Kdor iz sebe izžareva toplino, ljubezen in mir
je osebnostno in srčno visoko razvit,
kdor se pa ob vsaki malenkosti razburi in jezi,
kdor išče v drugih same slabosti,
je precej nizko na svoji notranji poti rasti.

Tako preprosto je to, kar se jeze in duhovnosti tiče.

Tvoja jeza je vse razkošje tvojega egoizma
in to v vsej svoji veličastnosti.

Si se danes že kaj na koga razjezil,
si že s kom imel konflikt?

Tvoja jeza ima podobno vibracijo kot tvoj strah,

samo, da je pri tvojem strahu ta vibracija
usmerjena navznoter v tvojo notranjost,

pri tvoji jezi pa je iz tvoje notranjosti
usmerjena navzven,
ponavadi na koga, ki ti je podrejen,
ali se ne more braniti pred tvojimi verbalnimi napadi.

Piše: Robert Linar

Na naš odnos do življenja močno vplivajo zadnje ure poroda in prvih nekaj ur po rojstvu. Neizmerno pomembno je, kako so z vami ravnali ob rojstvu, saj lahko to v celoti nadzoruje vaše življenje od tistega trenutka naprej. Lahko vas omejuje ali osvobodi, lahko postanete umsko omejeni ali pa inteligentni, ustvarjalni ali leni, notranje močni ali šibki… Če veste in v celoti razumete, kako je potekalo vaše rojstvo, boste lahko sprostili veliko blokad, ki so vam do zdaj onemogočale, da bi bili v življenju uspešnejši in zadovoljni.

Če se bodo otroci še naprej rojevali na tak način kot do zdaj, se bodo v družbi še naprej ponavljali stari vzorci. Dojenčki bodo že ob rojstvu negativno določeni, saj bomo v njihove ume vnašali svoje strahove in predsodke, posledica tega pa bosta še večji nemir in zmeda, kot ju že danes srečujemo skoraj po vsem svetu. Če bi spremenili in izboljšali postopek rojevanja ter mu namenili dovolj pozornosti, bi se naslednja generacija soočala z neprimerno manjšim številom težav, saj se ljudem že ob rojstvu ne bi bilo potrebno soočati s travmami.
Nikakor ne smemo podcenjevati pomena, ki ga je imelo za nas naše rojstvo. Vse, kar se nam je zgodilo v prvih nekaj urah življenja, je nedvomno najmočneje vplivalo na to, kar smo danes. Toda, čeprav je bilo vaše rojstvo še tako travmatično, lahko te negativne izkušnje k sreči spremenite.

Pisala je besede iz svoje tišine…
Pred njo se je odpiral horizont zvenenja.
Ni vedela, da med tem Hudič rogovili,
opravlja svoj posel in spletkari.
Besede so polnile površino prostornine,
besede so se razraščale iz misli v stavke,
ki iščejo resnico, a resnice ni bilo videti nikjer,
ker se je polno Egov zbiralo okrog Hudiča.
Ob Hudiču je imel Ego svoj sedež.

Njene misli in besede je poganjal atom,
tisti majhen, neznaten delček, ki je čutil,
da ga bo notranja sila duha raznesla.
Pod njim je bilo breztalno brezno teme,
v njem duhovna nevihta besed.
Ego se je prepriral z drugim Egom.

Vsak ego je igral na karto ljubezni do sebe
iz najgloblje zavesti duhovne avanture.
Ego bi lahko bil tudi duh žareče rastline
z vzvišeno idejo, da sonce ljubi samo njo.
Ego bi lahko bil drobno pšenično zrno,
ki kali pozimi prepričan, da kali poleti.
Ego bi lahko bil vreča lahke slame,
ki misli, da ima velikost in težo gore.
Ego bi lahko bila tudi kašča polna krhljev,
ki misli, da je učenjakova butica.

