Piše: Joša Medved

Vsakdo si hote ali nehote ustvari svoj sistem vrednot, katere si prizadeva doseči v življenju. Za nekoga je pomemben denar, za drugega ljubezen, za tretjega ego itn. Načeloma bi lahko razdelili ljudi na dva dela: večji del si vse življenje želi predvsem tisto, česar nima, manjši del pa je zadovoljen s tistim, kar ima. Prvi so najmanj srečni, drugim pa tudi vedno nekaj manjka, a ne vedo točno kaj. Najzanimivejše je dejstvo, da se vsi v polni meri šele takrat zavemo pomembnosti kakšne vrednote, ko smo jo ravnokar izgubili. Ena teh vrednot je nedvomno zdravje. Po izgubi nastane panika in zaman si prizadevamo izgubljeno nadoknaditi, kupiti, prenašati odgovornost za izgubo na druge. V glavnem vse preostalo življenje tečemo za vlakom, ki je že odpeljal.

Z dozorevanjem in rastjo osebnosti poizkušamo izpopolniti svoj sistem vrednot, ga uravnotežiti in uskladiti, da bi dosegli čim večjo harmonijo in notranji mir. Iz bolečih izkušenj spoznamo svoje napake in jih bolj ali manj uspešno popravljamo vse življenje. To je šola življenja. Žal nobena druga uradna šola ne posreduje znanja o najpomembnejših stvareh v življenju. Že od rane mladosti se obremenjujemo s kopico nepomembnih podatkov, katere bi lahko dobili iz vsakega računalnika, zapravljamo po nepotrebnem čas, energijo, denar in življenje, ne da bi se zares naučili nečesa, kar je potrebno za napredovanje posameznika in vrste. V naravi pa je tako, da ko preneha napredovanje, takoj prične odmiranjke.


Vzemimo primer, da si je nekdo ustvaril svoj sistem vrednot, v katerem so mu najpomembnejše sledeče sestavine: osebnostna rast, zdravje, svoboda, ljubezen, družina, ustvarjalno delo, uspešnost, zadovoljnost, sreča. To so morda najbolj razširjene kvalitete, spisek pa si lahko vsakdo poljubno dopolni ali spremeni. Če želimo ta spisek urediti po prioriteti, kaj bi uvrstili na prvo mesto? Če je za nekoga najpomembnejša ljubezen, potem bo prej ali slej popolnoma razočaran, ker je ostala področja zanemaril. Če smo vse stavili samo na eno kocko in venomer igramo samo na to kocko, potem je samo vprašanje časa, kdaj bomo vse izgubili. Ljudje, ki so uspešni v kopičenju denarja, pogosto napravijo samomor, ko spoznajo, da so pravzaprav življenje zamudili. Če se je nekdo zakopal samo v svojo ustvarjalnost, postane kaj lahko čudak, ki je življenju popolnoma odtujen. Koliko razočaranj doživijo tisti ljudje, ki so svoje življenje žrtvovali za družino, ki pa morda nekega dne razpade, tako kot vse v življenju nastane, se razvija in propada. Kaj naj pomeni osebnostna rast, ljubezen, uspeh, svoboda in vse druge kvalitete, če sem izgubil zdravje?! Torej ni težko ugotoviti, kaj je najpomembnejše. Brez zdravja vse ostale vrednote zbledijo.

Nek perzijski kralj je v davnini naročil svojim učenjakom, naj preberejo vse knjige in zberejo vse modrosti sveta, nato pa jih napišejo v eni sami knjigi. Po sedmih letih so nalogo izpolnili in pred kralja položili zajetno knjigo. Ta pa jim je takoj zadal drugo nalogo: iz te knjige naj določijo eno samo besedo, ki bo označevala najpomembnejše v življenju. Ko je spet minilo sedem let, je kralj končno izvedel to največjo skrivnost, ki pa je zelo preprosta in se imenuje PREŽIVETJE. Ko danes razmišljamo naprej, se lahko venomer sprašujemo kakor otrok: kaj pa je najvažnejše za preživetje? Tako pridemo do odgovora: ZDRAVJE. Kaj pa je zdravje? Ugotovimo, da zdravje samo po sebi ne more obstajati, lahko pa vsakdo sam zase ugotovi, če je zdrav, ali ni zdrav – to pomeni, ali vse dobro deluje, ali pa ne. Tukaj se pričnejo stvari komplicirati. Prvič zaradi lastne lenobe, ker opazujemo le svoje telo in ugotavljamo, ali so se že pojavili kakšni očitni bolezenski znaki; če jih še ni, si domišljamo, da smo zdravi. Pri tem pa se primerjamo z drugimi, ki so morda v še slabšem stanju in sami sebi se bomo zdeli še kar v redu. Drugič zato, ker smo se v svojem razvoju zaustavili na nizki stopnji zavedanja in se ne zavedamo, da človeško bitje sestavlja pet teles: spiritualno, mentalno, emocionalno, energijsko in fizično. Če bomo torej opazovali samo simptome, ki se šele na koncu vsakega bolezenskega procesa pojavijo vidno na fizičnem telesu, bomo zelo pozni pri svojem ugotavljanju, pa tudi ničesar ne bomo mogli popraviti, če se bomo borili le proti fizičnim simptomom, ali jih morda celo začasno odpravili. Tretja težava je v tem, da nehote in nezavedno pademo v kremplje tistim dobičkarjem, ki se kakor pijavke prilepijo na vse točke, ki so za ljudi pomembne. Tako so si v dolgih stoletjih počasi prilastili domnevno oblast nad življenjem in smrtjo vsi takšni ljudje, ki služijo na račun bolnikov, niso pa nagrajeni, ker so njihovi varovanci zdravi. Krivi pa smo sami, ker smo odgovornost lahkomiselno oddali v tuje roke.

