Spoštovani Zvonko,
veliko osebnega poštenja in poguma je potrebno, da se napiše tak kritičen članek o resničnem stanju našega odnosa do sočloveka. Za poštenega zdravnika v današnjem času je zdravniška dilema prav gotovo še toliko težja; pritisk farmacije, zavarovalnic itd...

Zdravniška služba je že v osnovi najplemenitejša služba v družbi. Zdravnik, zdravnica stojita na braniku naroda proti boleznim, ogroženosti s smrtjo in proti trpljenju. Nikakršno čudo ni, da zdravnik uživa posebno zaupanje in čast pri ljudeh. Zdravniški poklic je zelo delikaten. Od zdravnika se pričakuje visoko etično-moralni karakter. Vsaka celo najmanjša senca nepoštenja v zdravniškem poslanstvu se vidi na daleč. Zdravnik je človek. Ima vest, lastno zdravje in bolezen, svoje dnevne probleme v družini, v sebi, v družbi in doma. Njemu ali njej je roke dano najdragocenejše, a to je življenje.

Človek se daje v roke zdravniku, da mu reši življenje. Nič koliko razočaranj nastopi pri bolanem človeku v primeru, da zdravniku ne uspe! Kakšna strašna bitka se bije v zdravniku, še posebaj pri kirurgu, če se kje zmoti, poda napačno diagnozo ali napačno terapijo! Eden moj prijatelj kirurg, ki je zelo etičen in duhovno zrela osebnost mi je nekoč v pogovoru dejal da se boji iti na pokopališče. "Zakaj?", sem ga vprašal."Imam občutek da me bodo mnogi pacienti, ki tam ležijo obtožili ker jim nisem rešil življenja ali jim podaljšal življenja."

In na tej točki vidimo kako preži velika nevarnost na zdravnika, da se ugnezdi v njega glodajoča slaba vest, da on zaradi tega trpi in s tem to stanje obremenjuje njegovo poslanstvo ter razjeda njegov organizem. Z mojim prijateljem sva to rešila tako, da sem mu predlagal naslednjo rešitev, ki naj jo uporablja pred vsako operacijo. Predlagal sem mu, da se pred operacijo:"da v Božje roke, nato naj dela, od Boga pa naj pričakuje vso pomoč." Tako je storil in dobil nazaj ravnotežje v svoji duši.

Da se vrnemo na bistvo teme tega meni dragega članka. Etika-morala, sta dva močna Božanska atributa, ki kažeta pot vsaki duši. Da imamo danes porazno stanje ravno v odnosih pa je za to razlog ravni v ne-učenju etike in morale že v osnovnih šolah, kjer se osebnost šele oblikuje. Že 2000 let imamo napačno vzgojo, kajti v šolah se trenira samo leva polovica možganske hemisfere (materialni svet, logika analiza), desno pa se povsem zanemarja(intuicija, ljubezen, glazba, umetnost, kreativnost, jasnovidnost in stik z najvišjo Inteligenco). In tako "sodobni pouk" zato negativno vpliva na otrokove sposobnosti, ki sčasoma okrnijo in postanejo enostranske. Tako se otrokom lažje nadane prisilni jopič obstoječe družbe. Posledica pa imamo vsi na dlani.

Predvsem za mlade tik pred odraslostjo je skrajni čas, da dobijo odgovor na tista svoja življenjska vprašanja, ki se tičejo njihove prihodnosti. Pravico imajo, da jasno razpoznajo, čemu so bili ustvarjeni in v katero poemembno obdobje so vstopili skupaj s celotnim človeštvom. To pa se v današnjih šolah ne poučuje.

Kot vemo je osebnost zgrajena iz štirih teles: iz fizičnega, eteričnega ali življenjskega, željnega ali astralnega in mentalnega. Vsa štiri osebnostna telesa se izgrajujejo v času rasti mladega človeka. Najprej pod neposredno zaščito staršev, ob pomoči vrtca in šole ter ob druženju z drugimi otroki. Zatem se mora mladostnik učiti in dozorevati s pomočjo nadaljnih izkušenj in se praktično vključevati v družbeno življenje.

Različna duhovna preučevanja navajajo, da potrebuje vsako telo za svoj razvoj približno sedem let(to se sedaj zmanjšuje na eno ali dve leti). V prvem porojstvenem obdobju živi otrok še iz astrala oz. onostranske sfere svojih staršev. V začetku poburtete-približno od 14. leta dalje- se začne mladostnik povezovati z lastnim astralnim sebstvom in s svojo karmično preteklostjo. Končno se temu razvoju priključi še razumska in mišljenjska sposobnost. Običajno rečemo, da je človek odrasel pri približno 28-ih letih in njegova osebnost je takrat povsem zgrajena.