Piše: Joša Medved

Kadar se dobro počutimo, pravimo, da smo kakor prerojeni. Kaj pa naj bi to pomenilo? Najbrž izhajamo iz stališča, da se novorojenček dobro počuti, ker je še zdrav in mu ničesar ne manjka. Meni pa se zdi veliko pomembnejše še nekaj drugega, na kar v glavnem pozabljamo: da sami sebe v teku vsega življenja nezavedno in vztrajno zavračamo in se odtujujemo od svojega naravnega bistva.

To, kar mislimo da smo, je samo splet nekih vzorcev, debel oklep, v katerem smo zakovani do neprepoznavnosti. Sprva se v tem oklepu počutimo varne; ko pa prične rjaveti in se drobiti, nas to boli, prestraši in radi bi spet bili to, kar smo zares. Ker pa nismo metulji, ki znajo zapustiti svoj oklep, ko pride čas, da se dvignejo v višave, večinoma ostanemo zabubljeni, dokler povsem ne zakrnimo in umremo. Nekaj časa še upamo, da nam bo pomagal kdo od zunaj, vendar se naš oklep z vedno novimi vzorci čedalje bolj debeli, dokler ne postane kot kamnit sarkofag, v katerem ostanemo ujeti za vse večne čase.

Kaj ti ima povedati srce? Če samo brezglavo misliš, da mu slediš, ne pomeni veliko. Še največkrat si podoben traktorju, ki hoče naprej, a se nenehno pogreza v močvirje.

Jana poznam za eno zgodbo let. Veliko ali malo, presodite sami. A naj povem, da je Jan moški, o katerem so baje sanjale ženske. Imel je vse »adute«. Postaven, privlačen tip in še zelo pozoren povrhu. Saj to je bilo tisto, kar ga je naredilo še toliko bolj zanimivega. Skoraj vse v enem paketu ni ravno mačji kašelj. Kolikor se spomnim, lahko trdim, da je bil eden izmed redkih toplih oseb moškega spola. Tudi ženskar ni bil, kar je bilo pa sploh čudno. Včasih mu je kakšna že padla v oči, a takšne romance so bile zelo kratke. In zgodi se tisto, ko se Jan prehitro poroči. »Če nočeš lepo, ti naj gre pa slabo«, so mu zaželeli tisti, ki so tako vedeli…

Čez deset let Janu zraste trebušček, tudi lasje mu začnejo malce siveti, a še vedno je ohranil svoj imidž predvsem zaradi stila. Ženskam je bil še naprej všeč, ker je vedno našel tistih deset minut za prijazen klepet, čeravno so postale njegov najožji izbor tri ženske; žena in dve lepi hčeri. Vse tri je preprosto oboževal. Toda občasno se je zdel potrt, drugič izčrpan, tretjič prekrokan.

Ali razumeš kako gre ta svet naprej,
ali razumeš logiko, ki ti prizanaša napake
in ti si se navadil živeti z njimi?

Ali si opazil in razumel,
da si vajen na denar, dobro hrano,
mehko posteljo in ukazovati podrejenim,
da se jeziš za vsako malenkost
in da malokdaj narediš komu veselje?

Na zunaj se kažeš častnega in plemenitega,
ko te kdo prosi za pomoč pred drugimi,
ko pa se nimaš pred kom kazati radodarnega
si pa slep in gluh za stiske drugih.

Zasitil si se s častjo, ki ti jo izkazujejo
od tebe odvisni in ti si prijazen z njimi,
ker te skrbi zase, da gre izključno tebi prav.

Tako kot je celo vesolje spektrum slišnih in vidnih vibracij,
tako vibrira tudi tvoje telo in tvoj duh, ki v njem prebiva.

Torej tudi tvoj strah je določen spektrum običajno nizkih vibracij.

Poznam več vrst strahov.
Zavestni in podzavestni,
reinkarnacijski in tisti,
ki jih vlečeš iz svoje mladosti
po vzorcih svojih staršev.

