Sami si ustvarjamo prihodnost,
saj se želimo imeti lepo in lepo se bomo imeli,
če bomo vzdrževali pozitivnost duha in nego telesa.

Danes je potrebno narediti vse kar zmoremo, da nam bo lepo.
Danes uživamo sadove, katere semena smo posejali včeraj.

Danes si lahko privoščimo počitek, nežnost, in občutek ljubezni
ter opravljamo vse obveznosti in dolžnosti,
da bomo tudi jutri lahko želi sladke sadove svojega dela.

Preteklost je mimo, naj nas ne ovira.

Potegnimo iz nje koristno izkušnjo, da lahko delamo drugače,
če ne želimo, da se nam ponovi in delajmo isto,
če želimo imeti iste rezultate.

Na internetu sem naletel na zbirko »modrih« misli o poroki in samskem življenju.
Pa poglejva koliko so te misli res modre. ;)

»Samec živi kot kralj in umre kot pes;
poročeni živi kot pes in umre kot kralj. (albanska modrost)«

Če gledava samo na materialno plat bi lahko tej modrosti rekel da je res,
saj običajno otroci, še posebej če jih je veliko, ne šparajo pri stroških pogreba,
medtem ko je državni pogreb za samca lahko hudo beden, oziroma ga lahko sploh ni.
Če pa pogledava na duhovno plat samskega in poročenega življenja pa:
Samec, ki živi duhovno kot kralj, lahko kot kralj tudi umre,
poročen, ki živi duhovno kot pes, pa lahko tako tudi umre,
no seveda ima vse možnosti, da tudi on duhovno umre kot kralj.

Pojdiva naprej

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano:

>Prosim, pomagajte mi, slep sem.<

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil milo?

Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža. Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti,ki je napisal nov napis in predvsem, kaj je napisal.

Ljudje smo kot reka. Tam daleč v hribih se začne naše življenje z rojstvom, drobcena in nebogljena, kot izvir čiste vode, nedolžno gledamo na svet. V prvih letih se spuščamo po strminah, brez strahu premagujemo višino, nič nam ni nemogoče, smo prožni in poskočni. Kot vihrav potoček preko skal se podimo za dogodivščinami dneva. Nič nas ne ustavi. Ne vemo zakaj in kako, saj se o tem sploh ne sprašujemo. Živimo to kar smo.

Sčasoma pa se naučimo prvih spretnosti, postanemo učljivi, ubogljivi in začnemo ustvarjati v lastnem svetu. Začnemo opazovati okolico, breg našega potovanja, ribe, hiše in naenkrat se nam zdi, kot da smo se že vse naučili, kot da vse vemo.

Takrat se zamislimo in ugotovimo:
To je čudovit kraj, kar tukaj bi ostal.
Saj znaš, saj lahko, ti nežno in vabljivo šepeče glas v tebi, saj zmoreš, to moraš poskusiti.
Ker te nese tok naprej, si zmoreš postaviti prvo pregrado, da bi zaustavil svoje potovanje, da bi obstala na mestu te lepote. Vendar ker je vode zmeraj več, moraš dodajati vedno nove pregrade, nove podpore, dokler pred tabo ne nastane utrjen zid, tvoja stvaritev. Od časa do časa se ozreš še na lepote, ki so te včasih tako razveseljevale, vendar ti ta tvoj zid jemlje vedno več časa. Potrebno je vlagati vedno več napora, da bi ostal na tem mestu.

Vprašanje je, ali je moški z bujnimi lasmi lepši od moškega s plešo, ali je ženska z idealno postavo manekenke lepša od bolj okrogle in nasmejane vrstnice. Ali je potrebno, da si moški zaradi lepote operativno premeščajo vsadke las na svojo plešo ali da si ženska operativno zmanjša nos, odpravi podbradek ali poveča dojke s silikonom, ali da se ženska prepusti takšnim shujševalnim kuram in operativnim posegom, ki ogrožajo njeno zdravje? To so vprašanja, ki postajajo za današnji čas aktualna, ker navidezni vtis lepega, postaja tržno blago. Človek na nek način trguje s svojim telesom, s svojim izgledom in s samim seboj.

