Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
V pomladi ponovno zacveti,
In čaka, da ljubezen obrodi,
Seme, ki ga mati narava zasadi,
Spominja na naju,
Potok neomajen in spokojnost trenutka,
Žvrgolenje v tišini pod krošnjami dreves,
Reka, ki se skozi moje žile pretaka,
In skrivaj doseže moje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Zariše, oblikuje bregove,
Poglobi strugo, kjer je to potrebno,
Kot lepota tolmuna,
Ki nenadoma potihne, se umiri,
Je brezčasna, večna,
Kot človek, ki nenadoma dozori in
Postopoma se utrip srca umiri.

Danes je svet
bolj utopičen kot znanstven.
Vlada mu nedomišljen red,
nahranjen s preteklostjo.
Svet velikih začetnic.
Svet pik.
Svet klicajev.
Svet oklepajev.
Svet ponarejenih besed.
Videla sem primerke
posebne nadarjenosti.
Obraze, poraščene z mahom
in črno orhidejo v gumbnici -
simbolom moči.

Poduhovljeno se spomnimo večnega
nenapisanega zakona, ki mu Antigona sledi.
Nobenega zunaj, nobenega znotraj ni,
le mrzla jutra na krizantemah.
Med neskončnostjo in življenjem je smrt,
ki zre v dišečo vrtnico.
Roža diši in molči.
Misel nanjo jo zdrami.
Ona pozna le zretje v žive stvari,
ki dramijo sence pokojnih duš.
Sence stoletnih dreves kinkajo
in ječijo ob njeni odsotnosti.

Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
Zgodijo se stvari, ko ne moreš.
Pocedi se vosek na dušo,
naraste skipek in zapečati prehode.
Poznamo različne ujetosti,
a najhujša je samota.
Misliš, da si, a te ni. Nikjer.
Vse je neslišno, kar bi rad slišal.
Nevidno, kar bi rad videl.
Svet odmira pri koreninah
in se lomi v notranjosti.

O voda, kakšen čudež!
Kaplje v razpokah načrta stvaritve.
Utekočinjeno življenje v smreki.
Rosne kaplje na stoletnih velikanih.
Radodarna nosilka rasti.
Kaplja z bisernim nasmehom na koži.
Milina solze, ki zdrsne po licu.
Pozlačeno drevo, pogled skozi okno.
Vedra, poskočna in tiho deroča.
Struga kažipot brezpotij njenih poti.
Mokro oko, ki utaplja duše pokojnih.

Ne more biti vse enako.
Na enem mestu lahko sobiva le različno.
Enakega enostavno ni in ne more biti.
Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,
dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.
V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.
Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,
a narava se ne pusti prevarati.
Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,
ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.

Hitro vzemi pleteno košaro,
jabolk in hrušk si naberi,
natrgaj sliv in sladkega grozdja.
splezaj na grič,
kos sonca odreži
in daj ga med sadje.

Na vrhu naloži šumenje listov,
brbranje potoka,
šuštenje trave.
vse to pokrij z belim kosom
zgodnjejesenskih oblakov,
poveži s smehom
in spravi varno v mamino skrinjo.

Dolgo je že tega, čas beži,
v mojem spominu mama Esther še živi.
Moja mama po srcu, z zasanjanimi očmi
si pripovedovala mi toliko stvari.

Mamico mlado so te odpeljali
daleč v taborišče nečloveško,
preživela si marš smrti,
nazadnje se vrnila v svoje mesto.

Hitro si odšla po sina, ki si ga uspela skriti,
še preden si morala oditi.
Skoraj tri leta že je imel,
nikoli nisi videla, kako se je učil hoditi.

To je pesem o ljubezni, ki le enkrat se zgodi.
Kdor tega ni doživel, ta sploh živel ni.
Kot zvezdin utrinek spusti se iz neba,
Poboža nas po duši, pomlad je prišla.

Pojem pesem ljubezni, ki v meni plameni.
Kot sonce na nebu, vsak dan svetiš mi.
Ta pesem je zate, le tebi bom zapel.
Veš Mateja le tebe, večno bom rad imel.

Je veter jesenski spet zavel,
gozdovom uspavanko zapel,
se topoli še z vetrom igrajo,
krajem ob Muri tam šepetajo.

Že štorklje odpravljajo se na jug,
tja daleč na jug in v tople kraje,
kjer ni snega in ne hladne zime,
se bodo vrnile ko tu hlad mine.

Vsem je hudo, ne misli samo nase,
me s svojim zgledom mati je svarila,
a jaz še kar naprej poslušam vase,
če v meni se morda le oglasila

bo kdaj beseda – čisto ogledalo,
da sebe v njem bi zbrano si ogledal,
vse, kar mi gre, z vso grajo in pohvalo,
bi brezobzirno si v obraz povedal.

A vem: kar sem, bom še naprej ostal:
čeprav sam v sebi Dorianova slika,
ne bom posipal, grešnik, se s pepelom;

Le kaj je lepšega kot prijetni so spomini,
čeprav neslišni mimo nas le hitijo,
v mavričnih barvah nas bogatijo,
kakor na krilih metulja letijo.

