Nekega dne je učiteljica rekla svojim študentom, naj na dva lista papirja napišejo imena svojih sošolcev, tako da bo med imeni dovolj prostora. Nato jim je naročila, naj se spomnijo na najlepšo stvar, katero bi rekli o vsakem sošolcu, in to zapišejo poleg imena. Preostanek ure je minil v izpolnjevanju naloge, ko so končali in odšli, so vsi oddali liste učiteljici.

To soboto je učiteljica napisala imena vseh študentov, vsakega na svoj list, in prepisala vse, kar so drugi napisali o tej osebi.

Medtem, ko je Jana servirala pečenko za večerjo, Janez komentira: »kako okusno«, a že dolgo se sprašuje, zakaj Jana vedno odreže oba konca pečenke. Tako jo vpraša. Ona odgovori: »Ja dragi, v svoji mladosti sem opazovala svojo mamo kako je to počela in zato ti ne morem razložiti, zakaj mora biti tako, a lahko jo vprašam, ko bom z njo naslednjič govorila.«

V večernih urah tistega dne Jana pokliče svojo mamo, da bi jo vprašala. Po kratki tišini, mama odgovori: »Draga moja, vedno sem opazovala svojo mamo kako je to počela, zato boš morala vprašati njo.«

Vsak človek ima domišljijo, nekateri več, drugi manj. V tem svetu je vse mogoče, tu ni omejitev. Na žalost je domišljija za odrasle ljudi neresnična in otročja. Če bi vedeli, da prav domišljija ustvarja svet v katerem živite, bi verjetno hitro spremenili svoje mnenje. Domišljija je resna zadeva, ki vam lahko ustvari vse, kar si zamislite. Uporabljajte jo in si ustvarite, kar potrebujete v svojem življenju.

V tem posebnem svetu živimo tudi škrati. Upodabljate nas v pravljicah in o nas pišete velike zgodbe. Smo zelo plašna bitja in se ne pokažemo vsakemu, ki si to zaželi. Ko smo prepričani, da ste čistega srca in pozitivno naravnani, takrat smo pripravljeni na sodelovanje. Do takrat pa vam pomagamo, da prečistite svoja umska, fizična in čustvena telesa. Veliko je bilo že napisanega o nas, pa vendar v tem trenutku le malokdo ve, kdo smo. Danes je pravi čas, da nas zopet spoznate.

Naslednja resnična zgodba se je zgodila pred leti v operni hiši v Parizu. Najeli so slavnega pevca in karte so v hipu pošle.

Zanosni občutki pričakovanja in vznemirjenja so bili v zraku, ko so se ljudje zbirali v dvorani in čakali nastop. Na oder je stopil glasbenikov manager in dejal: »Dame in gopodje, hvala vam za navdušujočo podporo. Žal pa vam moram sporočiti žalostno novico, da je pevec zbolel in zato nocoj ne bo mogel nastopiti. Vendar pa smo našli primerno zamenjavo zanj in upamo, da boste v njegovi izvedbi prav tako uživali. Množica je vzdihovala, stokala, mrmrala in sploh ni poslušala, koga je govornik najavil na oder. Vzdušje v dvorani se je spremenilo iz navdušenja v jezo in frustracijo.

Piše: Bern Jurečič v novi številkiKarme plus

V življenju se pogosto srečamo z navidezno nelogičnimi potezami ljudi, s koraki ali akcijami, za katere si marsikdaj sploh ne bi mogli predstavljati, da bi jih določena oseba lahko napravila. Naj ne izzveni preveč obrabljen primer zloglasnega Silva Pluta, katerega silnost njegovih dejanj je docela nerazumljiva - nič kaj bizarno, prav logično bi se v zvezi z njim lahko vprašali, ali mar ni dovolj, da ženski, če jo že sovražiš tako globoko, samo prerežeš vrat? -, marsikdaj nas povsem preseneti naš sodelavec, sosed, sorodnik, partner. Seveda je še huje, če s kakšno potezo, izjavo ali mislijo presenetimo - sami sebe! Tedaj se vprašamo: "Odkod je to prišlo?! Ali je mogoče, da to nosim v sebi?" Enako kot se vprašamo ob vsaki senzaciji v soseščini približno takole: "Kaj?! On da je to storil? Nemogoče…"

A kljub vsemu je tako. In če ne živimo svojega vsakdana popolnoma mimo vsega razmišljanja o sebi, drugih, naravi in namenu ter se zadovoljimo zgolj z naštevanjem dogodkov v teve poročilih ali pa prebiranjem kronike in osmrtnic, medtem ko je naš najvišji filozofski domet ogovarjanje sosede ali stare tete oziroma politiziranje ob dnevnih novicah, se nam marsikdaj porodi vprašanje, le kaj se nahaja "tam notri", kaj je tisto, kar nas včasih nese v smeri, o kateri sicer nismo niti razmišljali.

Japonska. Kaj sploh vemo o tej državi? Tako oddaljena, kot da je na drugem planetu. In ko srečamo kakega Japonca, se nam tudi zdi, kot da prihajajo s kakega drugega planeta. Njihovo obnašanje nam je popolnoma nerazumljivo, absurdno, nenavadno, smešno. Bolj kot ne jih poznamo samo po stereotipih: po svetu hodijo s fotoaparatom, oziroma zdaj videokamero za vratom, nori so na raznorazne elektronske pripravice in delajo po 14, 18 ur na dan. Za razliko od Indije, kamor vleče skoraj vsakogar, ne poznam skoraj nikogar, ki je bil na Japonskem.