Človek išče lepoto v človekovem površnem zaznavanju in ne v človeku in stvareh samih. Ta posebna lastnost dojemanja lepega temelji na ugodju in neugodju. Lepo vzbuja ugodje, grdo neugodje. Živimo v dobi estetskega hedonizma, ko nam igled stvari narekuje vsebine. Vešče umetelno narejen lep izgled obraza pri kozmetičarki, ki se ga moški ne upa niti dotakniti, kaj šele objeti in poljubiti, naj bi bil lepši od naravnega. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je umetno lepo hkrati tudi nujno dobro. Tudi ko se človek zaljubi, najprej vidi lepo telo in seje vanj lepe misli, ne da bi vedel kaj v tem telesu je, kakšna duša v njem prebiva. Naslednja stopnja ljubezni, ko spoznamo in nas navduši telesna lepota je odkrivanje lepote duše, ki ima večjo vrednost kot lepota telesa. Lepota telesa kaj hitro izgubi svoj lesk in čar, če človeku manjka lepota duše.

V razvoju človeštva krmari okus po lepem svojo pot in išče estetiko v sorazmerjih vidnega in pogosto pri tem zanemarja iskanje lepote globlje občutenega. Vidni lepoti je današnji človek prisodil zelo visoko mesto v zmoti, da je vidna lepota pomočnica rojstvu dobrote in dobrega značaja.

Piše: Nataša Konečnik

Podjetniški center Slovenj Gradec je organiziral delavnico na temo: Kako se dobro pripravimo na javni nastop? Zbralo se je kar precej udeležencev in zanimivo je bilo prisluhniti tej temi.

Glas in ton sta pri javnem nastopanju zelo pomembna. Govorna maska imenujemo vse organe, ki pri govoru poleg ust nastopajo. Vsi ti organi morajo biti pri govoru sproščeni, ne pa napeti, saj le tako lahko prepričamo sogovornika. Obraz lahko treniramo v ogledalu tako kot treniramo mišice. Pri tem je pomembno, da imamo mehke mišice in da odpiramo usta. Ali bo nekdo dober govorec, je odvisno tudi od zgradbe ust. Nekdo, ki ima tanjši in daljši jezik je bolj spreten pri izgovorjavi kot pa tisti, ki ima krajši in debelejši jezik. Kadar imamo tremo pred nekim nastopom, ki nas čaka, lahko naredimo vaje za soglasnike in samoglasnike, ki so pomembni pri izgovorjavi.Glas in govor izzivata čustveno reakcijo, vendar pa je odvisno od situacije in sredine, v kateri govorimo.

Kadar se pripravljamo na nek javni nastop lahko vadimo tako, da težko izgovorljive besede ponovimo večkrat (npr. desetkrat) na glas, saj si tako več zapomnimo. Besedo razdelimo na več zlogov in jo večkrat ponovimo, tako si jo lažje zapomnimo. Poseben pomen pri govoru imajo tudi samoglasniki, njihovo poudarjanje in pravilna izgovorjava je zelo pomembna, saj so temelj izgovorjave.

Piše: Miran Zupančič

Z izgovorjeno besedo se človek loči od t.i. nižjih življenjskih oblik. S pomočjo govorice imajo misli in občutki lahko velik vpliv. Besede lahko pogosto bolj ranijo kot fizično nasilje.. Lahko pa zlomijo verige in pokažejo pot v svobodo. Vse stvarstvo ima svoj začetek v vsemogočni božanski Besedi. Njeno stvaritveno delovanje spremeni božansko misel v razodetje. To je tista temeljna magična prasila, ki neposredno proizvaja božanske rezultate. Prvotno dejanje, ki ustvarja življenje in je osnova vsega razodetja, je torej v »izgovarjanju« Besede:«Kajti tako je rekel, naj se zgodi.« (Psalm 33,9).

Živimo v času, v katerem nas zasipajo z besedami. Z neštetimi metodami si pomagajo npr. gospodarstveniki ali politiki, da premamijo soljudi. Pogovori vodijo pogosto do demonstracij in agresije. Uporabljena je sugestivna moč jezika reklam, da bi cilje in želje zasadili v človeška srca, ki bi se nato premaknila v smeri želenega ravnanja. Mnoge besede so izgubile svoj prvotni pomen, obložile so jih egocentrične sebične moči. Morali bi razmisliti, kako se ljudje medsebojno »branijo« z mislimi in občutki, ko izgovarjajo besede ali pa jih sprejemajo in kako delujejo njihove besede na življenje drugih bitij. Današnje prazne besede kažejo na prazno kulturo, v kateri ljudje uničujejo same sebe in življenje na zemlji.