Tvoji podzavestni strahovi so vsi tisti strahovi,
ki si jih prinesel s sabo še iz prejšnjih življenj,
tvoji zavestni pa tisti,
ki si si jih nabral v tem življenju
oziroma si jih nabiraš sproti.

Vibracija strahu in nemira se običajno manifestira pri človeku v takih situacijah,
ki jih običajno ne pozna
in ne ve kakšne bodo zanj posledice pozitivne, ali negativne.

Ko človek zave se svoje moči,
ko vidi kaj z energijami lahko naredi:

takrat mora biti previden in trezen,
drugače pride nanj bolezen.
Lahko je bolezen telesa ali duha,
lahko te bolezni sploh ne prepozna.

Ko prepozna v svojem srcu Boga,
ko vidi, da vsa bogastva ima,
je v ljubezni in sjaju vsak dan,
in je tudi ponoči, ko sanja, nasmejan.

Vendar preizkušnjam ne more zbežati,
saj se z močjo v duhovnosti ne sme igrati.
Treba je biti pošten in ljubeč,
v brezpogojni ljubezni potrpežljiv in učeč.

V Berlinu so odprli vrata prve šole smeha, kjer se bodo »resni« Nemci učili, kako se sprostiti. Učiteljica smeha Susanne Maier je povedala, da bo ljudi, ki se bodo vpisali v šolo smeha, naučila najrazličnejših tipov smeha.

»Najpomembnejši smeh je smeh iz srca, še prav posebej v teh državi, ko so ljudje skoraj že pozabili, kaj smeh sploh je.

Vendar upam, da se bodo v prihodnosti podobne šole smeha odprle po vsej deželi in bo Nemčija postala država smeha in Berlin prestolnica smeha Evrope,« je povedala Meyerjeva.
novice.svarog.org

V naših življenjih se skoraj vsak dan srečujemo s stvarmi, ki jih "moramo" narediti, delati ali pa jih opustiti. V reko naglice in današnjega hitrega tempa življenja pa se je ujel že vsak in se znašel pred odločitvijo: katero aktivnost bo izbral, kaj je pomembnejše, nujnejše in na prvem mestu, da bo opravil, kaj lahko počaka na jutri in kaj lahko preloži na drugega, da opravi namesto njega.

Povprečen človek dela osem ur vsak dan v službi, potem še v prostem času opravlja stvari, za katere meni, da jih je dolžan opravljati, da je to njegovo poslanstvo, obveznost ali dolžnost. Predvsem imam v mislih žene, ko pridejo iz službe, pa jih čakajo doma otroci, kuhanje kosila, gospodinjska dela, posvečanje otrokom in seveda tudi svojemu zakonskemu partnerju. Kje najde tako obremenjena žena še čas za sebe, za svoj "hobi", ki ga je rada opravljala, ko še ni imela družine? Morda sodobna družba celo obsoja žene, ki po službi gredo domov, popoldne pa se udeležijo raznih druženj s prijateljicami, ure tenisa dvakrat na teden, meditacije z jogo ali študija, ki jo zanima. Z zavidanjem današnja družba gleda na mlade mamice, ki jim pri vzgoji ali varovanju otrok pomagajo matere ali tašče, da gredo lahko one za kakšno uro ali dve na teden od doma same in se posvetijo svojemu hobiju ter se razvedrijo od vsakodnevnega tempa in hitenja, kateri nas vse spremlja vse od jutra, ko vstanemo, pa vse do poznega večera. Seveda so tu še očetje, ki imajo poleg dopoldanskega "težkega" dela tu še veliko popoldanskih "obveznosti" o katerih ne mislim niti razmišljati, ker je to že druga zgodba.

Kakor je:
nemirna ljubezen
goljufanje sebe in
notranja praznitev,
tako je mirna ljubezen,
tvoja hvaležna daritev
in notranja izpolnitev.


stojči Stojan Svet

Če že o čem razmišljaš,
razmišljaj o svojih občutjih,
pa ne včerajšnjih,
razmišljaj o občutjih,
ki jih doživljaš prav zdaj.

