Luščim spomine,
se preverjam in spoznavam,
da izmerim samoto življenja,
ki mu dodajam sebe.
Tam gor visoko,
tam kjer je pesem poletela v višave,
tam se izčistijo sanje.
Spoznati se moram od zunaj
v telesu, v katerem sem.
Slišim krike galebov.
Vdor večnosti, kot odgovor besedi,
ki ima pogled usmerjen v poželenje.
Nad njim razlagalec resnice,
ki ni bil nikoli tako močan, kot se zdi,
niti tako šibek, kot se zdi
v današnjem času, ko se hrani
s svobodo vsakogar.
Kot puščica absurda obmolkne
volk v človeku, odpirajo se okna
s tisoč priložnostmi biti z dodano
vrednostjo, brez nebeških dodatkov,
še preden se človek spremeni
v drugo žival.
Zgodi se dejanje, beseda,
ki odveže kletvico iz črnega grla.
Sledi klic: Kri ni voda,
voda je kri zemlje, ki umiva
grehe in zablode človeštva.
Spinoza me je izenačil z naravo,
a mojega uma ni mogoče izničiti
s telesom, ker nekaj ostane kot večno.
Prepuščam se logiki prostega pada.
Sem v svetu, vendar nisem od tega sveta.
Prihajam od daleč, sem iztegnjena roka
svoje zavesti. Zmanjkuje sveč.
Jaz pripravljam žerjavico za kresno noč
in jutranjo suito novih začetkov
kot priložnost za spremembe.
Luščim spomine,