Govorica je stvaritvena zmožnost. Ni namenjena samo sporazumevanju, ampak tudi uresničevanju lastne volje.. Čeprav je naša jezikovna sposobnost izrojena, gre še vedno za ustvarjalno moč in naše besede so še vedno magično obložene z voljo, čeprav se tega večinoma ne zavedamo. Do kod je lahko beseda stvariteljska? In za kakšno stvaritev gre? Kdor na koncu dolgega delovnega dne razmišlja o tem, kaj je prinesel dan, ugotovi, da so bile mnoge besede izgovorjene čisto avtomatsko. Druge so bile prazne ali nezadostne, ko bi morda le ena sama beseda našla pot do srca trpečega sočloveka.

Včasih se ti zgodi, da ti enostavno ni za bonton. Ko si zaželiš samo to, da preprosto sedeš za mizo, v eno roko vzameš kos pizze, z drugo si pa pomagaš…Tako sem nazadnje počela tudi sama. Znašla sem se med znanko in njenim saj ne vem kaj, verjetno tudi znancem, a ni pomembno. Dajala nas je žeja, sproti pa smo se odločili še za družinski prigrizek pizze in krožnik dobre omake. Počutila sem se dobro in jedla tako po domače, a tudi okoli nas ni bilo skoraj nič ljudi.

Nakar mi ta nesojeni znanec pove, da imam pribor. Vilico in nož vendar.
»Se počutim čisto v redu tako. Jem tako kot mi »paše«, pa skoraj nikogar ni, da bi videl, kako ne uporabljam pribora v kompletu«, mu odgovorim
»Kaj pa bonton?« mi zabrusi in mi dvigne pritisk.
»Vseeno mi je«, sem hotela biti kratka.
»Potem pa ne moreš sedeti za to mizo«, me še nahruli.
»Glejte v svoj krožnik!« se ne dam.
«Imaš fakulteto?«
»Seveda«, jezno odgovorim in si mislim svoje.
»Danes ima samo 10% ljudi dokončan kvalitetni faks in to je potrebno izključno ločiti«, me pouči.

Okoli nje vlada popoln mir in globoka svežina.
Enostavno sedi tam in se, skozi reko solz, včasih malce nasmehne.
Z absolutno gotovostjo spregovori:
"Jaz sem večna in nesmrtna."
Partner jo pisano gleda in čez čas obetajoče vpraša:"O-o-o-od kje p-p-pa si?"
Pogleda ga in skozi oči ji bije modrost: "Iz enega utripa srca..."
(opis situacije na Intenzivu Razsvetljenja po izkustvu Samospoznanja. Več o izkušnjah ljudi na Intenzivih v nadaljevanju in v drugem delu prispevka.)

Popolna sreča in neizrekljiva radost. Globoka svežina in preprostost.

Brezpogojna ljubezen in absolutna jasnost uma. Globok mir in svoboda.

Popolna, globoka izpolnjenost.

S temi besedami se lahko opiše samospoznanje (stanje enosti, samadhi). Stanje, kjer ločenost oz. relativna dualnost preneha in nastopi naša prava narava.

O tem stanju zavesti govore vsi pravi duhovni Učitelji. In prav vsi poudarjajo pomembnost zavedanja naše prave in absolutne narave: Kdo smo, kaj smo in kaj so drugi.

Zame osebno se je moje življenje po izkustvu samadhija šele začelo. Kakor, da bi iz sanj teorije in napol-nepreverjenih-podatkov-iz-knjig stopil na trdna tla resnične in lastne izkustvnene modrosti.
Sedaj vem, kdo sem, kaj sem in kaj si drugi, brez najmanjšega dvoma v srcu. Ne iz knjig, od Učitelja ali pa na podlagi pričevanj drugih ljudi, ampak neposredno, iz Sebe. Želim si, da bi bili takih spoznanj deležni prav vsi ljudje...

Nekoč, pred mnogimi leti mi je ded dejal: "Nauči se odkrivati resnico v sebi, toda vedi, da to ni edina resnica, spoznati moraš tudi resnice drugih." Tedaj si nisem znala povsem razložiti njegovih besed. Šele pozneje sem se zavedala svoje aktivnega procesa odkrivanja smisla in z njim povezane resnice v stvareh.

