Čas je del našega zavedanja. Z njim z ramo ob rami počenjamo vse mogoče. Že od samega začetka smo del njega. Včasih nam predstavlja trenutek, včasih večnost. In vendar je čas snovno del našega življenja in kot tak tudi del nas samih. Vemo, da je prihodnost nepredvidljiva in da na preteklost nimamo več vpliva.

Hitro se učimo stavkov, ki nas povezujejo s časom in vendar se do dojemanja sedanjosti obnašamo vse preveč ohlapno. Pri tem je tolerantnost do nas samih, skozi zavedanje našega obstoja in našega poslanstva od trenutka spočetja, rojstva in vse do smrti, božanska. Ob rojstvu nas je življenje opremilo z možnostjo prvega vdiha in ob smrti z resnico zadnjega izdiha.

Po inkovski prerokbi bo prišIo obdobje, ko bo čas tako gost, da ga bo vsem primanjkovalo.

Inki niso bili avtohtoni južnoameriški prebivalci. Tja so prišli kot civilizatorji ko je propadla prvobitna civilizacija Hiperboreja. Bili so arijske rase, svetlolasi, svetle polti, modrih oči. Leta 1532 so evropski osvajalci zavzeli Južno Ameriko.

Med dolgoletnim iskanjem svojih korenin sem prišla do odnosa civilizacij do žensk. Nikoli v zgodovini človeštva ni bila ženska tako ponižana kot zadnji dve tisočletji. Predvsem pa morate vedeti, da so zgodovino pisali zlasti moški, ki nikoli niso prikazali ženske kot mirovnice, zdravilke, nabiralke plodov, prve šivilje ipd.

Avtor: Alex Gregorič, Mars Venus Coach

Dr. John Gray je priznan strokovnjak, ki ima več kot trideset let izkušenj na področjih psihologije, medosebnih odnosov, komuniciranja, osebnega uspeha, produktivnosti na delovnem mestu, ustvarjanja blagostanja in coaching sistemov. Do danes so prodali več kot 40 milijonov knjig v 83 državah, v 54 jezikih. Najbolj znana je gotovo Moški so drugačni, ženske tudi.

O razlikah med moškimi in ženskami govori na igriv način in nas uči, da se moramo začeti bolj zavedati pomena dobre komunikacije med spoloma. Novi časi prinašajo pred nas nove izzive, a prav razlike med nami so lahko vir navdiha za trajno ljubezen. 17. novembra sem v Rimu opravil daljši intervju, ki ga bomo objavili po delih.

MANIPULACIJA KOT VSAKDANJI POJAV
Ta postopek je danes zelo na široko razprostranjen in uporabljen, tako zelo, da nihče o njem ne razmišlja. Otrok, ki se rodi, je bitje, duša, ki nima (skoraj) nobene zavesti o tem svetu. Nivo zavesti se spreminja odvisno od karme in stopnje zavesti, ki so si jo duše pridobile v "preteklosti". So otroci in ljudje skoraj brez zavesti in so - posebno v zadnjih letih - zelo zavestna bitja, naši otroci, ki imajo več zavesti in moči od svojih staršev in jih tako silijo, da napredujejo še sami.

Način vzgoje je skoraj povsod enak: otroka se prisili, da sprejme stališča in poglede svojih staršev in okolice. Pravilo je, da se to dogaja nasilno, z grožnjami in kaznovanjem. In to so prve izkušnje, ki jih otrok ne more sprejeti in jih spravi v podzavest. Tako pravzaprav sploh nastane podzavest. Vsak otrok se odloči, česa se bo rad spominjal in česa ne in tako naredi razdelitev v svojem umu. Otroka se potem vzgaja z namenom, da nekaj postane in večina staršev ima v svojih glavah idejo o tem, kakšen poklic naj ima njihov otrok. To pomeni, da odločajo namesto njega. To je seveda vrhunec manipulacije.

Piše: Bono Baršek

Skrivnosti uma so skorajda neskončne. Ko raziščemo en nivo, se nam že kaže naslednji. Bojevniki so tisti ljudje, ki so se odločili, da raziščejo svoj um do konca. Na koncu jih čaka razsvetljenje in popolna svoboda ...

