Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050707222838390




Dobričina

ponedeljek, 11. julij 2005 @ 06:28 CEST

Uporabnik: *Marja*

Kaj ti ima povedati srce? Če samo brezglavo misliš, da mu slediš, ne pomeni veliko. Še največkrat si podoben traktorju, ki hoče naprej, a se nenehno pogreza v močvirje.

Jana poznam za eno zgodbo let. Veliko ali malo, presodite sami. A naj povem, da je Jan moški, o katerem so baje sanjale ženske. Imel je vse »adute«. Postaven, privlačen tip in še zelo pozoren povrhu. Saj to je bilo tisto, kar ga je naredilo še toliko bolj zanimivega. Skoraj vse v enem paketu ni ravno mačji kašelj. Kolikor se spomnim, lahko trdim, da je bil eden izmed redkih toplih oseb moškega spola. Tudi ženskar ni bil, kar je bilo pa sploh čudno. Včasih mu je kakšna že padla v oči, a takšne romance so bile zelo kratke. In zgodi se tisto, ko se Jan prehitro poroči. »Če nočeš lepo, ti naj gre pa slabo«, so mu zaželeli tisti, ki so tako vedeli…

Čez deset let Janu zraste trebušček, tudi lasje mu začnejo malce siveti, a še vedno je ohranil svoj imidž predvsem zaradi stila. Ženskam je bil še naprej všeč, ker je vedno našel tistih deset minut za prijazen klepet, čeravno so postale njegov najožji izbor tri ženske; žena in dve lepi hčeri. Vse tri je preprosto oboževal. Toda občasno se je zdel potrt, drugič izčrpan, tretjič prekrokan.

Jana nisi mogel dati niti pod razno drugam, kot tja - med preproste, zato ga je vedno zanimala tudi takšna družba, medtem, ko je bila njegova žena živo nasprotje njemu. Zdela se je vzvišena, ni marala družabnosti, kar je bil še dodaten razlog, da ju skoraj nikoli ni bilo videti skupaj. Da je idila postala dejansko manj rožnata so pokazale tudi nadure. To možnost je seveda imel, a bistvo nočnih nadur se je skrivalo drugje; v pokvarjeni plošči, ki se je vrtela približno takole:
»Kam bi šla jest?«
»Skuhala bom jajčka in hrenovke, drugo ni potrebno.«
Včasih se je iz teh besed pošalil, drugič razžalostil, saj ni mogel dojeti - zakaj se mu eno in isto ponavlja že toliko let. Vsak »normalen« človek lahko pomisli, da bi v trenutku vse spremenil…toda ne, ne… Janova največja želja je bila ta, da se njegova žena vsaj enkrat v življenju toliko potrudi in pripravi kosilo, ki se mu lahko tako reče... Ne toliko zaradi njega, predvsem zaradi otrok, zaradi družine…

Iz lepega Jana je začela nastajati ruševina. Ne po zunanjosti, samo po tem, kar je začel početi. Povsod ga je bilo polno, le poti do doma so postale nezanimive. Toda hčeri je vselej poklical po telefonu in jima povedal kdaj pride. Včasih je seveda zamudil, a na njuno željo je ponavadi prišel.

Janovo finančno stanje je bilo dolgo časa na zavidanju vredni točki. Toda sčasoma mu je sledil samo še spust predvsem zaradi delovnih okoliščin, ki so se ostro spremenile. Tako močno, da je njegov finančni padec občutila vsa družina. Že tako zrahljan odnos, med njim in njegovo ženo, je ta situacija samo še poslabšala. Ker nikoli ni bil vajen na malo, si je začel denar sposojati. Najprej za sproti, zatem več in več. Nekaj je zapravil, a največ za svoji hčeri. Tako jih je navadil in razvadil. Toda denarja ti noče nihče več sposoditi, če ga pravočasno ne vrneš. Lahko rečem, da je kar na lepem ostal brez vsega; brez prave službe in brez »keša« seveda. V tem »zavidanja« vrednem stanju je začel le še životariti; izgubil je večino prijateljev, tudi hčerkici sta se od njega odtujili in takšen, kot je bil, si skoraj ni upal več domov. Sicer pa, pred vrati ga niso samo enkrat čakale potovalke, zato je moral večkrat prespati kar v svojem starem avtu. Vsakič znova se je moral boriti in se prebiti vsaj do tod, da je ženo prepričal v boljšo plačo, se pravi, da bo za družino prispeval več... Vendar iz teh obljub ni »ratalo« zelo dolgo prav nič.

Toda zgodil se je veliki vrtoglavi preobrat. Denacionalizacija. Janu je prinesla toliko denarja, da bi lahko srečno živel in pametno užival do konca svojih dni. Vendar sedaj je naredil to, kar si je vseskozi želel, a ni imel možnosti.
»Če sem bil do sedaj nula, pa naj bom še naprej nula!«
Tako je povedal svojim in preprosto odšel. Ločitveni postopek je hitro stekel. Njegovo delovno okolje pa se je skoraj čez noč spremenilo v lepo urejeno pisarno, ki je zacvetela v novem poslu. V pisarno pa je seveda spadala še nadebudna tajnica. Kje jo je našel, ni nihče vedel, a ta ženska ni bila od muh. Dobro je vedela kaj hoče. Vikend na morju, pa dober avto, lepe oblekice, usnje in nakit še celo psa, skratka prava moderna bejba. Vse to je ženski nudil, ker je lahko, saj je imel. Tudi hčeri ga nista pozabili. Skoraj nista vedeli, kaj bi si že domislili, kajti njun oči je bil tako dober, da jima je vse dal. Sanjska potovanja so bila prava malenkost. Marsikdo mu je odpiral oči. Mu povedal kako in kaj, naj vendar razmišlja s trezno glavo, saj ga takšno razdajanje ne vodi nikamor, razen do tja, kjer je že bil.

Toda flegmatik in dobričina Jan ni dojel, da mu želijo le dobro. Življenje je teklo naprej, z njim pa Jan in njegova nepremišljena dobrota. Danes je spet tam. Vse se mu ruši, ker mu spet zmanjkuje denarja. Le kam ga je toliko »spokal«! Dejstva so takšna. Ljubica ga zapušča, tudi njegovi dve ljubljeni hčeri sta vložili tožbo na sodišče, ker zahtevata ne vem koliko denarja od vsega tistega kupa, ki ga je pred leti že dobil. Kupa skoraj ni več, tisto kar sta potegnili vstran pa tako ali tako ni pomembno. Sodišče že melje svoje mline. Jan pa dokazuje pravico s kreditnimi karticami in vsemi računi, ki jih baje nihče ne »šmirgla«. Še malo pa bo spet stari Jan, ki noče odrasti. Tako mu sledi, ker on nečesa ne razume. Da je neodgovorna dobrota resnično samo sirota. Morda sedaj ve, a ne verjamem. Morda pa se kdaj zamisli, kaj počne svojemu očku danes znana osebnost. A tudi v to ne verjamem.

4 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050707222838390







Domov
Powered By GeekLog