Bil je mrzel zimski dan. Sonce ni imelo moči. Nezadovoljno z mojim razpoloženjem in neprimernim vremenom me je z medlimi žarki odvračalo od misli, da bi odšla in preživela dan na snegu. Bila sem nekako otožna v svoji duši in moj nemirni duh me je nagovarjal naj ne gledam sonca, kajti pozimi le malokdaj pokaže svojo toploto in naj vseeno grem.
Bilo je vse zaledenelo v moji duši in zunaj. Čas je tekel brez pravih doživljajev, zato sem hotela ujeti kakšen velik dogodek, ki mi bo popestril dan in me obdaroval z veseljem, ki se ga bom še dolgo spomnila.
Nejevoljno sem pogledala skozi okno in nato sem odšla. Na oknih sem zapustila debele plasti arabesk, ki jih je voda polzeča po steklih zamrznila in ledeni veter se ni menil zame in ne za ledene rože. Arabeske so se za mano zlovešče smejale, ko sem odhajala s polnim srcem zamolčanih želja.
Iskala sem sorodno dušo, da bi se lahko z njo pogovorila in izmenjala izkušnje. Dolgčas mi je kljuval srce in mraz me je udarjal po obrazu. Drevje je docela poledenelo in v krošnjah škripalo od bolečine. Gibala sem se po božanski svobodi zimskega dne brez omejitev. Ure so se odmikale, me praskale in pikale z ledenimi vbodi po koži in razbohotile mojo otožnost, ki se je spreminjala v ledene metulje. Potapljala sem se v meglo in gazila po vse globljem snegu. S poduhovljenim obrazom pričakovanja in radovednimi očmi sem med zamrzlo suhljadjo iskala dvoje oči, da bi me opazile in povabile na pomenek. Notri v zasneženem gozdu je bilo ob belih skalah vse resnobno in veje dreves so se mi zdele nenavadno bledikave. Smreke so dihale s polnimi pljuči in srkale kapljice iz ledu. Zeleni kuščar v meni ni bil zadovoljen s pojemajočimi sončnimi žarki in zaledenelim rastlinjem, ki je tako bujno cvetelo ledene rože.
Hodila sem dolgo in v svoji vztrajnosti zagazila v visokem snegu do pasu. V daljavi so štrlele v nebo zasnežene skalnate gore. Kakor visoki obeliski so metale sence name. Sence so bile razmetane križem kražem, da nisem vedela kje je senca in kje je kakšen žarek sonca. Zaledenela plast snega je rezala zasneženo pokrajno na tanke rezine, da je izgledala kakor kosi sladoledne vaniljeve torte na bogato obloženi slavnostni mizi. Nebo je postajalo vedno bolj temno, že skoraj črno. Dan se je spremenil v viharni metež in veja se je odlomila in me udarila po rokah. Začutila sem krepek odmerek kazni za svojo trmasto vztrajnost in nezadržno hrepenenje, da bi med zamrzlo suhljadjo zagledala dvoje oči, ki bi me opazile in povabile na pomenek. Z bolečo roko si nisem mogla postreči sladoledne torte in nobeno drevo ni vedelo, da sem lačna in da bi mi rezina torte vrnila moč.
Tedaj začno iz jam in ledenih razpok med kamni lesti roke, noge, glave, in vse polno je bilo človeških udov, ki so se plazili iz snega. Iz tal so vznikle glave, telesa in prsti so tipali po ledenih površinah mojega telesa ter iskali oporo v meni. Telesa, ki so privzdignila ledeno skorjo snega, so se plazila kakor kače in me vabila k sebi v podzemlje. Nato so se telesa postavila v sprevod in plesala pod črnim nebom okrog mene. Objemala so me z ledenimi rokami, vtikala so mi ledene prste v oči in me stiskala k svojim ledenim licem in telesom. Jaz sem se najprej vprašala kdo so te smrtne sence, speče v skalah in ledu. Kristalne ledene gmote so se nalamljale in odmikale. Roke, ki so molele iz njih, so najprej iztrgale obleko z mene, me sezule in mi pobrale nahrbtnik z malico. Nato so se vse te prikazni umaknile. Ostala sem popolnoma sama, slečena in bosa, kakor drevo sem ječala v viharju in od mraza šklepetala z zobmi. Znašla sem se v globokem breznu in nisem vedela kako naj si pomagam v tej hudi stiski. Spomnila sem se, da sem si želela srečati sorodno dušo, da bi se z njo lahko pogovorila. Tedaj zakličem na vse grlo glas vpijočega v puščavi: "O, kje si zdaj duša draga, moja odrešiteljica. Pridi k meni in bodi z mano v tej hudi stiski. Ne vidim te še, se mar spuščaš k meni na krilih teme? Čutim, da si drugačna, kot sem se te predstavljala. Veliko večja si, zaobjemi me celo, ogrej to moje zmrzlo telo, odžejaj me, nahrani me, prosim, odreši me tega gorja!"
Duša se tedaj oglasi: "A, ti si tisto zaledenelo telo, v katerem tako zmrzujem. Veš, prišla sem zato, ker iščem zatočišče pred tabo v tebi."
Bil je mrzel zimski dan. Sonce ni imelo moči. Nezadovoljno z mojim razpoloženjem in neprimernim vremenom me je z medlimi žarki odvračalo od misli, da bi odšla in preživela dan na snegu. Bila sem nekako otožna v svoji duši in moj nemirni duh me je nagovarjal naj ne gledam sonca, kajti pozimi le malokdaj pokaže svojo toploto in naj vseeno grem. 