V enem od člankov sem pojasnil, da razlikujemo med ezoteričnimi in egzoteričnimi kulti. Ezoterični kulti so tisti, ki gojijo globoka spoznanja in svoje člane ali učence pripravljajo na osebno spoznanje o Bogu ali o svoji resnični naravi. Egzoterični kulti pa so tisti, ki so prirejeni za množice ljudi, ki niso sposobne razumeti okultnih, torej "skritih" resnic. "Skrite" te resnice prav gotovo niso zato, ker bi bil dostop do njih prepovedan, pač pa zato, ker je potrebno v celoti spremeniti samega sebe, da bi do te resnice prišel. In ker se večini ljudem ne da spreminjati sebe ali pa iz karmičnih razlogov tega ne morejo, jim ostane le zunanja lupina pravega ezoterizma v obliki egzoteričnih kultov, ki jih vsi poznamo pod imenom religije.

Vse velike svetovne religije so lupinice nečesa mnogo globjega. In te lupinice morajo obstajati, dokler bo obstajala potreba po njih. Drugače povedano, dokler bo samo še en človek, ki te osnove ne bo dojel, bo egzoterični kult še obstajal, nato pa bo izginil, prepustil svoje mesto globjim spoznanjem, ki jih učijo ezoterični kulti ali bolje rečeno znanje.

Zlatolaska je bila mlado dekle, ki jo je čarovnica začarala, nato pa zaprla v temačen kamnit stolp. Čarovnica je Zlatolaski vsak dan ponavljala, kako grda deklica je. In Zlatolaska je tem njenim besedam povsem verjela. Kadarkoli je opazila ljudi, se je od okna hitro odmaknila, da je ne bi videli. Nekega dne je prijezdil mimo stolpa mlad princ. Ko je na oknu zagledal Zlatolasko, ji je povedal, kako lepa deklica je. Z začudenjem ga je pogledala. Ko pa je prepoznala, da se na prinčevem obrazu zrcali njena lepota, je vedela, da se lahko osvobodi začaranosti in ujetništva ter se s princem odpravi novemu življenju naproti. Zlatolaska je iz svojih zlatih kodrov spletla dolgo kito in jo spustila z visokega stolpa do princa, ki je po kiti splezal do okna in jo rešil.

Kot mnoge pravljice vsebuje tudi pravljica o Zlatolaski globlje sporočilo. Govori namreč o samopodobi in vrednotenju sebe. Zlatolaska ni bila ujetnica čarovnice ali stolpa, v katerem je bivala. Bila je ujetnica lastnega prepričanja o svoji grdoti. Vsi bi se morali zavedati takih omejenih predstav o sebi in neprimernih občutkov lastne vrednosti. S ponavljanjem postanejo vzorci, ki nam preprečujejo, da bi bili notranje svobodni.

O VZGOJI
Iz zbirke Anastazija

Postali smo starši, ki smo svoje otroke, tako kot so nas nekoč, ukalupili v sistem, kot da je blagodejen. Priznamo nasilje in vendar ga še vedno zganjamo nad svojim otrokom. Sistem ima samo en cilj. Ločiti tebe in Boga. Deluje pa vedno skozi starše in skozi tiste, ki se razglašajo za najpametnejše učitelje.

Iz človeka, ki se je otresel napadalnosti in koristoljubja, se rešil strahu in številnih drugih, kasneje dodanih številnih temnih čustev, izžareva svetloba ljubezni. Ni vidna, je pa močnejša od sončne svetlobe. To je njegova življenjska energija.

Na predavanju z naslovom "Obvladovanje stresa" je učitelj dvignil kozarec poln vode in vprašal zbrano občinstvo:

"Kaj mislite, kako težak je ta kozarec?" Odgovori študentov so bili različni, od 20 gramov do 500 gramov.

"Absolutna teža ni pomembna," jim je odgovoril učitelj. "Pomembno je, kako dolgo držim ta kozarec v roki.

ZAKAJ ljudje menijo, da tako kot oni, delujejo vse naravne stvari zavoljo nekega namena, oziroma, da Bog sam uravnava vse k nekemu določenemu cilju? To je, trdijo, Bog je naredil vse zavoljo človeka, človeka pa zato, da bi častil njega samega.

V uvodu dodatka k prvemu delu Etike, delu, ki govori o Bogu, nam Spinoza predstavi in pojasni ključni predsodek, ki mu ga ni uspelo zaobjeti v pravilih, dokazih in opombah, ali mu ga ni uspelo poudariti dovolj, tako, kot bi si to želel sam. Zato je prisiljen to enostavneje napraviti v dodatku: ''...ker ostaja še nemalo predsodkov, ki bi ljudem branili, da bi doumeli sklop stvari, kot sem ga razložil, se mi ni zdelo nevredno truda, postaviti jih razumu na preizkušnjo.'' Množica je predsodkov, ki jih je mogoče postaviti razumu na preizkušnjo, vsi pa izvirajo iz predsodka, ki smo ga povzeli kot izhodišče tega teksta. Spinoza se reševanja problema loti v zaporedju, ki mu bomo sledili tudi mi.

