V naših življenjih se skoraj vsak dan srečujemo s stvarmi, ki jih "moramo" narediti, delati ali pa jih opustiti. V reko naglice in današnjega hitrega tempa življenja pa se je ujel že vsak in se znašel pred odločitvijo: katero aktivnost bo izbral, kaj je pomembnejše, nujnejše in na prvem mestu, da bo opravil, kaj lahko počaka na jutri in kaj lahko preloži na drugega, da opravi namesto njega.

Povprečen človek dela osem ur vsak dan v službi, potem še v prostem času opravlja stvari, za katere meni, da jih je dolžan opravljati, da je to njegovo poslanstvo, obveznost ali dolžnost. Predvsem imam v mislih žene, ko pridejo iz službe, pa jih čakajo doma otroci, kuhanje kosila, gospodinjska dela, posvečanje otrokom in seveda tudi svojemu zakonskemu partnerju. Kje najde tako obremenjena žena še čas za sebe, za svoj "hobi", ki ga je rada opravljala, ko še ni imela družine? Morda sodobna družba celo obsoja žene, ki po službi gredo domov, popoldne pa se udeležijo raznih druženj s prijateljicami, ure tenisa dvakrat na teden, meditacije z jogo ali študija, ki jo zanima. Z zavidanjem današnja družba gleda na mlade mamice, ki jim pri vzgoji ali varovanju otrok pomagajo matere ali tašče, da gredo lahko one za kakšno uro ali dve na teden od doma same in se posvetijo svojemu hobiju ter se razvedrijo od vsakodnevnega tempa in hitenja, kateri nas vse spremlja vse od jutra, ko vstanemo, pa vse do poznega večera. Seveda so tu še očetje, ki imajo poleg dopoldanskega "težkega" dela tu še veliko popoldanskih "obveznosti" o katerih ne mislim niti razmišljati, ker je to že druga zgodba.


Tako v službi, kot doma, pa tudi v prostem času, s katerim razpolagamo, se moramo stalno odločati za stvari, med katerimi so tiste, ki jih je potrebno narediti takoj, tistimi, ki jih lahko preložimo na jutri in med tistimi, ki jih lahko opravi kdo drug. Zavedati se moramo, da smo tako v službi kot doma nadomestljiva oseba in da vsako delo, ki ga opravljamo lahko naredijo drugi. Občutek nenadomestljivosti je lahko zelo boleč, saj smo ob spoznanju resnice, da se motimo, lahko močno prizadeti.

Torej vsak in to prav vsak ima enako količino časa, 24 ur na dan, tako, da izgovor "nimam časa" ne pomeni nič, čeprav se ga mnogokrat poslužujemo, res pa, da nekateri kar pogosto, drugi manjkrat, eni pa so spoznali resnico in sposobnost imeti čas pod kontrolo in si ga razporediti kot si ga vsak sam želi. Ne smemo biti ujetniki časa, ni dobro niti pomisliti, da nimamo časa, saj že s samo mislijo oblikujemo situacijo in izgubljamo energijo s katero bi lahko opravljali delo o katerem le razmišljamo.

Priporočam plan aktivnosti, ki jih je potrebno nujno (beri: prostovoljno) opraviti vsak dan, vsak teden, vsak mesec ipd. Na list papirja si že zvečer napišemo vse, kar je neodložlivega ali pa tudi odložljivega za kakšen dan, naslednji dan pa le preberemo in odkljukamo kar smo opravili. Tako nam ni potrebno imeti v glavi vse obveznosti spravljene in tudi manj je možnosti, da kakšno obveznost izpustimo. Prednost plana pa je tudi v tem, da smo zvečer zadovoljni in vidimo, da smo pa le nekaj opravili, kar smo želeli. Velikokrat celo pozabimo na velike stvari, ki smo jih tekom dneva storili in se zvečer počutimo nekoristne in neuspešne. Zgodi pa se tudi, da smo zaradi preobilice informacij, ki nas obkrožajo skozi ves dan, pozabili opraviti stvari, katere nam veliko pomenijo in so neodložljive.