Kako torej spoznati, vzpostaviti in ohranjevati zdravje, katero je najpomembnejše za preživetje posameznika in vrste? S tem, da si vsakdo sam ozavesti svoje dejansko stanje s sistematičnim pregledom po vseh petih telesih in v primeru kakšnih težav namesto simptomov odpravi vzroke za tegobe: škodljive vzorce, ki mu diktirajo nenaraven način življenja, uravnovesi in uskladi delovanje vseh svojih funkcij in se primerno neguje. Temu bi se lahko reklo higienizem v razširjenem smislu. Ozaveščanje in delovanje pa je neobhodno potrebno razširiti tudi na vso človeško družbo in naravno okolje, saj eno brez drugega sicer ne bo moglo preživeti in prav zdaj se nahajamo na prelomnici, ko se bomo morali odločiti za preživetje ali pa za propad. Predvsem pa mora brezpogojno vsak sam prevzeti polno odgovornost zase in za svoje zdravje ter se ne zanašati več na zdravnika, duhovnika, ministra, ali pa morda na dobre in zle duhove.

Preporod nudi redna predavanja, literaturo in seminarje za potrebno izobraževanje in ozaveščanje. Tudi sam z velikim veseljem delujem v okviru Preporoda in bom tudi letos imel seminarje na otoku Ižu. Glej www.harmony.hr. Prvi seminar se imenuje tako kot moja knjiga »Popolno zdravje«, druga stopnja pa je »Šola življenja«, kjer se bomo ukvarjali s poglabljanjem izkušenj na vseh važnih področjih življenja. Smatram, da je popolno zdravje možno šele takrat, kadar očistimo, uravnovesimo in uskladimo vsa telesa človeškega bitja ter vzorce na vseh važnih področjih življenja. Vabim prevsem mladino, saj ni glavni namen seminarjev, da bi si samo starejši ljudje ozaveščali in drug drugemu poročali, kaj vse so narobe počeli v svojem življenju in zakaj je vlak, s katerim odhaja naše zdravje, morda za vedno zamujen. Medtem pa velika večina mladih ponavlja vse napake, ki smo jih delali mi starejši, pa še nove napake se pridružujejo – kakor da bi se namenoma otepali že zbranih izkušenj, katere bi lahko vsem koristile. Iz napak naj bi se učili.

Skoraj nihče nima niti najmanjšega pojma, kaj je ljubezen, zato skoraj vsi pridno uničujejo svoja mlada življenja, se izgubljajo v bolečinah, kadar trčijo iluzije in napačni vzorci na realnost in ko je že prepozno – medtem pa je morda že na poti spet nova generacija, ki bo ponesla napačne vzorce iz roda v rod.

Zelo malo ljudi ve, kaj se dogaja na energijskem področju, kako nastajajo zastoji energijskega pretoka ali blokade, ki povzročajo bolezni, kako se pretok spet vzpostavi in poveže s pretokom vsega okolja, vse narave. Pravzaprav je vse enrgija, tudi misli in čustva.

Zelo malo ljudi ve dovolj o čustvih in da prav zaradi motenj na tem področju nastane večina vseh bolezni. Zaradi svojih napak se zataknemo tudi v neuspešnem partnerstvu ter ne vidimo izhoda.

Še največ ljudi ve vsaj nekaj o ustvarjalnem delu, o zakonih denarja in uspeha – pa še tisto je bolj skromno in podrejeno vsiljenim družbenim vzorcem, ki pomagajo predvsem tistim, ki že imajo denar in oblast. Kako naj se odločamo, da bo prav za nas in za družbo?

Zelo malo ljudi se ukvarja s svojim duhovnim razvojem in raje kakor v srednejm veku še vedno poizkušajo kupiti odpustke za svojo nevednost in svoje grehe pri ustaljenih cerkvenih organizacijah, katerih samozvani božji predstavniki bolj pomagajo sistematično poneumljati množico in jo nesramno in agresivno izkoriščati le za svoje namene, kakor pa pomagajo razvoju posameznika in družbe.

Vsi ljudje se izgovarjamo, češ da »nimamo časa«, medtem pa se ne zavedamo, koliko časa brezplodno zapravljamo z buljenjem v televizor in računalnik, ali pa za opravljanje modernih suženjskih del umetnih tvorb zlagane družbe.

Kako naj govorimo in se ukvarjamo z ohranjevanejm zdravja, ne da bi se zavedali kako živimo, v kakšnem okolju živimo, kdo smo sami in s kakšnim partnerjem živimo, kaj želimo, kaj hočemo in na kakšen način naj bi vse to dosegli, kar se nam zdi najpomembnejše? Pozabili smo celo to, kar zna vsak otrok, ki sprašuje po vzroku: zakaj? Če si ne znamo zastaviti vprašanj, kaj je za nas najpomembnejše, kako naj najdemo odgovore? Napisal sem sedem knjig o »glavah našega notranjega zmaja«: nasilje, požrešnost, strahovi, laž, napuh, lenoba in neumnost. Zanimivo je dejstvo, da ko si ozavestimo vsako od omenjenih področij, spoznamo njihove neizmerne dimenzije v vsakem posamezniku in obenem v celotni družbi; saj kar je v malem, je tudi v velikem. Vse je povezano.

Joša Medved