Sedanji čas je prozoren do dna začetkov,
ki so pomenila svetleče ozadje neke nujnosti,
ki je nastala sama od sebe.
Kot zlata podlaga bizantinskega mozaika neba
sanjaču, ki hoče razumeti nedojemljivo sijoče v obraz.
Na začetku je bila ničelna točka in praznina, ki je zasvetila
slepim očem. Ob gorišču ognjev stoji človek, ki išče izkušnjo
presegajočega. Prime kamen in ga vrže v reko
in reka odgovarja. Stopi na rob orbite in s svetilko
opazuje, kaj je zgoraj in kaj je spodaj.
Spozna, da smo na svetu brez zgoraj in brez spodaj.
Nebo je obraz brez obličja, ki nima ne starosti, ne let.
Predstava brez notranjščine in zunanjščine.
Večnost brez rojevanja in nastajanja,
ki nima ne mladosti ne starosti,
mi izroči ključ, da se odklenem in vstopim
v vrtinec svoje zavesti skoz pesem čez prag svojega sna.
Rekla sem si: Sem hrepenenje, iščoče pot
po sledeh vonja, ki ga ni mogoče ločevati od
vonja upanja. Imela sem možnost izbire,
da se razumsko podredim povzdignjenosti povabila
v življenje in vrednostni izpraznjenosti besed o večnosti
skoz lirične zanose in hvalnice, ki zasijejo v mističnem
duhu navdiha, kar lahko samo čutim, ne da bi razumela
njeno metaforičnost, ki se mi vsiljuje brez odgovorov
na vprašanja, na katera ni od nikoder glasu
in ušesa dojamejo glas tišine kontinuuma.
Večnost je kot vlak s prižganimi lučmi, ki vozi brez prestanka.