Obiščejo nas čez dan, ponoči,
so kakor kraguljčki pojoči,
dajejo nam upanje, moči,
da polepšajo dneve in noči.

In ko smo že skoraj na tleh,
zaslišimo prijeten skrivnostni smeh,
ki skozi meglico spominov prihaja,
pregnal je težave z njimi odhaja.

Diši po otavi, ki so jo danes odpeljali.
Veter odnaša orumenelo listje izpod dreves
in mačka na pokošenem travniku potrpežljivo čaka na svoj ulov.

Sosedovi so pospravili še zadnja polena v drvarnico,
na trti so se obarvali prvi grozdi
dnevi so vse krajši in sonce je spet prijetno toplo.

V deželo čisto potiho prihaja jesen.
Drevesa bodo zamenjala svoja oblačila,
polja se pripravljajo na dolg počitek.

ustvarjeni iz atomov in molekul toliko drugih
ustvarjeni iz tisočletja energije
ustvarjeni iz prahu milijonov
ustvarjeni iz vode
ki jo pije pračlovek
ustvarjeni iz vode
ki hlapi iz oceanov
že milijone let
iščemo popolnost
ki združuje svet

Bili so tam ljudje v meglici.
Bili so tisti,
ki so ušli resnici.

Gledali so me
zlobno in z obupom.
Utišali so temo
z nemim hrupom.
Brez nežnosti
so me iztrgali
iz objema luči.

(Napisala Leila, 10 let)

Dežne kaplje hladijo njen obraz
z vsakim korakom izgublja se čas
brezciljno jo vodi po poti naprej
v sebi počasi ne zaznava več mej.

Skrivnostne podobe, svet neznan
kliče davno pozabljen spomin ji na plan
čas, ki neusmiljeno teče mimo nje
opominja, da končno se sebe zave.

Vstopi v omamne zelene livade
gozdove prostrane, zasliši njih glas
rojeva svetloba se, nov čas...
...duša prepolna je nade...

Kaj je lepšega od tvoje domačije,
čeprav se do nje le pot se vije,
včasih prašna pa spet blatna,
hoja po njej je že počasna..
V spominu ostaja lepa, krasna.

Le kje je še bolj okusna pogača,
vselej dišeča tam vabljiva čaka,
a v noč pojo uspavanko ti murni,
vonj po sveži košnji te že uspava,
je v snu postelja tam vedno prava.

Toliko nasilja, toliko laži
pomanjkanja, bolezni, skrbi
vzpenjaš se, da bil bi kot bog
da nadvlada vsa človekova moč.

Kdaj ustavil svoj boš korak
nasilju pokazal stop znak
prenehal druge poniževati
svoje življenje za košček ozemlja dati.

Se res življenje tako malo zdi
da sovražil vse bi ljudi
da ne mogel najti bi mir
živeti v harmoniji z njim.

Veter je utrgal list
z drevesa spominov
in ga prinesel k meni.

List je govoril,
kot si govoril ti,
ko je cvetela pomlad:
Moja punčka zlata,
tako te imam rad.

Potem je utihnil,
kot si utihnil ti.
S solzami v očeh
rotim spomin
naj zbeži.

Senca dvoma in nemir
strah, zavist in prepir
samota, žalost in skrbi
bolečina tebe si lasti.

Zdaj že vsega je dovolj
želiš predati se ali boj
a tudi v tem rešitve ni
nekaj v tebi se prebudi.

Naenkrat odpre se nebo
zlate niti spustijo se na zemljo
v zraku omamne dišave
veter ponese melodijo v daljave.

Na morje, na morje zdaj grem,
tja sonce me vabi in tvoj objem.
V poletnih nočeh, v tvojih očeh,
čutim ljubezen, radost in smeh.

Morje tiho valovi,
v zraku čutim vonj soli,
ljudje sproščeno v senci ležijo,
da sončnim žarkom ubežijo.

Vročina pa prav nič ne pojenja,
tja proti poldnevu se še vzpenja.
Niti hladna pijača ne osveži,
telo pa bližine si vseeno želi.

Smrt in življenje
sta v meni,
dve neponovljivi podobi
brez obrazov.
Nikoli
ne gledaš jasnih oči,
tu je vedno
- prav vedno -
tema,
vsak hip
prinaša slutnjo,
trepet zraka
nekaj pomeni
in moje telo
drhti
v pričakovanju življenja.

Me je v večer spet pobožal mrak,
prižgal zvezde,ne grem še spat,
ugasnila je luč sveta petje ptic,
že luna se smehlja mi z neba.

Iz vasi večerni zvon se oglasil,
kot da otroke spat je napotil,
petje pesem veter nosi iz daljave,
mladi fantje jo pojo s planjave.

Le pojte fantje dotaknite se srca,
prisluhnite dekleta k vam potuje,
pojo jo vam se srčne želje čuje,
odmev jo nosi v domove k vam.
Z lepoto osrečuje srca vsem nam.