"Največ dobrega lahko stori oče svojim otrokom tako, da ljubi njihovo mater." Približno tako se je glasila misel, ki sem jo prebral pred mnogimi leti, žal pa se več ne spominjam imena njenega avtorja in tudi ne, kje sem jo prebral. O tem, kaj konkretno je imel avtor v mislih in kaj nam je želel sporočiti, seveda ne morem pisati, lahko pa razodenem, kaj je ta misel sprožila v meni.

Najprej sem pomislil, da lahko oče za dobrobit svojih otrok vendarle stori še kaj več, kot da zgolj ljubi njihovo mater. Toda kmalu se mi je posvetilo, da je nemara avtor s to mislijo želel povedati: če bo zadoščeno materini potrebi po ljubezni in sprejetosti, bo ta lahko svojim otrokom nudila mnogo več ljubezni, topline in podpore. Zveni logično, vendar si uvodno misel lahko kdo utegne razlagati tako, kot da je vsa odgovornost za čustveno blagostanje v družini na očetovih plečih, kar seveda ni res.

Piše: Janez Drnovšek

Pred nami je čas nakupov. Vse mogoče neumnosti kupujemo. Potrošniška usmeritev sodobne civilizacije zna ustvarjati v človeku vedno nove želje po nakupih, čeprav potrebe zares ne obstajajo.

Po drugi strani pa nas odvrača od nekaterih nakupov, ki bi nam lahko pokrili življenjsko nujne potrebe v določeni situaciji.

Naši dedje in babice so vedno skrbeli za ozimnico, včasih tudi še naši starši. V tem letnem času so nabavljali življenjske potrebščine, ki so jim pomagale prebroditi zimo. V sebi so imeli še vgrajen občutek, da je zima težak letni čas in se je treba nanj pripraviti.

Danes le redko kdo (še) razmišlja o moralnih in etičnih vidikih svojega početja, še posebej izrazito pa je to vidno, ko gre za ekonomsko ravnanje posameznikov, podjetij ali celotnih držav. Ker predstavlja ekonomija materialne temelje človekovega življenja in preživetja nasploh, je njena nemoralnost in neetičnost še posebej nevarna in pogubna.

Moralnost v najsplošnejšem izhaja iz človekove zmožnosti, da razlikuje med dobrim in slabim (zlim). Vendar je presoja, kaj je dobro in kaj ne, posamezniku najpogosteje vsiljena s strani družbe. Moralne norme so potemtakem »proizvod« neke določene družbene skupnosti v nekem določenem obdobju, pri čemer lahko rečemo, da so te norme nenapisana pravila vedenja in ravnanja, ki ga družba od posameznika pričakuje.

Od nekdaj sem se dobro razumela z moškimi. Odraščala sem z dvema bratoma. Starejši mi je bil družabnik, pa tudi tekmec pri igri, mlajši pa je v meni že prebujal skrbniška čustva. Tudi med prijatelji iz otroških dni je bilo veliko fantov. Znala sem se igrati z njimi, jih organizirati in tudi voditi, vse dokler nisem začela na zunaj postajati ženska. Tedaj sem se začela umikati pred njimi in jih doživljati ne več kot celovita, temveč predvsem kot moško spolna bitja.

Postopoma in neopazno so v moj način razmišljanja in čustvovanja začeli vstopati družbeni arhetipi, ki določajo vlogo fanta in dekleta, moškega in ženske v medsebojnih odnosih. Zdelo se mi je, da mi moški ne more biti prijatelj in družabnik, če ga vsaj podzavestno ne privlačim kot žensko spolno bitje. Tako se je polje neobremenjenih osebno ustvarjalnih odnosov postopoma krčilo in se zožilo na fanta in nekaj prijateljic.

Majhni in veliki otroci živijo z nami. Ste v naglici vsakdana že začutili, da med vas in otroka lezeta utrujenost in odtujenost? Prihaja čas počitnic, morda se vas že zdaj loteva zaskrbljenost, kako jih boste preživeli skupaj. Ali pa se jih veselite? Ne glede na to, kakšen odnos imate s svojim otrokom, čas počitnic je priložnost, ko se mu kot starši lahko bolj približate in poglobite medsebojni odnos. Še zlasti, če med letom kljub vsemu prizadevanju ne morete razumeti svojega otroka in ga nekako 'ne začutite'? Kako premagati to oviro?