Pa to ne pravim samo tebi,
to pravim tudi sebi.

Zakaj?

Samo v teh občutjih,
si pravi Ti in pravi jaz.

stojči Stojan Svet

Kar ti pride najprej na misel, naredi.
Kar slišiš v srcu najprej,
preden začneš razčlenjevati in razumsko analizirati, naredi.

Zaupaj svojemu srcu, saj je to Bog, ki ti govori.
Bodi tiho, ne sprašuj, poslušaj ga in mu sledi.

Edina pot je prava tista, ki jo čutiš sam, ne tista, ko ti rečejo drugi.
Prisluhni srcu in živi življenje po navdihu.

Nekateri ljudje
ne verjamejo v svojo nesmrtnost,
kaj pa ti?

Nekateri ljudje
verjamejo v svojo nesmrtnost,
vendar se nameravajo z njo ukvarjati
šele po svoji smrti,
kaj pa ti?

Nekateri ljudje
čutijo svojo nesmrtnost
in se ukvarjajo z njo vsak trenutek
skozi vsak svoj dih,
kaj pa ti?


stojči Stojan Svet

Piše: Joša Medved

Vsakdo ima svobodo odločanja, da kroji svoje življenje po svojih možnostih, predstavah in merilih. Od kje pa prihajajo možnosti, predstave in merila? Ali smo zadovoljni z rezultati in s svojim življenjem? Če nismo, običajno pričnemo iskati vzroke zunaj sebe, kritizirati in spreminjati druge, namesto da bi si ozavestili svoj položaj in svoje resnične možnosti, ki izhajajo iz notranjosti. Predstavljajte si pijanca, ki z razširjenimi rokami drsi okrog debelega betonskega stebra in si misli, da so ga zabetonirali! Natančno v takšnem položaju se nahajamo tudi mi vsi, ker se ne zavedamo, da se kakor tisti pijanec oklepamo svojih vzorcev. Kaj pa pomeni “notranja svoboda”? Ali ni to ravno odsotnost vseh zgrešenih umskih predstav, vzorcev in starih navad, ki nas utesnjujejo, omejujejo možnosti in nam škodujejo?

Seveda obstajajo pojmi kakor svoboda gibanja, svoboda mišljenja, govora in pisanja, »svobodne volitve«, in še cela vrsta »svobod in svoboščin«, katere nam je nekdo od zunaj bolj ali manj velikodušno podaril – z namenom, da ne bi opazili omejitev, ki so dejansko skrite za temi navideznimi demokratskimi darili. Vse te zunanje pogruntavščine spominjajo na usnjeno lutko direktorja nekega velikega japonskega koncerna, katero lahko vsi nezadovoljni zaposleni po mili volji klofutajo, da s tem sproščajo svoje notranje nezadovoljstvo s pravim direktorjem. Tako nasedamo trikom, ki nas ovirajo pri ozaveščanju resnične naravne svobode, katero smo že imeli po naravi, a smo jo počasi in neopazno sami zabetonirali.

Ali ste se kdaj vprašali kako bi se počutili, če bi vam kdo prepovedal misliti o vsem tistem, kar znanost in navadni razum ne moreta dokazati, da obstaja, torej o vsem, kar gre čez to kar je znanstveno dokazljivo in da svoboda misli ne bi smela preseči mejo oprijemljivega, na primer, da Bog je, da imamo dušo, torej, da bi z vsem, kar z znanstveno metodo ni razložljivo v svetu, ne bi smeli z njimi razložiti bogastvo vsega bivajočega. S to kritično samozaščito pred vero v neskončnost duha bi ukinili človeka, usmerjenega v svobodno mišljenje. To bi bil prehod jaza v ne-jaz.

