Piše: Barbara Novak Škarja

Volja je po svoji naravi čista življenjska energija, ki izvira iz našega višjega jaza in je temelj naše individualnosti. Kot nekakšna živa elektrika se nenehno pretaka skozi celo naše bitje in nas giblje. Kako se bo volja gibala skozi nas, je odvisno od miselne, čustvene in fiziološke strukture naše osebnosti. Zato volja skozi vsako človeško bitje dobi svoj lasten izraz.

Volja in njeni obrazi

Mehanska volja - volja navad
Večina ljudi v življenju uporablja samo mehansko voljo - voljo, ki omogoča preživetje. Živijo kot avtomati: zjutraj vstanejo, zajtrkujejo, gredo na delo, imajo kosilo, še malo delajo, nato sledi večerja, televizija in spanje. In tako iz dneva v dan, iz tedna v teden ... Večina njihovih dejanj je stvar navade in delujejo vedno na enak način. Tudi njihovo miselno in čustveno življenje je vklenjeno v vzorce, ki se povečini samo ponavljajo. Ko je vzorec preživetja enkrat vzpostavljen, se ne spreminja več oziroma se spreminja zelo malo.

Fiziološka volja - volja čutov in čustev
Jok novorojenčka je prvi izraz fiziološke volje, katere namen je odstraniti iz življenja vse, kar je neprijetno. Večina ljudi se v življenju nikoli ne dvigne nad ta nivo. Njihova volja služi izogibanju neprijetnostim in ustvarjanju ugodja. Ko začutijo, da jih nekaj privlači, "jokajo za tem" in mislijo, da brez tega ne bodo mogli živeti. Da bi se izognili občutku nelagodja, nekateri ljudje posežejo po pijači, alkoholu, tobaku ali se predajajo spolni zasvojenosti, zasvojenosti s hrano in podobno. Vse to jim otopi čute, tako da se ne zavedajo nelagodja. Hkrati pa prav te razvade uničujejo in paralizirajo zametke volje. Fiziološka volja je podvržena diktatu čutov in čustev. Kakršno koli nelagodje, ki mu skušamo ubežati tako, da se izogibamo odgovornosti in krivimo za svoje stanje druge, devitalizira našo voljo. Ko se človek enkrat preda tem razvadam, zelo hitro postane njihov suženj in izgubi občutek, da ima možnost izbire.

Volja, zvezana z značajskimi vzorci - volja prepričanj in predstav o sebi
To so vzorci življenja in delovanja, ki smo jih sami izgradili v tem ali v preteklih življenjih. Zakaj nek otrok podleže mamilom, drugi pa ne? To je v veliki meri odvisno od preteklih izkušenj oziroma karme. Naša narava iz preteklih življenj je nagnjena k določenim navadam in načinu razmišljanja. Otroka, ki ima svojo lastno naravo, sicer lahko prevzgojimo, a ko postane dovolj star, da začne uporabljati svojo voljo, bo ta spet podvržena njegovi naravi. Vzgoja je namreč pogosto le vsiljena volja. Čim se otrok znajde izven omejujočega in varnega okolja vzgojitelja, bo prevladala njegova lastna narava. Toda otrok hoče in mora prehoditi svojo pot. Saj tudi mi danes počnemo stvari, za katere vemo, da nam v prihodnosti ne bodo prinesle nič dobrega!

Popačeni izrazi volje

Poglejmo si primer ženske, ki je bila tako slabotna, da v njej ni obstajala niti trohica volje. Sama je dejala, da jo vsakdanjik nosi s seboj kot naplavino: "Dan gre mimo mene in se me sploh ne dotakne. Želim si uresničevati svoja pristna hotenja, želim si najti v sebi voljo do življenja, ne le zato, ker imam družino in neodložljivo odgovornost v svojem podjetju, temveč voljo do življenja življenju na ljubo."
Volja je prisotna v koreninah vsakega bitja, tudi v tej ženski. Ne da volje v njej ne bi bilo - le da je še nikoli ni raziskala; da sploh še ne ve, s kakšno obliko volje ima opravka. Ker ne zmore moči, da bi si sama določala življenje, se počuti kot "žrtev usode". Ker se ni nikoli naučila uporabljati svoje avtonomije, se počuti lomljivo in ranljivo. Ker je bila vzgojena v duhu zanikanja lastne osebne moči, se počuti kot "da v njej ni nič življenja".

Težko je ugotoviti, česa si zares želimo, ker se naši vzgibi neprestano spreminjajo. Je to, kar si želimo, posledica avtomatizmov, fizioloških navad ali je res pristen izraz našega notranjega bitja? Naša volja je pogosto ugrabljena, pogojena in popačena. Ugrabi jo telo, da zadovoljuje svoje potrebe, ugrabi jo duševnost, da uresničuje svoje želje, ugrabi jo um, da izživlja svoje ambicije, ugrabi jo inteligenca osebnega jaza, ki vidi samo sebe. Volja osebnosti je zato vedno sebična, če ni povezana z ljubečo vključujočnostjo in modrostjo duše. Čiste oblike volje omogočajo ustvarjalno delovanje, medtem ko ga popačene omejujejo ali delujejo razdiralno.