Kot prvo kar sem ugotovila, je bilo, da resnice ne bi mogla odkrivati, če ne bi spregovorile dedove besede v meni. Nihče ti ne more dati tega, česar sam v sebi nimaš. Stvari imajo v sebi možnost, da jih razum odkrije in spozna. Ta odkritja postanejo formalna resnica v tvojem razumu. Pojavi v svetu nikoli ne spregovorijo, edino bitje, ki jih nagovori in vnaša v zavest smiselnost bivanja, je človek, ki vnaša v dogajanje svetlobo. S spoznavanjem resnice nedvomno kultiviramo sebe.

V tem procesu spoznavanja resnice sem ugotovila, da ne živim v miru posesti vrednot in resnice, ki sem jo odkrila in spoznala, temveč se kar naprej sprašujem in pred očmi se mi odkriva resnica v novi vrednosti, kot bi nastajali v meni novi kontinenti bivanja. V sebi se mi razodeva razhod med nespremenljivimi vrednotami, ki so zasidrane v meni kot nekakšna statična bit, in nemirom prizadevanja za preobrazbo. Kljub strmljenju za enotnostjo in zvestobo začrtani življenjski poti, se zavedam, da nisem ostala povsem zvesta starim življenjskim nazorom in da se spreminjam, dvigujem se v iskanju resnice.

Bila je mlada breza, ki je že z rojstvom hotela nekaj več kot ostala drevesa njene vrste. Hotela je vse videti in se razgledati nekoliko po svetu, onkraj obzorja. Ni imela predstave o tem, kaj si želi, le hotela je nekaj več. Ne moreš še sedaj, ji je rekla mama, saj si še tako mlada in potrebuješ mojo zaščito. Mlada breza pa je rasla in čez nekaj let je zopet vprašala mamo, če lahko gre. Ne moreš še zdaj, ji je rekla mama, kdo bo pa ptičkom dajal zavetje, navajeni so nate.

In breza je rasla naprej, postajala je zmeraj bolj debela, vendar si je vedno bolj želela oditi v svet. Sedaj pa se res odpravim po svetu, je rekla mami. Takrat pa je mama sklenila, da ji pove resnico. Ne moreš po svetu, ker si drevo. Breza pa ni hotela več verjeti mami, sklenila je, da gre. Torej odhajam. Takrat pa se nikakor ni mogla več prestaviti iz mesta, namreč v tem času se je tako globoko ukoreninila v zemljo, da se ni mogla premakniti. Kaj sedaj? Postajala je zmeraj bolj napeta in nestrpna, ni hotela več ostati tukaj, toda hkrati se ni mogla premakniti iz mesta, kjer je bila ves čas. Tako je minilo nekaj let mučenja same sebe.

Nekega dne pa se pojavi drvar z motorno žago. Ali je res, da se odpravlja k njej. Motorna žaga je zapela, njo pa je zelo bolelo, odrezal ji je korenine, padla je na zemljo, ona pa se je še zmeraj upirala, tega nisem hotela. Ali je to moja smrt, pa tako sem hrepenela po nekaj več. Le nemo je lahko opazovala, kaj se dogaja z njo. Odrezal ji je veje, njeni listi so veneli, razrezal jo je na štiri kose. Prišel je tovornjak in vsak kos so posebej naložili, vse ostalo pa kot da ne potrebujejo. Nič ji ni bilo več jasno. Ni se več čutila kot celoto, ni imela več nobenega vpliva na dogajanje, prepustila se je.
.

Prepričani smo, da bo naše življenje lepše, ko bomo poročeni, ko bomo imeli prvega otroka ali drugega. Potem smo razočarani, ker so naši otroci premajhni, zaradi tega ali onega menimo, da bo boljše, ko bodo odrasli. V nadaljevanju smo ogorčeni zaradi njihovega mladostniškega obnašanja. Prepričani smo, da bomo bolj srečni, ko bodo prebrodili to starost. Mislimo, da se bomo počutili bolje, ko bo naš partner rešil svoje probleme, ko bomo zamenjali avto, ko bomo šli na čudovite počitnice, ko ne bomo več prisiljeni delati. Toda, če ne bomo pričeli s polnim in srečnim življenjem zdaj, kdaj bomo? Vedno se moramo spopadati s težavami vseh vrst.

Zato je potrebno sprejeti to realnost in se odločiti biti srečen, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Alfred Souza pravi. »Zelo dolgo časa sem imel občutek, da se bo moje življenje kmalu začelo … pravo življenje! Toda vedno so bile ovire, ki jih je bilo potrebno premagati spotoma, nekaj nerešenega, neki posel, ki je zahteval še več časa, dolgovi, ki še niso bili poravnani. Potem bi se življenje začelo. Nazadnje sem razumel, da so bile te ovire življenje".