Jaz je tudi v nadčutnem. Duh je načelo življenja, materija pa je njegova temeljna sestavina. In če je temu tako, je duh tisti, ki razloži materijo. Svoboda duha je v odprtosti, v možnosti izbora misli. Duh giblje snov in je soodgovoren za vse nauke o idejah. Pojem resnice mora prepustiti trpljenju, dvomovm in izkušnjam, da spregovorijo, tudi tam kjer najbolj boli in kjer je največja tema. Upanje za odkritje resnice je nekaj odrešenjskega in človeka obvladuje vedno neko mišljenje, ki mu ni dovolj to kar je spoznal. Vse minljivo je podrejeno večnemu in v njem izginja.

Jaz sem samo en bk, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok.
A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače.

Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne.

Sami si ustvarjamo prihodnost,
saj se želimo imeti lepo in lepo se bomo imeli,
če bomo vzdrževali pozitivnost duha in nego telesa.

Danes je potrebno narediti vse kar zmoremo, da nam bo lepo.
Danes uživamo sadove, katere semena smo posejali včeraj.

Danes si lahko privoščimo počitek, nežnost, in občutek ljubezni
ter opravljamo vse obveznosti in dolžnosti,
da bomo tudi jutri lahko želi sladke sadove svojega dela.

Preteklost je mimo, naj nas ne ovira.

Potegnimo iz nje koristno izkušnjo, da lahko delamo drugače,
če ne želimo, da se nam ponovi in delajmo isto,
če želimo imeti iste rezultate.

Na internetu sem naletel na zbirko »modrih« misli o poroki in samskem življenju.
Pa poglejva koliko so te misli res modre. ;)

»Samec živi kot kralj in umre kot pes;
poročeni živi kot pes in umre kot kralj. (albanska modrost)«

Če gledava samo na materialno plat bi lahko tej modrosti rekel da je res,
saj običajno otroci, še posebej če jih je veliko, ne šparajo pri stroških pogreba,
medtem ko je državni pogreb za samca lahko hudo beden, oziroma ga lahko sploh ni.
Če pa pogledava na duhovno plat samskega in poročenega življenja pa:
Samec, ki živi duhovno kot kralj, lahko kot kralj tudi umre,
poročen, ki živi duhovno kot pes, pa lahko tako tudi umre,
no seveda ima vse možnosti, da tudi on duhovno umre kot kralj.

Pojdiva naprej

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:

>Prosim, pomagajte mi, slep sem.<

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil milo?

Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti,ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.

Ljudje smo kot reka. Tam daleč v hribih se začne naše življenje z rojstvom, drobcena in nebogljena, kot izvir čiste vode, nedolžno gledamo na svet. V prvih letih se spuščamo po strminah, brez strahu premagujemo višino, nič nam ni nemogoče, smo prožni in poskočni. Kot vihrav potoček preko skal se podimo za dogodivščinami dneva. Nič nas ne ustavi. Ne vemo zakaj in kako, saj se o tem sploh ne sprašujemo. Živimo to kar smo.

Sčasoma pa se naučimo prvih spretnosti, postanemo učljivi, ubogljivi in začnemo ustvarjati v lastnem svetu. Začnemo opazovati okolico, breg našega potovanja, ribe, hiše in naenkrat se nam zdi, kot da smo se že vse naučili, kot da vse vemo.

Takrat se zamislimo in ugotovimo:
To je čudovit kraj, kar tukaj bi ostal.
Saj znaš, saj lahko, ti nežno in vabljivo šepeče glas v tebi, saj zmoreš, to moraš poskusiti.
Ker te nese tok naprej, si zmoreš postaviti prvo pregrado, da bi zaustavil svoje potovanje, da bi obstala na mestu te lepote. Vendar ker je vode zmeraj več, moraš dodajati vedno nove pregrade, nove podpore, dokler pred tabo ne nastane utrjen zid, tvoja stvaritev. Od časa do časa se ozreš še na lepote, ki so te včasih tako razveseljevale, vendar ti ta tvoj zid jemlje vedno več časa. Potrebno je vlagati vedno več napora, da bi ostal na tem mestu.