Opisala pa bom tudi svoje obnašanje, s katerim sem se bojevala pred leti in bila zaradi tega zelo nezadovoljna: vedno sem hitela, ko sem bila v avtu, sem vozila v rumene, včasih še celo v rdeče luči, kamorkoli sem šla, sem zamujala, ker sem imela "toliko" stvari, ki sem jih morala še opraviti, pa še nepredvidljive so prišle ravno takrat na pot. V službi sem hitela, obenem pa delala velike napake, da sem le pravočasno oddala svoje delo. Potem sem spet hitela domov, zavore so cvilile, trobila sem počasnim voznikom in vsa nervozna in utrujena prišla domov z vrečkami iz trgovine ter začela kuhati kosilo. Obenem sem se preoblekla v domača oblačila, medtem se mi je kosilo prismodilo ali prevrelo ter umazalo štedilnik. Imela sem dodatno delo, energijo pa sem izgubljala z jezo, ki sem jo stresala na žive ljudi okoli sebe, pa tudi na štedilnik, kot, da je on kriv, ker pač se je to zgodilo. Jaz sem hotela dobro, da bom hitro vse istočasno naredila, pa seveda nisem mogla biti kriva. Ko sem odprla hitro okno, da bi prezračila sobe, se mi je mogoče še okenska roža prevrnila, da sem imela ponovno dodatno delo. Iz sosednje sobe me je klical otrok in sem bila že tam, da slišim kaj želi. Obenem je zvonil telefon…

Tako bi lahko opisala tudi sobotno pospravljanje hiše, pa bi bilo preveč žalostno-komično, saj nisem znala drugače. Pospravljati sem znala nehati takrat, ko nisem več zmogla nič. Nisem si znala vzeti čas zase, za počitek med delom, med službo, med obveznostmi. Nisem niti znala delati nobenega dela tako, da bi bila psihično pri stvari. Kar pa je še najbolj žalostno, nisem znala uživati in biti na dopustu "v trenutku tu in sedaj". Več energije mi je odtekalo zaradi negativnih čustev, kot so jeza, skrb, stalna napetost in nezaupanje vase, dvomi v svoje sposobnosti ipd.

Prepričanje, da imam za vse dovolj časa, da sem vedno in povsod v pravem času, mi ohranja energijo za aktivnosti, ki so potrebne, za delo v službi, za gospodinjstvo, pa tudi za prijatelje in znance, za katere imam danes več časa, kljub temu, da so vse obveznosti, za katere mislim, da morajo biti, opravljene pravočasno in dobro. Moje geslo se danes glasi: hiti počasi, delaj natančno kar je v tvoji moči in živi v trenutku in za ta trenutek. Seznam opravil, ko jih zvečer odkljukam mi prinaša zadovoljstvo, opravila, ki pa so neodkljukana, pa prenesem na naslednji dan in jih opravim ne glede na to, da naj bi bile opravljene že včeraj. Zgodi pa se tudi tako, da jih opravi nekdo drug ali pa jih celo ni treba opraviti nikomur.

Naučila sem se tudi, da je vsaka stvar za nekaj dobra, tudi stvari, ki je ne opravim nenamenoma, se pokaže, da je lahko tudi bolje, da je nisem opravila. To spoznanje pa pride potem, ko je situacija že preteklost. V sedanjosti, v tem trenutku, danes, pa je moja dolžnost le to, da poskušam biti čimbolj mirna v srcu, srečna za vse kar imam, zadovoljna sama s seboj ter hvaležna za modrost, ki sem jo pridobila in vzela za svojo. Ni mi potrebno, da sem popolna, saj sem le človek. Lahko si privoščim tudi kdaj reči "ne" ali "ne zmorem", saj mi ne bo nihče hvaležen za nič, če bom igrala žrtev svojih zablod v upanju, da bom nekomu naredila uslugo, sama bom pa prikrajšana za kaj.

Naučila sem se tudi, da je potrebno, da najprej poskrbim zase, da sem spočita, fizično, psihično in duhovno urejena, naravnana in predana božji volji, ki me vodi in pošilja signale, kadar me zanese stran poti. Spoznala sem, da edino tako bom lahko dobra in učinkovita sodelavka ter prijetna in zadovoljna v vseh ostalih vlogah, ki jih opravljam. Vsa dela, ki jih je potrebno opraviti, pa bodo lažje, z manj napora in bolje opravljena, pa tudi v krajšem času.