V osebnosti Jezusa Kristusa pride do izraza popolna uresničitev Kristusovega principa. Ta princip je nasproten grehu. Greh človeka najprej loči od Boga, potem od njegovega bližnjega in končno med ljudmi in narodi nastopi vojna.

V hebrejskih besedilih pomeni "grešiti" tudi"primanjkovati, ne biti dostopen." V nekaterih grških spisih je govora o "zgrešitvi cilja" ali"ne zadeti bistva". To pomanjkanje, ta primanjkljaj, je posledica usmerjenosti na lasten ego, s čimer se je začelo človekovo življenje v svetu nasprotij. Zaradi teh nasprotij mora človek vedno znova izbirati. Vsaka odločitev, ki jo v svoji ločenosti sprejmemo, je lahko le nepopolna, polovična, enostranska in zato grešna z vidika večnosti.

Tega pa človeku ne moremo očitati, saj nimamo druge možnosti, taka je namreč naša narava. Kar je po mnenju človeka dobro, prikliče nasprotne sile, zato človek doseže s svojim delovanjem ( namesto, da bi zavestno dopustil delovanje Božanske Inteligence skozi njega) ravno nasprotno, to je tisto, kar je hotel preprečiti! Demonstracije in akcije proti čemu pogosto prikličejo ravno nasprotne posledice ali nove probleme. Človek se z vsakim korakom, ki ga naredi, bolj oddaljuje od Božanskega reda. Takoj pa, ko spozna ( se pokesa), da si bo s tem naredil težave, oziroma, da jih je sam povzročil, nastopi trenutek ( sprobrnitev), ko prične iskati izhod.

Življenje v svetu nasprotij nikoli ne more biti brez krivde, napak in grehov. Neskladje, ki se ga v vsakdanjem življenju zavedamo, se lahko izrazi kot bolezen ( prelomni opomin). Kljub temu da je nekdo prepoznal svojo lastno vezanost na osebnost jaza-ega, ostaja vezan na omejitve nasprotij. Kajti ne hoteti ali nekaj opustiti je prav tako delovanje. To je neizogibno. "Grešnost" v razmerju do večnosti ni stanje, za katero bi lahko krivili drugega. Človek usmerjen le na svoj jaz-osebnost ima potrebo, da se razlikuje od drugih ljudi, ti pa ga sodijo ali celo obsodijo. Zato so pojmi, kot so grešen, napačen ali kriv iz našega človeškega vidika, povezani z moralnimi in etičnimi pravili kulture. To, kar je v neki deželi slabo, je lahko v drugi dobro. Vrh tega, ko je potrebno, človeka popravlja nespremenljivi zakon vzroka in posledice.

Vprašajmo se kje je izhod? Kdor zares išče izhod, ne zaradi dolgočasja ali zato, ker je to lahko napeto in zanimivo, ampak iz resnične notranje stiske, ta lahko naredi le:
Korak za korakom spreminja svoje gledanje. Spoznati mora, da nima smisla bežati, ali krivdo in odgovornost valiti na druge ljudi ali na družbene, gospodarske in politične razmere. Sam je odgovoren za vse, kar se dogaja v njegovem življenju. Končno bo spoznal, da je njegova ločenost ( ne biti v stiku z najvišjo Inteligenco) cena za obstoj ega-osebnosti.

Vsa ta premišljevanja pripeljejo do spoznanja, da premagati grešnost pomeni tudi preseči dvojnost. Prvi korak, ki vodi iz nasprotij, bo uničil prvi korak, s katerim je človek postal grešnik. Prvi korak je vedno tudi pokesanje in spreobrnitev. Vera, ki bi hotela človeka ozdraviti, mora pokazati izhod iz dvojnosti in biti zgled za to. Premagati grešnost pomeni, premagati usmerjenost na jaz vem-osebnost ega, ki je vzrok ločenosti, bolezni in smrti.
lep pozdrav od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]