Ta način zaznavanja stvari nam pomaga razumeti, da ne obstaja sredstvo, da smo srečni, ampak je sreča sredstvo. Posledično moramo okušati vsak trenutek našega življenja in okušajmo ga še bolj, če ga lahko delimo z nam drago osebo, z osebo zelo drago za preživljanje skupaj dragocenih trenutkov življenja. In spomnimo se, da čas ne čaka nikogar. Zato prenehajmo čakati, da bomo končali šolo, da se bomo vrnili v šolo, da bomo shujšali 5 kg, da se bomo zredili za 5 kg, da bomo imeli otroke, da jih bomo videli, ko bodo odšli od doma. Prenehajmo čakati, da bomo začeli delati, da bomo šli v pokoj, da se bomo poroči, ločili. Prenehajmo čakati petek zvečer, nedeljsko jutro, poletje, jesen ali zimo, da bomo imeli nov avto ali novo hišo. Prenehajmo čakati, da bomo zapustili to življenje, da se bomo ponovno rodili in se odločimo, da ni boljšega trenutka, da bi bili srečni kot je ta trenutek. Sreča in radosti življenja niso cilji, temveč eno potovanje. Misel za danes: delajmo, kot da ne potrebujemo denarja; imejmo radi, brez misli na to, da bomo lahko trpeli; plešimo, kot da nas nihče ne gleda.

Človek je lahko utrujen tudi od počitka. Ves dan leži, morda na plaži ali doma na kavču, pa se zvečer počuti utrujenega. Ni mu jasno zakaj, ne zna si pomagati. Druga vrsta utrujenosti je, ko nekdo dela fizična dela od jutra do večera in čuti svojo utrujenost v telesu, želi si mirovanja in počitka. Kako pa si naj človek odpočije od utrujenosti, ko ves dan dela le mentalna, nefizična dela? Morda v pisarni sedi, zvečer ga pa bolijo noge in misli, da mu bo bolje, če se bo odpočil in ulegel. Še bolj bo utrujen in še zaspati ne bo mogel. Prižgal bo TV, si možgane zapolnjeval z novimi informacijami, še več informacij, kot jih je že čez dan pridobil, še bolj bo utrujen in še težje bo zaspal. Zjutraj se bo zbudil zopet utrujen in tako mine utrujeno, težko življenje v fizičnem mirovanju, v pridobivanju vedno več novih informacij, ki sploh niso pomembne kakšne so, le da nas zamotijo pred mirom in soočenjem z realnostjo.

Kaj to ni realnost? Vsak dan gledati TV Dnevnik, to je realnost, da bom seznanjen z vsemi katastrofami, ki se dogajajo v svetu, da bom vedel za vsa politična gibanja in odločitve, ki jih sprejemajo naši politični in gospodarski voditelji. O čem se bom naslednji dan pogovarjal z ljudmi, če ne bom vedel kaj se dogaja, če ne bom imel vseh informacij, ki jih ponuja TV, časopis in oglasi? To bo grozno, to bo katastrofalno, kaj si bodo mislili o meni, da nisem nič razgledan, da nič ne vem?

Pojdi dragi človek na sprehod, poglej drevesa, ki se zibajo v vetru, ozri se na sončne žarke, ki se poigravajo skozi krošnje dreves, začuti svoj dih, da si živ. Poglej okoli sebe, saj si sam, nikogar ne skrbi tvoje počutje, sam si odgovoren za svoje telo in dušo. Nikogar ne briga tvoja utrujenost in tvoja informiranost v zvezi z dnevnimi svetovnimi in domačimi novicami. Prav nikomur ni mar zato. Ne oziraj se na druge, kako te vidijo, kaj o tebi mislijo, saj si zanje nepomemben.

Ko je Bog ustvarjal žensko, je delal že šesto naduro.
"Zakaj pa se ukvarjaš s tem tako dolgo?" ga je vprašal angel, ki se je na hitro oglasil v njegovi delavnici.
Bog je odgovoril:" Si morda videl navodila za sestavo? Biti mora pralna, ne sme biti iz plastike, imeti mora več kot 200 gibljivih delov, ki jih je mogoče zamenjati, njeno telo mora brezhibno delovati, tudi če se hrani samo z majhnimi prigrizki in pije dietno kolo. Imeti mora naročje, v katerem lahko sedijo tudi štirje otroci hkrati. Njen poljub mora zdraviti vse, od odrgnjenih kolen do strtega srca. In za vse številne naloge, ki jih mora opraviti, ima na voljo - poglej v paket - le dve roki."