Obdobja volje

Obdobje brez volje
To obdobje lahko primerjamo s tisto razvojno fazo otroka, ko še nima razvite lastne razmišljujoče volje, temveč samo uboga ukaze svojih staršev. Vsi smo se že kdaj počutili kot žrtev zunanjih sil, drugih ljudi ali okoliščin, v katerih smo se znašli. V življenju nas velikokrat potarejo občutki nemoči, zmede in nesposobnost za delovanje. Namesto da bi napravili, kar bi radi, se odzivamo na okoliščine ali impulze drugih ljudi. V takšnih trenutkih se počutimo kot žrtev drugih ljudi: nadrejenega v službi, nepravične družbe, svojega partnerja, staršev ali celo otrok. Zavest žrtve je mogoče premagovati s spoznanjem, da vedno sami ustvarjamo svoj položaj - ne glede na to, kaj se nam dogaja.

Obdobje, ko se zavemo, da volja obstaja
To obdobje lahko primerjamo s tistim časom, ko mladostnik začne čutiti lastno voljo in jo začne uporabljati za uresničevanje svojih želja. Morda uspevamo uresničiti dejanje volje vsaj z delom naše osebnosti, v preostalih delih osebnosti pa je volja še vedno razmeroma slabo razvita. Morda se znamo postaviti zase med prijatelji, v službi in doma pa še vedno ne izražamo svojih potreb, mnenj ali želja. Še vedno se morda počutimo ločeni od volje, vendar se v nas začnejo porajati odgovornost, osebna moč in vednost, da je mogoče izbirati. Začnemo lahko z majhnimi korak; lahko izberemo televizijski program: mehiško nadaljevanko ali izobraževalni dokumentarec. Lahko se odločimo, ali se bomo zvečer najedli ali pa bomo spili le skodelico toplega čaja. Del veščine volje je tudi v zavedanju, koliko energije vnašamo v kakšno delo. Če je vnašamo premalo, smo podobni človeku, ki bi hotel z žlico premakniti goro; če je vnašamo preveč, pa tistemu, ki bi z viličarjem rad dvignil jajce.

Obdobje, ko čutimo, da imamo voljo
Zdaj naša volja ni več podobna slepi volji mladostnika, temveč postaja vse bolj razmišljujoča. Počasi postajamo režiser svojega življenja. Bolj ali manj zavestno doživljamo prebujanje volje, ki je ponavadi postopno. Ko se zavemo svoje volje, bolje povezujemo posamične dele svoje osebnosti v celoto. Manj smo razdeljeni, razdvojeni in razcepljeni ter bolj jasno izbiramo. Čutimo večjo povezanost s svojim življenjskim smislom in prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. Pomembno je, da skušamo ugotoviti, kaj je prav, in nato delovati. Včasih je bolj pomembno, da se odločimo, kot da se odločimo prav. Če se odločimo in nato ugotovimo, da smo se odločili napačno, to tudi prepoznamo. V vsakem trenutku se lahko vedno znova odločimo. Ko se pojavi ideja, da bi šli v kino, je to fiziološka volja. Ko se odločimo: "Da, šla bom, vendar ne danes," je to razmišljujoča volja. Vsaka volja, ki je ne usmerja navada ali čustvo, je razmišljujoča. Vodi nas k modrosti. Ko jo razvijamo, lahko z njeno močjo naredimo nekaj vrednega. Lahko jo strnemo okrog neke dobre stvari in jo izpeljemo. Voljo lahko razvijamo v zvezi z zdravjem, z željo, da spoznamo sebe, v povezavi s financami, socialnimi problemi, težavami vzgoje in podobno.

Obdobje, ko smo volja
Sedaj smo v stiku s seboj in naravnani na najgloblje, najbolj pristne, najbolj "čiste" vidike volje. V stiku smo z globokim razumevanjem, ki ga nosimo v sebi. Ko začnemo uporabljati svojo voljo iz osrednjega prostora v sebi, postanemo vzrok skoraj vsega, kar se nam dogaja v življenju. Nismo več posledica ali žrtev okoliščin. Čutimo, da smo del širšega dogajanja, ki ga soustvarjamo, hkrati pa dopuščamo, da nas življenje tudi preseneča in presega naše zamišljene okvire in smeri. Vse bolj zaupamo svojim intuitivnim odločitvam. Naša volja postaja dinamična sila življenja, ki je usmerjena v dobrobit vsega bivajočega.

Barbara Novak Škarja

Literatura:
Piero Ferrucci: What Way We May Be
Paramahansa Jogananda: The Divine Romance
Eileen Caddy, David Earl Plats: Ljubezen, moja odločitev

Vir: www.cdk.si/soutripanje