Ko imamo težave z otroki, se o tem lahko pogovorimo s prijatelji, poiščemo pomoč v meditaciji ali pa molitvi, prebiramo knjige o vzgoji otrok, se posvetujemo s strokovnjaki, preberemo tale članek ... Marsikje poiščemo pomoč in prav je tako.

Piše: Janez Drnovšek

Delajte na sebi. Najprej morate urediti sebe, da boste potem lahko izboljševali svet. Naloga ni lahka. Človek se v današnjem načinu življenja težko dvigne nad vse negativnosti, ki ga obkrožajo. Nizko zavedanje prevladuje in nas velikokrat vleče nazaj v mlakužo, četudi se trudimo, da bi splezali ven.

Vendar druge poti ni. Negativnosti v sebi in v okolju lahko premagujemo le z ustvarjanjem pozitivne energije. Le na ta način se lahko dvignemo.
Otresite se skrbi, ki vas ves čas preganjajo. Bodite prepričani, da se bo vse uredilo na najboljši način. In se bo, če boste le pregnali iz glave slabe misli in malodušje.

Vzvišenost je dekadenca marginalcev, ki se imajo za večino.
Vzvišena pritlehna politika mežika prihodnosti s tujim zgodovinskim očesom.
Vzvišenost se kaže kot uspešnost, ki jo poganja navzgor neznanje.
Vzvišenost je pregorela žarnica, ki visi s stropa in misli, da razsvetljuje svet.
Vzvišenost je balon, ki se v višini razpoči.
Vzvišenost je instrumentalizacija sebe za nesmrtni podvig v višino in boleč padec na trda tla.
Vzvišenost je nenasitna morilska vsevedost, ki visoko seže in nizko pade.
Oblak visoko seže. Nimam dežnika, da bi se ubranila plohe!
Vzvišenost je igra, ki nikoli nima kaj vprašati, temveč veliko povedati, ne da bi jo kdo kaj vprašal.

Predstavljaj si banko, ki tvoj tekoči račun vsako jutro napolni z 86.400 tolarji.
Vendar se vsota ne prenaša na drugi dan.
Vsak večer banka zbriše ves preostali znesek, ki ga nisi utegnil porabiti med dnevom. Kaj bi storil?

Zapravil bi vsak tolar posebej, seveda!
Vsak izmed nas ima takšno banko. Imenuje se ČAS.
Vsako jutro nam podari na razpolago svojih 86.400 sekund.
Vsako noč se izbriše vsota, ki je čez dan nismo uspeli izkoristiti za dober namen.
Ne prenaša se na drugi dan in ne dopušča prekoračitev.
Vsak dan se za nas odpre nov časovno-bančni račun.
Vsako noč se neporabljen ostanek zbriše in uniči.
Če ne izkoristimo dnevnega nakazila na ta račun, smo na izgubi sami.
Ni povratka nazaj in tudi na jutri ne moremo računati.

Zakaj povprečen moški išče partnerko, ki je od njega manj inteligentna, manj izobražena, po možnosti tudi gmotno siromašnejša, ali da ima vsaj kakšno karakteristiko, ki jo avtomatsko postavlja v podrejen položaj. Kaj je temu vzrok? Raziskave kažejo tudi to, da so ženske, ki imajo superiorne karakteristike vse več same, brez stalnih partnerjev. Janet L. Wolfe v svoji knjigi »Kaj narediti, ko njega boli glava«, piše med drugim tudi to, da moški želi, da je partnerica tudi po višini nižja od njega.

Čeprav nobena raziskava ni pokazala rezultatov, na podlagi katerih bi zgoraj napisano lahko trdili stoodstotno, obstaja niz pokazateljev, da je pravzaprav res tako. Z razvojem ženske emancipacije je prišlo do stanja, ko je vse več žensk sposobnih, izobraženih, situiranih in na splošno z superiornimi karakteristikami.

Piše: Miran Zupančič

Solze v očeh, ki se spremenijo v jok. Vsakdo od nas mora jokati. Jok je klic otroka po nežnosti, solze so klic odraslega človeka k Nebesom za pomoč. Jok in solze morata imeti različne uzrazne oblike. Nekdo joka zaradi bolečin, drugi joka zaradi izgube drage mu osebe, dočim tretji joči iz uporništva. Jočemo tudi iz usmiljenja do nekoga, ki trpi Ali pa iz radosti sreče. Jokamo lahko tudi v močnem občutju ljubezni. Nekdo joče iz nemoči, nekdo iz razočaranja in obupa.