Angel je osupnil, ko je slišal, kaj vse je zahtevano v navodilih za sestavo: "Le dve roki?" In to pri standardnem modelu? To je veliko preveč dela za en dan, dokončaj jo jutri."
"Ne, ne bom," je protestiral Bog, "zdaj sem že tako blizu temu, da končam to kreacijo, ki mi je prirasla k srcu, da se nočem ustaviti. Zna se že sama zdraviti in lahko dela osemnajst ur na dan."
Angel se je približal in se dotaknil ženske. "Toda Bog, naredil si jo tako mehko."
"Res je mehka," se je strinjal Bog, "toda naredil sem jo tudi trdo. Nimaš pojma, kaj vse zna potrpeti in kaj vse zna doseč"
"Bo znala tudi misliti?" je vprašal angel.
"Ne le to," je odgovoril Bog. "Znala bo tudi preceniti in se pogajati, odločati in se zavzemati..."

Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari. Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze. Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno pet centimetrov. Vprašal je študente:"Kaj menite, je kozarec poln?" Seveda so mu odgovorili, da je.

Nato je profesor vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo ga je pretresel. Majhni kamenčki so se skotalili v prazne prostore med večjimi kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, če je kozarec poln. Zasmejali so se in seveda pritrdilno odgovorili na vprašanje.
Profesor pa je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec. Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke v kozarcu, ki so še bili na voljo.

Opazujem ljudi okoli sebe. Zamišljeni v svojem svetu skrbi brezglavo tekajo naokrog…
Otroci razposajeno stojijo na avtobusni postaji in čakajo na svoj avtobus. Kolona vozil, ki se vsako jutro nabere na glavni cesti zraven mojega doma… Vse to nakazuje, da bo danes isti dan, kot je bil včeraj, pred včerajšnjem in morda tudi jutri.

Nič novega. Čas beži, le mi smo tu realni, v svojih življenjskih vlogah. Trudim se, da ne premišljujem o vrednosti življenja in vendar mi ne uspeva. Pogledam levo, na pločniku stoji deklica z mamo. Gospa bere, predpostavljam, da prispele račune. Na izmučenem obrazu zaznam gubo. Še več skrbi, zaradi katerih ne opazi otroka, ki z živahnim pogledom čaka na mamino pozornost. In se vprašam: ”Ali ona ne vidi, da ji otrok poskuša nekaj povedati?” Morda to, da je vesel, da ga spremlja v šolo, ali pa to, da se ne boji več ugasnjene luči.

Pogled me pelje dalje… Iščem nasmeh nekoga, kogar koli, zadovoljnega in srečnega. Opazim neizbežno dejstvo – vsi so resni in nihče se ne smeje več. Zakaj? Zato, ker mislijo, da imajo samo oni nizko plačo, težave s partnerji, družinskimi člani ali s sodelavci in znanci. Ali mislijo, da imajo samo oni utrujeno in izmučeno telo, ki se mu več nič ne da? Morda samo mislijo, da morajo skrbeti za vse in da ni časa za nasmeh. Ali opazijo ptičje petje, ki jih zjutraj zbudi, nov odtenek zelene barve na drevesih in travi, prijaznost stare sosede, ki vedno sloni na oknu, ali začutijo igriv ples vetra, ki jim kuštra lase?

Včasih imam občutek, da sem kakšno stvar že velikokrat povedala, kot da se ponavljam, pa še me ljudje sprašujejo in jim govorim isto. Če pa malo bolj pomislim, pa vedno malo drugače povem. Enkrat povem tako kot bi bila to odkritje stoletja, kot bi ta trenutek živela samo za to spoznanje in nič ni pomembnejšega kot to, kar govorim. Tudi verjamem in vsa sem prežeta z idejo, ki jo razlagam.

Življenje pa teče naprej in me pripelje do situacije, ko ne vem kako, ko ne vem kam in ko se sprašujem zakaj. Kakor, da je življenje odvisno samo od situacije, ki jo bom preoblikovala, dopolnila, spremenila in živela. Nič ni tako pomembnega. To se vidi, ko smo malo dlje, to vidimo, ko se odmaknemo, ko pogledamo brez čustev, bolj objektivno.

