorim.
»Pa seveda. Kupili so mi ga na kredit, pa še nona je pomagala. Sicer pa saj imaš tudi ti pri starših hišo. Kolikor vem, si tudi stanovanje prodala.«
»Ja…S tistim denarjem si v Ljubljani še polovično garsonjero ne bi mogla kupiti. Dvosobno stanovanje kot ga imaš ti, pa ni kar tako. Pri mojih starših je pa brat z družino.« se branim in pri srcu me stisne, ker je spet ne razumem.
»No pa verjetno so ti starši v veliko pomoč.« nadaljujem.
»Prej mogoče v breme, ker me delajo odvisno.« se ne da.
»Pa ti nisi za nič hvaležna.« me spet potegne v razsojanje.
»Sem. Kaj preveč pa ne vem zakaj naj bi bila. Hvaležna sem ravno v pravi meri, dol se pa ne mislim metati od ponižnosti.« nadaljuje po svoje.

Spet sva se pogreznili v tišino. Kar prilegla se je po vsem tem. V miru sem pospravila pizzo in prav teknila mi je. Obe sva jo pohvalili. Za zaključek sva odšli še v trgovino in za tem naravnost do trole, obe v isto smer. Počutila sem se dobro in tudi Ana je postala boljšega razpoloženja. Za slovo pa me je še spomnila:
«A si ti prebrala tisto knjigo Pet jezikov ljubezni?«
»Sem.« odgovorim in še tik pred njenim izstopom dodam, da sem že sita teh lepih besed, ker ne pomagajo veliko, če tako ne živiš.
Konec dober in vse dobro in tako sva se razšli.

P.S..
Ravno sedaj ko sem zaključila s pisanjem tegale scenarija, sem se odpravila v trgovino. Na hitrico sem se zavila v bundo, si vtaknila v žep nekaj denarja in gremo. Zadnje čase je res tako, da nimam potrpljenja čakati na zeleno semaforko, če je prehod prost. Tudi tokrat jo mahnem s polno vrečko čez rdečo. In hopla, me v šusu dohitijo plavi angeli z modro ladjo. Ne tisti iz nebes ali pa…In se je začelo. Seveda sem bila brez osebnega dokumenta, zakorakala čez rdečo in oh in ah naredila sem kar dva prekrška naenkrat. To da me je doletelo! Ne, skoraj nisem mogla verjeti, medtem ko so me že popisovali. »Pa tule preko ceste stanujem in vam dam osebno« si hočem zmanjšati kazen, a ni prav nič pomagalo. O Bog, kako sem bila jezna in kaj vse bi lahko naredila s temi gnjavatorji in roko zakona. Nabrcala bi jih kot žogo in vse živo bi počela z njimi. Z največjim veseljem, če bi se dalo. Porabila sem vse moči za zbiranje kontrole nad sabo, da nisem enostavno odšla, četudi bi me lovili. V bistvu pa je bilo tako. Počutila sem se kot kaznjenec ali obsojenec, strah in sram me je bilo, ker je bilo par metrov vstran kar veliko ljudi na avtobusni postaji, zbežala bi.. uf.. ni bilo pomoči. Ne in ne, ker tako je moralo biti in amen. Z jezo vzamem tisti dve položnici, dvakrat deset minus in šit kako je nekaj takšnega sploh mogoče. Iti peš v trgovino in biti v enem samem trenutku ob dvajset jurjev.
»To ni moje«, bi lahko kričala, vendar komu. Le kdo bi se me lahko usmilil? Veze in
poznanstva? Na policiji jih res nimam, pri Bogu pa še manj, razen dela na sebi. Morala sem sprejeti, da je to moje in pika, brez izbire, če to hočem ali pa nočem. Skratka »popušila« sem. Manjkala je samo še Ana, da bi videla živi dokaz vzroka in posledice. Naj še dvomim v karmični scenarij? Zdaj se smejim, na položnici sem pa še vedno jezna.

Včeraj je bila sobota in danes je nedelja. Zbudila sem se z neznosno bolečino v vratu. Stiska mi živec kot že dolgo ne. Kar na jok mi gre. Že prej sem prejela nekaj sporočil. Verjetno od zgoraj preko intuicije. No da naj pogledam to in to. In res sem pogledala in bolečina je začela popuščati. Osvobodila me je in mi dala novi zagon. Morda samo do jutri…ko bo spet prišlo kaj novega . Še veliko je tega kaj moram sprejeti. No ja, heci pa taki. Še kaj napišem, ko bo pravi čas.

Sinja

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050130001718652







Domov
Powered By GeekLog