Danes nimamo šol, ki bi skrbele za pravilen razvoj duše otrok, kot za časa Pitagore in Platona. Ta etično-moralna komponenta nam manjka! Posledice tega enostranskega razvoja občitimo vsi lastni koži.Ustarjalna povezava med čutenjem in mišljenjem je pretrgana. Tako višji razvoj duše stoji napoti vladajočemu svetovnemu redu, zato vidimo, vsadi"mentalni strup" čoveku že v zgodnji mladosti. Glave današnje mladine in otrok se polni s poplavo informacij, tako da ni prostora za hermonični razvoj duše (kot je bilo to mogoče v šolah Platona in Pitagore). Vse je ubrano na določene informacijske programe, ki jačajo mehanizem moči in slabijo moč duše v človeku. Tako torej lahko razumemo, zakaj šolski in izobraževalni sistemi ne presežejo določene meje.

To so pasovi prevladujoči mehanizem moči v našem svetu. Misli in občutki so energetski tokovi, ki jih ljudje odpošiljajo. Ti nato krožijo naokrog, iščejo resonanco v podobnem in se spet vrnejo k človeku. Zaprti smo v energijske tokove naših misli in občutij. Zaradi njihovega neomajnega delovanja na človeka, na njegovo čutenje, mišljenje in delovanje v materiji, lahko takšni tokovi v materiji zavzemajo vedno bolj grozljive oblike.

Povzpnejo se do nevidnega astralnega-onostranskega mehanizma moči, v katerega je človek ujet, ne da bi se tega zavedal. Predvsem gre tu za mehanizem samopotrjevanja, sebičnosti. Nastopi pa strah, ki je negativna energija, katera drži ljudi ujete kot v magnetnem obroču.. In svetovna sila, kozmična negativna sila, ki se ničesar bolj ne boji kot Absolutne Sile Duha, zato uporabi mehanizem strahu, ne le kot orožje proti sovražnim podobam v materiji, ampak kot orožje proti Duhu.

Zamislimo si človeštvo kot gigantsko kolesje, v katerem vsak človek izpoljnuje svojo nalogo kot majčkeno kolesce. Da kolesje deluje, ne sme stati niti eno kolesce in tudi v nasprotni smeri se ne sme vrteti. Če pa se v nekem človeku prebudi večna duša, pomislimo sedaj na religiozne voditelje-nastane v kolesju nevarnost, da se eno kolesce ne bo vrtelo v skladu z vsemi drugimi, ampak bo zaradi stika in vodstva z najvišjo Inteligenco izpadlo iz mehanizma. Tako lahko predstavlja delovanje prebujene duše pri posamezniku za svetovni red veliko nevarnost, ker vpliva na to, da se bodo prebudile mnoge duše tudi v drugih ljudeh.

Svetovni red bo deloval proti prebujeni duši, pri čemer bo ljudi s sredstvi ustrahovanja prislili k imitaciji duhovne poti, poti etike in morale. Eenrgijski valovi njihovih misli in občutij bodo s pomočjo čaščenja božanstva tako naravnali, da bo prebujene nesmrtne duše v človeku ustavljeno. Kdor ne bo sledil imitaciji bo preganjan. In tako se je v toku stoletij predvsem zahodni človek vse bolj izoliral v svoje razumsko razmišljanje in preračunavanje.
Strah pred višjimi duhovnimi impulzi ga je privedel do tega, da se je skril za svojim intelektom in v možganih proti duhu zgradil jez in naravne znanosti.

Danes pa mora človek prenašati posledice tega enostranskega razvoja v obliki nenormalne uporabe intelekta. Ta "strup" enostranskega treninga možganov nam je podaril tri spake: hladen itelektualizem, materializem(z malo etike) in funkcionalizem. Vse vrste delnih znanj in informacij, ki izhajajo iz njih, pa je treba oceniti kot pomanjkljive, celo usodne, ker jim manjka notranja celovita podoba. In na koncu takšnega napačnega razvoja je tu abnormalnost, blaznost. Človeške emocije se ob takšnem razvoju skrčijo na faktor preračunavanja ugodja in neugodja. Intuicija srca pa leži bolna, nezavestna, ujeta.

Tako današnje metode dosežejo svoj cilj nevidno, na globalnem nivoju. Skrijejo se za omamo ali izčrpanemu in osamljenemu človeku človeku odklonijo misli z namenom, da bi uničili dušo. Milijoni ljudi vseh starosti se pusti zapeljevati dan za dnem s poplavo slik iz masovnih medijev, dokler ne postanejo, tudi finejši vidni živci otopeli in postane sedež zavesti neobčutljiv za višje impulze duše. Tako je današnji človek sprogramiran za daleč nižji nivo zavesti. Odgovoriti zna na vsa nepomembna vprašanja, a izpusti pa se vprašanje o smisli njegove eksistence. Tako izgubi vsak interes za samorazvoj.

lep pozdrav in vse dobro,
Miran

[ Odgovori na to | # ]