Še več kar se lahko od neke situacije naučimo, pa je to, da smo postavljeni pred dejstvo, da naredimo nekaj, kar smo do nedavnega svetovali drugim. No pa pokaži, če je to res tako enostavno, kot je bilo slišati. Ne gre. Vsak ima svojo pot, nihče ne more biti pameten za drugega, nihče naj ne posluša nasvetov drugih, če jih ne preveri in uskladi s svojim prepričanjem, ki živi v njegovem srcu. Ko neko idejo vzamemo za svojo, jo lahko uresničimo, tako smo lahko le samostojni in odgovorni ljudje.

Igrajte se samega sebe!




Na seminarjih in delavnicah udeležence pogosto povabim, naj si v tednu izberejo dan »S« (S – SEM: kar pomeni, da živim to, kar v resnici sem) in se v njem vseh štiriindvajset ur igrajo »samega sebe«. Nadvse si namreč želim, da bi se ljudje prenehali skrivati za maskami in igrati vloge, ki jih od njih pričakuje in zahteva okolica. Da se ne bi trudili ustreči drugim, ampak sebi. Da jim ne bi bilo mar, kaj si o njih mislijo. Da pa nam to lahko uspe, se ne smemo jemati tako hudo resno. Kar ozrite se malce naokoli: zagledali boste nešteto mrkih, »zrelih« in »odraslih« obrazov. Zastrašujoč pogled! Človeka kar zazebe v srce. Nekoč mi je ob enem takšnih trenutkov iz duše privrel naslednji utrinek:

Ko ne vem več
ne kam ne kako,
sežem tja dol k sebi
in si pobožam srce,
da
ostane
toplo.
In preživim.

Ljudem morate biti pripravljeni v celoti zrušiti predstave, ki so si jih o vas izbrali. Prav tako morate v celoti zrušiti predstave, ki jih imate o sebi vi sami. Nadvse pomembno je, da se zopet najdete. Da si upate preprosto »biti«. Biti pravi, resnični.
Kako se človek lahko »igra samega sebe«?

Mladenič premožnih staršev,
ki je preizkusil v življenju vse radosti,
ki mu jih je nudilo življenje,
vse od lepih žensk do vseh vrst drog,
se je neke noči proti jutru,
ko je odhajal iz neke diskoteke odločil,
da konča svoje bedno življenje,
kajti itak se mu je zdelo že povsem prazno
in hudo dolgočasno.

Nameraval se je vreči v mestno reko,
kajti mladenič ni znal plavati.

Ko se je tako v mislih odsotno
ob prvem jutranjem svitu
po klancu navzdol približeval reki,
ga je zmotil glas:

»Kaj ni lep dan«???

Pogledal je v smeri glasu
in opazil na invalidskem vozičku starčka brez nog,
ki se je veselega obraza trudil priti po klancu navzgor.

Nova občutljivost se prebuja v meni. Moja božanskost, jaz, se usedam v vse delčke telesa, v svojo kri, kosti, organe, kožo, mišice,… Celice se odpirajo, razširjajo, da bi vase in medse lahko sprejele več življenja, zavesti, mene. S tem se je senzibilnost mojega telesa povečala, sporočila so bolj glasna in jasna in ne morem (in nočem) jih preslišati.

Ta sporočila, ki prihajajo skozi telo v obliki občutkov, postajajo moje glavno vodilo in smernik poti. Pomagajo, da prepoznam kaj je zdaj bolj primerno zame, kam naj se obrnem in kaj naj (s)pustim.

Pot ni več označena, nima več tirnic, ni še uhojena in nobene sledi ni. Moje telo pa postaja instrument, bajalica, ki me vedno »pelje do vode«. Novi načini izbiranja poti in izkušenj, ki jih želim živeti, se realizirajo skozi mene in mi prinašajo več zaupanja vase. Kajti ničesar zunanjega ni, na kar bi se lahko oprla, kar bi me vodilo. Samo jaz vem zase.

