Jadro srečnih vetrov
me je peljalo o Orfejev objem,
da bi me pripravil na petje.
Če se mojstru petja ni posrečilo
spremeniti sveta, se bo morda
to posrečilo meni.

Sledila sem jutranji svetlini
in slišala petje slavčka.
Žvrgolel je med vejami dreves.
Strmela sem v nebo in videla,
kako oblaki trgajo tkanino pogleda
in jo na novo tkejo.

Navdih je potrkal na vrata neba
in zdramil gospodarja v hiši zvezd.
S trepetajočo kožo prstov
sem se približala pisalu
in v besedi občutila težo moči.

Tkivo moje pesmi se je izlilo
v porečje krvi. Zgodilo se je gibanje,
ki daje misliti. Misel je treba razumeti,
da bi ji verjeli, a treba je verjeti,
da bi misel razumeli.

Kar ste v tej pesmi opazili kot manjkajoče,
sije izpod živalskega kožuha
z veliki očesnimi zrkli, ki kaže na
zgodnjega človeka razpirajočega se uma,
skozi katerega je iskalcu prihodnosti
poniknilo mnogo preteklosti,
v katero je vklenjeno veliko večnega.

www.tatjana-malec.si