Piše: Joša Medved

Kadar se dobro počutimo, pravimo, da smo kakor prerojeni. Kaj pa naj bi to pomenilo? Najbrž izhajamo iz stališča, da se novorojenček dobro počuti, ker je še zdrav in mu ničesar ne manjka. Meni pa se zdi veliko pomembnejše še nekaj drugega, na kar v glavnem pozabljamo: da sami sebe v teku vsega življenja nezavedno in vztrajno zavračamo in se odtujujemo od svojega naravnega bistva.

To, kar mislimo da smo, je samo splet nekih vzorcev, debel oklep, v katerem smo zakovani do neprepoznavnosti. Sprva se v tem oklepu počutimo varne; ko pa prične rjaveti in se drobiti, nas to boli, prestraši in radi bi spet bili to, kar smo zares. Ker pa nismo metulji, ki znajo zapustiti svoj oklep, ko pride čas, da se dvignejo v višave, večinoma ostanemo zabubljeni, dokler povsem ne zakrnimo in umremo. Nekaj časa še upamo, da nam bo pomagal kdo od zunaj, vendar se naš oklep z vedno novimi vzorci čedalje bolj debeli, dokler ne postane kot kamnit sarkofag, v katerem ostanemo ujeti za vse večne čase.


Le redki pa se nekega dne pričnejo iskati in se spraševati: »Kdo sem jaz?« Sem mar jaz ta oklep, ki čaka, da ga bo nekdo čistil in negoval, da se bo spet svetil in da bo vsem všeč, da ga bodo hvalili in mu aplavdirali? Sem res jaz ta oklep, ki potrebuje vsa moderna mamila in nadomestke, predvsem priznanje in hvalo drugih, da se bo dobro počutil, četudi bo znotraj vse gnilo in zanemarjeno? Živim za druge ali zase? Kaj pomeni zame življenje? Bleščav oklep in zakrnela notranjost? Iščem svojo nesmrtnost v tem oklepu, ki bo morda stal v nekem muzeju in vsi ga bodo občudovali še po moji smrti in spoštljivo šepetali o pomembnih delih, ki sem jih ustvaril? Potrebujem ta mamila še po smrti? Ali pa bi se morda le raje vrnil k svojemu bistvu, odvrgel oklep in postal spet mehko in ranljivo človeško bitje, nepopolno, radovedno in senzibilno? Takšen kot smo vsi, samo del vsega, ki je eno, ne pa preplašen samotar, skrit v svojem oklepu? Želim polno življenje bitja, ki je popolno kot narava sama ravno zaradi svoje nepopolnosti, ker se vedno lahko uči, napreduje in se razvija? Želim biti človeško bitje s svojo dušo, ki je del univerzalnega duha? Znam biti zadovoljen samo kot majhen elektron z uglašenim nihanjem v celotnem energijskem sistemu? Se mi zdi dovolj dobro in lepo moje telo tudi brez načičkanega, izumetničenega oklepa? Sem pripravljen uglasiti svoja čustva, da bodo spet veselo odzvanjala vse lepote narave, katere del sem tudi jaz, namesto da se dušim v zameri, krivdi, žalosti, zaskrbljenosti in drugih zataknjenostih vse življenje? Bi rad obvladal svoj razum, da bom lažje razumel in dojemal vse, kar bom s svojimi občutljivimi čutili lahko zaznaval – ali pa bom raje ostal otopel suženj vzorcev, ki so kot žeblji zabiti v mojem umu?

Če sem torej spoznal in si ozavestil, da so ravno ti vzorci krivi za moje propadanje, izgubljanje zdravja, svoje identitete, sproščenega energijskega pretoka, na kar me že dolgo opozarjajo bolečine, bolezni, nesreče in težave, potem si bom morda zaželel preporod, ponovno rojstvo, ponovno priložnost, ki je tokrat za gotovo ne bom več zapravil!

