Glas mi je prišepnil, da je v mojem primeru, če želim, da se mi želja izpolni, potrebno izpolnjevati tri P-je. To pa so:

ponižnost, potrpežljivost in poslušnost.

Ponižnost do božje volje, saj če pogledam nazaj, je bilo res vse prav, kot se je zgodilo, če z željami nisem izsiljevala. Ko pa sem na vsak način molila in prosila, naj mi izpolni željo, se je pa tudi zgodilo, da mi izpolnitev želja ni prinesla zadoščenja, niti veselja, kaj šele sreče, v smislu, kot sem pričakovala. Imela sem napačno predstavo, napačen vpogled v stvari, ki sem si jih želela. Nisem vedela za določene podrobnosti, ki so del tega, kar sem si želela, spregledala sem slabosti, saj nisem kot On imela celotnega vpogleda k stvari. Ko sem se jezila pred leti na Boga, da mi ne izpolni želje, da naredi po svoji volji, sem kasneje videla, da mi je bilo prihranjeno mnogo bolečin. Dobila sem možnost, da sem rasla v miru in njegovi svetlobi. Kaj pa sedaj, ko imam nekaj izkušenj, ko gledam nazaj, kako mi je izpolnjeval želje, ko sem ga prosila na način, da mi izpolni mojo voljo. Kaj sedaj? Koliko je močna moja želja, se moram vprašati? Vem, da nisem še tako duhovno zrela, da bi popolnoma zaupala v Njegovo voljo in se mu predala. Vem, da se moram še mnogo naučiti, a počasi grem naprej in se učim. Torej, razmišljam, kaj sedaj. Bogu povem za željo. Rekla sem povem. A sem odkrita do sebe in Njega, ne vem? Mislim, da ne. Prosim ga, naj mi izpolni željo. Pa se na tiho vprašam: je to prav zame, mi bo izpolnitev želje prineslo srečo in veselje? Je tisto, kar si resnično želim ali spet ne vidim tistega, kar "paše" zraven. Seveda ne vidim, vidi On od daleč, tako, kot vidi celoto. Ampak, joj. Jaz bi vseeno…. Prosim te v molitvi, da urediš Ti s to mojo željo. Lahko pa mi jo odvzameš, če meniš, da je Tvoja volja drugačna in da so Tvoji načrti z menoj drugačni.


Potrpežljivost je drugi P, ki naj bi ga imela možnost osvojiti, na poti, na kateri sem in v smeri, v katero sem se namenila iti. Kljub temu, da prosim Boga za izpolnitev želje, je prav, da se zavem, da mi jo bo pa le izpolnil, vendar še ni pravi čas zato. Včasih sem hotela igračko takoj in sem jo zahtevala. Danes sem odrasla, nekaj izkušenj je že za menoj, nekaj lekcij in bolečin, ki sem jih morala predelati, če sem hotela osvojiti to vedenje, ki ga imam sedaj. Danes razmišljam tako: ker me ima Bog rad in želi, da sem srečna, mi da vse, kar je v tem sklopu, ne bo mi pa dal nekaj, da se bom ranila, da bom trpela, če sama ne bom izsiljevala, si želela po svoje in ne upoštevala Njegovih usmeritev. Torej: trpela in ranila se bom le, če ne bom upoštevala Njegove volje, če bom delala po svoje brez Njegovega blagoslova. Tudi nekaj časa mora preteči, da človek dozori, se okrepi in zaupa stvarem, da so modre in prav, če je drugače, kot misli sam, da je prav. To je potrpežljivost in zaupanje v dobro, da On dela dobro, da bedi nad menoj, da me želi videti srečno in veselo. Pripraviti mora situacije, da bodo zrele in mene, da bom razmišljala in videla stvari na način, ki mi bodo prinašale srečo. Vsi poznamo primere, ko imajo ljudje možnost biti v situacijah srečni in hvaležni, pa niso. Ne znajo ceniti lastne sreče in vsega kar imajo in so. Morda želi Bog iz mene narediti hvaležno, potrpežljivo bitje, ki bo znala resnično uživati v vsem kar ima in je. Pripraviti mora mene, to pa potrebuje čas, od mene pa je odvisno, kako hitro se bom učila in sprejela to nalogo. Ne moremo zidati hiše brez močnih temeljev, saj hiša naj pomeni dom, zatočišče, varnost in ljubezen za vse, ki prebivajo v njej. Tako bo On pripravil mene, da se bom počutila varno in ljubeče v izpolnjeni želji.

Poslušnost je nekako splošno znana lastnost, ki jo uporabljamo za otroke, ko starši rečejo, da je otrok poslušen, ko dela vse, kar mu rečemo in na način, ko se od njega pričakuje. Nimam v mislih take poslušnosti, ampak poslušnost do Njega. Ko redno molim in meditiram sem umirjena, čutim mir v srcu, ki mi ga ne more nobena zunanja okoliščina odvzeti. Takrat rečem, da sem v stiku z Bogom, svetlobo, ljubeznijo. To vidim, slišim in čutim v sebi in vse okoli sebe. Želim si biti v stiku, saj to pomeni, da bom "slišala" Njegov glas, od mene pa je odvisno, če ga bom upoštevala. Moja je izbira, ni mi nujno, moja je volja tudi, če bom prisluhnila. Seveda bom, saj zaupam, da misli name, me varuje in usmerja, me pripravlja na to, da mi izpolni željo, ki jo imam. Zakaj potem ne bi izbrala in izpolnjevala Njegovih navodil, priporočil, če me bo le pripravil do tega, da bom ob izpolnitvi želje, srečna?

Ko tako razmišljam, so mi stvari vedno bolj jasne. Vedno manj napora mi je potrebno vložiti v nekaj kar se namenim. Stvari lahko delam ali pa potekajo vzporedno vedno bolj tekoče, kot včasih. Lahkotnost je tisto, kar je prišlo v moje srce z zaupanjem v Boga, da dela zame, ne proti meni. Več imam v mislih in dejanjih časa za radost, da si lahko privoščim.

Včasih si nisem niti upala pomisliti, da sem lahko tudi radostna. "saj življenje je tako težko in hudo…stalno se je za nekaj treba boriti… vse je narobe…. Bolezni so in trpljenja…. ni denarja……vse gre narobe…."

Moja komunikacija z Njim je danes taka, da z malo truda in z veliko zaupanja opravljam odgovorno vsakodnevne naloge, ki so mi na poti. Prosim Ga, da mi pomaga osvojiti v svojem srcu in tudi umu te tri P-je: ponižnost, potrpežljivost in poslušnost. Ko bom to osvojila, pa zaupam, da mi bo izpolnil željo, če bo to tudi Njegova volja, če pa ne bo, mi bo pokazal situacijo v luči, da bo želja izginila oziroma mi jo bo odvzel.

Hvala Bogu za to zaupanje.