Piše: Marjan Predanič

Um nima rad tišine, ker je neomejena, brezlična in nedoločljiva; rad pa ima zvok, zato ker je podobno kot so misli, omejen, izmerljiv in prilagodljiv. Um se izogiba tišini; zato, ker predstavlja tišina za ego “zvok” smrti.
Vendar je tišina naravno stanje stvari. Zvoki so motnja za obstoj (Pot/Tao) stvari takih kot so. Beseda »hrup« prihaja iz latinske besede nal~sea. Hrup je zvok, ki je tako moteč, da nas dela bolne! Stalno klepetanje uma in ust je čvekanje, ki izčrpa qi (energijo).
Torej je tišina eden izmed načinov notranjega hranjenja in obnavlanja moči, potrebne za samo-zdravljenje in pomlajevanje. Poleg tega, če hočete izkusiti Tao/Luč, morate privabiti neskončnost v vaš način življenja in ni boljšega načina kot da vključite tudi tišino. Kot je napisal Stari Mojster (Lao Tzu), "biti varčen pri govorjenju, je naravno" in nadalje "tisti ki govori, ne ve." Ko obvladate ne-govorjenje in "govorjenej brez govorjenja," potem boste videli Pot/Luč.

Devet načinov ohranjanja miru

V tem kar sledi sem navedel ali parafraziral odlomke iz Tao Teh Chinga (komentar v verzih Lao Tzuja k I Chingu ali Knjigi spremeb) katere sem označil s številkami, vendar brez točne navedbe poglavja. Mislim, da bi to lahko bil za vas izziv, da preberete delo Starega Mojstra (V slovenski jezik je Tao Teh Ching prevedla Maja Milčinski v svojem delu Klasiki Daoizma).

1. Cenite svoje besede (1). Vsaka beseda, ki jo izgovorite, je delček vašega qija, vaše osebne moči. Če hočete biti močni, potem morate hraniti vaš qi na način, da postavite vašim besedam največjo vrednost.
To pomeni, da ne boste govorili, razen če ste naprošeni in/ali če je nujno potrebno da to storite. Nadalje, dobro premislite kaj morate reči, bodite kratki in povejte bistvo. Povejte svoje besede vešče (2), tako da ni nič energije izgubljene. Vaše besede naj bodo raje grom, kot pa čvekanje.
Nadalje, če želite da bodo vaše besede cenjene, morate držati svojo besedo, ko jo date. To pomeni, da ne boste dali svoje obljube drugim ali sebi, če je ne mislite držati. Ne obljubljajte, da boste nekaj naredili, razen če ste popolnoma prepričani, da boste to naredili.

General,
ki je v bitkah z nasprotniki izgubil vse svoje najboljše prijatelje,
je vedel, da je njegova vojska pred neizbežnim porazom,
saj je bila nasprotna vojska mnogo močnejša in bolje oborožena,
medtem, ko so njegovi vojski pohajale moči.

Na predvečer zadnjega obračuna,
je v šotoru na bojnem polju popil še zadnji liter vina
in topo in izgubljeno gledal pred sabo.

Opazil je majhno mravljo,
ki se je trudila splezati po navpičnem prtu do roba mize,
na kateri je bilo še nekaj drobtin od zadnje večerje.

General je opazil, da je mravlja padla,
se pobrala in ponovno nadaljevala svoj vzpon.

Ko je tako pred generalovimi očmi že ničkolikokrat padla,
je vzbudila generalovo zanimanje,
da je začel celo glasno navijati zanjo
in jo vzpodbujati naj uspe.

Kljub občutju strahu aktivno delujte!

Prav vsi poznamo občutje strahu. Če dobro premislite, boste ugotovili, da se za vsakim občutjem stiske ali skrbi skriva dvom, ki ni nič drugega kot strah. Ali obstaja kakšen človek, ki ga nikoli ne skrbi in ki življenju 100-odstotno zaupa? Prosim, pripeljite mi ga ...

Sama sem se pred leti odločila (in odločam se vsak dan znova), da se preneham obremenjevati s svojimi strahovi in da se z njimi nekako naučim zaživeti. Vas zanima, kaj se je zgodilo? Prejela sem čudovito darilo: večina strahov je čudežno izginila. Ne znam vam povedati, kako čudovit je ta občutek tople notranje spokojnosti. Kot da bi te ves čas malce »luna nosila« ... kot bi bil duh vseskozi v drži rahle odmaknjenosti ... nepopisno lepo!

A to je bila nagrada, ki jo je prineslo trdo delo ali rečeno pravilneje: trdna odločitev in osebno načelo »pravilnega ravnanja«. Če bi vedela, da lahko na ta način strahovi tudi izginejo, bi se svoje pustolovščine lotila že veliko prej. No, pa pojdimo lepo korak za korakom.