Kako pa naj bi takšen preporod izgledal? Pričnem lahko edino tam, kjer se zares nahajam; vse ostalo bi bila iluzija. Natančno si moram torej ozavestiti moj trenutni položaj in si postaviti cilj, kamor bi se rad razvijal. Tako bom imel pravilno smer mojega razvoja. Zlagana družba ponuja kopico mamljivih ciljev, katerim se moram preprosto odpovedati, ker to niso moji cilji in ni moja pot. Ugotoviti in odpraviti moram vse svoje napačne vzorce in se spet naučiti živeti po naravnih zakonih, ne pa ustrezno človeškim manipulacijam požrešne in izkoriščevalske manjšine, ki bi napravila vse samo za svoj dobiček. Očistim svoje telo z enomesečnim postom, preidem na pretežno naravno presno prehrano, vsak dan telovadim in se vsaj eno uro gibljem v svežem zraku, na soncu in v neokrnjenem naravnem okolju. Organiziram si prostor in čas za zadosten počitek. Preverim, če imam kakšne energijske blokade in jih odpravim. Svoje bivališče očistim vse navlake in ga uredim tako, da se bom dobro počutil; po potrebi se preselim na deželo. Uredim svoje partnerske odnose, privatne in službene, v skrajni sili si poiščem nove. Poskrbim za urejeno spolno življenje in zadovoljitev vseh naravnih potreb in nagonov. Posvetim se ustvarjalnemu delu, ki prej ali slej prinese tudi denarne uspehe. Ozavestim si svoje čustvene zataknjenosti in se navadim primerno in sproti izražati vsa čustva, da ne bo več nobenih nepotrebnih napetosti. Odpovem se starim zameram in odpustim. Ozavestim svoje strahove in zaskrbljenosti, ki ovirajo pretok moje življenjske energije in jih odpravim. Največ škodljivih vzorcev se nahaja v umu in najtežje jih je ozavestiti, ker sem se z njimi poistovetil in sem jih vnesel v svoje vedenjske vzorce, katere nezavedno ponavljam, ne da bi jih sploh preverjal. Škodljive posledice in duševne bolečine imajo enako funkcijo, kakor telesne bolečine: opozarjajo na napako; torej moram nekaj spremeniti. Življenje je gibanje, torej stalne spremembe. Živeti tukaj in sedaj pomeni sprejeti spremembe, ne pa obtičati v navidezni varnosti sterilnega negibnega oklepa. Literatura, seminarji in meditacije lahko pri tem pomagajo. Med drugim bodo tudi letos v okviru PREPORODA seminarji na otoku Ižu, informacije na www.harmony.hr.

Ko sem opredelil svoj sistem vrednot in ga razporedil po prioritetah, sem si s tem začrtal svojo pot. Zatem ostane samo še vprašanje časa, kdaj bom vse vrednote dosegel, očistil, uredil, uravnotežil in uskladil. Takrat bom dosegel obenem tudi svoj notranji dušni mir in radost v harmoniji mojega življenja. Če sem očistil tudi duha, bom kot rezultat našel ljubezen, ki sem jo vse življenje zaman iskal zunaj sebe. Če ne bom več odvisen od ljudi in stvari, bom našel tudi notranjo svobodo, ki je edina resnična. Celo Boga bom našel v sebi, ko ga bom prenehal iskati v religioznih organizacijah in cerkvenih zgradbah. In končno se bo nepričakovano zgodil še čudež: s tem, da sem spremenil samega sebe, se bo spremenil tudi ves svet. Če sem prej kot dozdevni duhovnež zaman poizkušal spreminjati druge, ker nisem uspeval spreminjati samega sebe, bom sedaj nenadoma odkril, da vsaka, še najmanjša sprememba neizogibno takoj vpliva na ves univerzum, vso naravo, v kateri smo vsi neodtujljivo povezani. Zato se obenem tudi ne bom nikoli več mogel počutiti zapuščenega in osamljenega. Zavedal se bom tudi tega, da je edini resnični čas ta trenutek, ki je obenem večnost, katero zaman poizkušajo doseči razne religije. Ni me več strah smrti, ker sem že našel smisel svojega življenja in živim v polno vsak trenutek. Celo takrat, kadar me doletijo kakšne nesreče, sem hvaležen, ker se lahko nekaj naučim in najdem dovolj časa za razmišljanje in ustvarjanje. To je preporod, ki ga ne doživim samo enkrat, temveč vsak trenutek znova in znova...

Lanzarote, v marcu 2005
Joša Medved