Jokamo zaradi krivice, ki se nam je zgodila, jokamo lahko zaradi nežnosti otroka, živali. Nekdo lahko odigra jok. Nekdo lahko joče ker ga nihče ne razume, nekdo zaradi osamljenosti, nekdo zaradi nezavedne žalosti v svoji duši. Lahko jokamo tudi zaradi starhu in panike. Jok ima lahko sto obrazov. Toda, o joku in solzah vedno govorimo o žalosti, odzivu na bolečino in tesnobo, o klicu na pomoč in nemoči zaradi obupa. Jok je znak trpljenja.

Foucault, Michel (1926-1984)

Posebnost zatiranja, in po tem se razlikuje od prepovedi, ki jih vsebuje kazenski zakonik, je predvsem v tem, da zatiranje deluje kot obsodba na izginotje, pa tudi kot ukaz k molku, kot potrditev neobstajanja in zato tudi ugotovitev, da o tem ni kaj reči niti videti niti vedeti. Tako se giblje po svoji šepavi logiki, licemerstvo naših meščanskih družb. Pa vendar je prisiljeno k par odstopanjem. Če je res treba dati mesto nezakonitim oblikam seksualnosti, naj svoj hrup zganjajo drugje, tam kjer jih lahko znova vpišemo, če že ne v tokove proizvodnje, pa vsaj v tokove dobička.

Ti mesti strpnosti bosta bordel in bolnica: vlačuga, odjemalec in zvodnik, psihiater in njegova histerična bolnica, kot da so na nedovoljen način pripustili užitek, o katerem se v redu veljavnih stvari ne govori; besede, kretnje, sedaj dovoljene na skrivaj, se tu izmenjujejo za visoko ceno. Samo tu ima divji seks pravico do resničnih, a dobro omejenih in osamelih oblik, in do tajnih, omejenih, šifriranih vzorcev pogovora. Povsod drugod je sodobno puritanstvo naložilo svoj trojni odlok o prepovedi, neobstoju in molku.

V razmislek vam ponujam prevod enega od podpoglavij iz moje magistrske naloge o denarju. Tekst se je v njej znašel zato, ker sem globoko začutila, o čem govori, saj sem v zadnjih mesecih doživljala podobne stvari, ne samo v povezavi z denarjem ampak mnogo širše.

Gre za povzetek razmišljanja Williama Blooma iz knjige »Money, Heart and Mind – Financial Well-Being for People and Planet« (Arkana, Penguin Books, London 1995). V tem delu knjige se Bloom osredotoča na povezavo med denarjem in človeško psiho. Knjiga je sicer izredno bogat vir različnih vpogledov glede denarja in jo resnično priporočam v branje vsakomur, ki ima to možnost.

Nekateri med nami pomnimo žensko, ki je bila naturalno obarvana s sramnimi dlakami vse okoli spolovila. Bile so to bolj ali manj poraščene osebe, kar je veljalo kot normalno, saj nenazadnje, tudi ustnic nima vsaka enako velikih. So se pa predvsem poleti na morju tiste bolj poraščene postrigle in pobrile le toliko, kolikor je zahtevala tekstilna mera kopalk. Torej. Večjo rit so imele in če so bile še poraščene obenem, bolj so se morale briti. Obenem velja tudi za tiste vitkejše, da le te toliko dela niso imele, četudi so bile hormonsko nagnjene k poraslosti sramnih dlak. Iz štirih kategorij žensk smo dobili le še dve. Če so bile prej suhe pribrite in suhe nepribrite, ter debele pribrite in debele nepribrite, imamo danes samo še dve kategoriji. To so v veliki večini obrite ženske in pa tiste, kolikor jih je še ostalo, ki se ne brijejo.

Kajpak se vse te dame ne frizirajo za njih same kot to znajo povedati. Predvsem je tu tudi vloga pomena estetske prestižnosti, kar še enkrat kliče k ženski tekmovalnosti. Za koga neki tekmujejo?

Učiteljica je imela navado podariti svojim učencem majhno darilo ob koncu šolskega leta; moder trak z besedami »Kdo sem jaz – spreminjam svet!«, natisnjenimi z zlatimi črkami.
Vsakemu učencu je zraven še povedala, zakaj jih je rada učila in kako je vsak izmed njih prispeval dragocen delež k pouku.

Nekega dne se je vprašala, kakšen učinek bi imela ta mala navada na vso sosesko. Vsakemu učencu je dala tri trakove in jim naročila, naj dajo en trak nekomu, ki si ga po njihovem zasluži. Ostala dva naj dajo isti osebi, ki ju podari naprej z istim namenom. Potem pa bi poročali kaj se je zgodilo.

Eden od učencev, ki je imel honorarno delo, je trak podaril svojemu šefu, razdražljivemu možakarju, ki pa je vseeno cenil izkazano čast.