Vprašanje je, ali je moški z bujnimi lasmi lepši od moškega s plešo, ali je ženska z idealno postavo manekenke lepša od bolj okrogle in nasmejane vrstnice. Ali je potrebno, da si moški zaradi lepote operativno premeščajo vsadke las na svojo plešo ali da si ženska operativno zmanjša nos, odpravi podbradek ali poveča dojke s silikonom, ali da se ženska prepusti takšnim shujševalnim kuram in operativnim posegom, ki ogrožajo njeno zdravje? To so vprašanja, ki postajajo za današnji čas aktualna, ker navidezni vtis lepega, postaja tržno blago. Človek na nek način trguje s svojim telesom, s svojim izgledom in s samim seboj.

Človek išče lepoto v človekovem površnem zaznavanju in ne v človeku in stvareh samih. Ta posebna lastnost dojemanja lepega temelji na ugodju in neugodju. Lepo vzbuja ugodje, grdo neugodje. Živimo v dobi estetskega hedonizma, ko nam igled stvari narekuje vsebine. Vešče umetelno narejen lep izgled obraza pri kozmetičarki, ki se ga moški ne upa niti dotakniti, kaj šele objeti in poljubiti, naj bi bil lepši od naravnega. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je umetno lepo hkrati tudi nujno dobro. Tudi ko se človek zaljubi, najprej vidi lepo telo in seje vanj lepe misli, ne da bi vedel kaj v tem telesu je, kakšna duša v njem prebiva. Naslednja stopnja ljubezni, ko spoznamo in nas navduši telesna lepota je odkrivanje lepote duše, ki ima večjo vrednost kot lepota telesa. Lepota telesa kaj hitro izgubi svoj lesk in čar, če človeku manjka lepota duše.

V razvoju človeštva krmari okus po lepem svojo pot in išče estetiko v sorazmerjih vidnega in pogosto pri tem zanemarja iskanje lepote globlje občutenega. Vidni lepoti je današnji človek prisodil zelo visoko mesto v zmoti, da je vidna lepota pomočnica rojstvu dobrote in dobrega značaja.

Piše: Nataša Konečnik

Podjetniški center Slovenj Gradec je organiziral delavnico na temo: Kako se dobro pripravimo na javni nastop? Zbralo se je kar precej udeležencev in zanimivo je bilo prisluhniti tej temi.

Glas in ton sta pri javnem nastopanju zelo pomembna. Govorna maska imenujemo vse organe, ki pri govoru poleg ust nastopajo. Vsi ti organi morajo biti pri govoru sproščeni, ne pa napeti, saj le tako lahko prepričamo sogovornika. Obraz lahko treniramo v ogledalu tako kot treniramo mišice. Pri tem je pomembno, da imamo mehke mišice in da odpiramo usta. Ali bo nekdo dober govorec, je odvisno tudi od zgradbe ust. Nekdo, ki ima tanjši in daljši jezik je bolj spreten pri izgovorjavi kot pa tisti, ki ima krajši in debelejši jezik. Kadar imamo tremo pred nekim nastopom, ki nas čaka, lahko naredimo vaje za soglasnike in samoglasnike, ki so pomembni pri izgovorjavi.Glas in govor izzivata čustveno reakcijo, vendar pa je odvisno od situacije in sredine, v kateri govorimo.

Kadar se pripravljamo na nek javni nastop lahko vadimo tako, da težko izgovorljive besede ponovimo večkrat (npr. desetkrat) na glas, saj si tako več zapomnimo. Besedo razdelimo na več zlogov in jo večkrat ponovimo, tako si jo lažje zapomnimo. Poseben pomen pri govoru imajo tudi samoglasniki, njihovo poudarjanje in pravilna izgovorjava je zelo pomembna, saj so temelj izgovorjave.