Koščki informacij, ki občasno pricurljajo do mene, so fascinantni. Kot na primer to, da Japonci sklepajo kredite, ki jih bodo odplačevali njihovi otroci in celo vnuki! Še en tak fenomen, ki je najbolj izrazit na Japonskem, je »hikikomori«. Izraz pomeni dobesedno 'povleči stran, biti omejen na'. Uporablja se za mladostnike in mlade odrasle, ki so se umaknili iz družbe in se zaprli v svojo sobo za obdobje daljše od šestih mesecev. Nekateri pa tako preživijo cela leta, viri omenjajo recimo primer fanta, ki je odrezan od sveta živel od svojega 14. leta in tako preživel 13 let – polovico svojega življenja!

Ena od stvari, ki me zadnje čase najbolj fascinirajo. Strah, ta prvinski občutek, ki s svojimi koreninami pustoši skozi sleherno človeško dušo, posledično pa tudi telo. Nekaj tako veličastnega, dokler živimo v njegovi senci, dokler ga ne razumemo. Nisem strokovnjak, ne mislite tega. Vse tisto, kar pišem, so moji občutki, moja filozofija, ki pa se je, kar vedno priznam, pričela s prebiranjem knjig o duhovni in osebnostni rasti.
Verjetno se tudi ne bom nevem koliko razpisal, a rad bi se razpisal vsaj toliko, da povem česa sem se naučil o tem pojavu, o strahu.

Preživljal sem dan, tako kot mnoge prej, sprehajal sem se po mestu, ki sicer ni bilo moje domače. Tam sem bil študent, preživljal sem, tako kot mnogi, eno zanimivo obdobje življenja. Tako kot mnogi, sem v tem okolju naletel na stvari, o katerih sem se moral še precej naučiti. A ni bilo toliko zunanjega, tisto kar sem moral spoznati. Začel se je prebujati moj notranji svet, potreba po izražanju, potreba po spoznavanju samega sebe, mojega mene in iskanje mojega jaza. Torej, potoval sem skozi eno od mnogih vesoljnih poti, mimo fizične knjigarne… in tam se je začelo.

Piše: Bono Baršek

POLITIKA KOT MANIPULACIJA
O umetnosti manipulacije govori že skoraj vsak priročnik za menadžerje in politike. Definicija politike same je: "kako prepričati ljudi, da to, kar govorim, tudi resno mislim narediti". Dragi moji, dovolj dolgo ste že tu, da vidite, da je res tako. Politika je umetnost laži. Ni pa politika edina... Ker politika mora biti takšna kot je, da bo pripeljala ljudi do spoznanj o sebi, ne moremo o njej soditi. Ima pozitivno in negativno stran. Kdor pozna obe, ne sodi.

Ob tovrstni manipulaciji, ki vodi svet točno tam, kamor mora iti - ampak vsem ne bo všeč, kam bo šel - je zelo dobra ideja pozabavati se malo s pojavom potrošniške družbe, o čemer zelo veliko vejo ekonomisti pa tudi sociologi. Šli bomo malo na začetek in se spomnili, da je zakon akcije in reakcije glavni zakon manifestiranega vesolja in da je seveda še kako dejaven v ljudeh samih. Ta zakon lahko najdemo v prav vseh oddelkih življenja. Zakon akcije in reakcije pomeni bitko med aktivno in pasivno silo (v politiki so to lahko demokratske stranke proti konzervativnim in podobno) med "Dobrim" in "Zlom", kar je le pogojna ocenitev.

Sočutje je ljubezen, s katero se ne kupčuje.

*
Sočutja, ki je proizvod resnične preračunljivosti, ni mogoče izraziti kot ljubezen.

*
Biti v morali usmiljenja, ki je določena s principi, kjer je vse preračunano, pomeni reduciranje zaupanja, da bi pokazali skrb in sočutje za osebno življenje drugega. Ljudje iščejo varno življenjsko pot v sebičnosti in koristoljubju. Usmiljenje ali sočutje ni niti neki red, neka logičnost. Usmiljenje ali sočutje je lahko samo brezpogojna ljubezen, ki gane.

Čas je del našega zavedanja. Z njim z ramo ob rami počenjamo vse mogoče. Že od samega začetka smo del njega. Včasih nam predstavlja trenutek, včasih večnost. In vendar je čas snovno del našega življenja in kot tak tudi del nas samih. Vemo, da je prihodnost nepredvidljiva in da na preteklost nimamo več vpliva.

Hitro se učimo stavkov, ki nas povezujejo s časom in vendar se do dojemanja sedanjosti obnašamo vse preveč ohlapno. Pri tem je tolerantnost do nas samih, skozi zavedanje našega obstoja in našega poslanstva od trenutka spočetja, rojstva in vse do smrti, božanska. Ob rojstvu nas je življenje opremilo z možnostjo prvega vdiha in ob smrti z resnico zadnjega izdiha.

Po inkovski prerokbi bo prišIo obdobje, ko bo čas tako gost, da ga bo vsem primanjkovalo.

Inki niso bili avtohtoni južnoameriški prebivalci. Tja so prišli kot civilizatorji ko je propadla prvobitna civilizacija Hiperboreja. Bili so arijske rase, svetlolasi, svetle polti, modrih oči. Leta 1532 so evropski osvajalci zavzeli Južno Ameriko.

Med dolgoletnim iskanjem svojih korenin sem prišla do odnosa civilizacij do žensk. Nikoli v zgodovini človeštva ni bila ženska tako ponižana kot zadnji dve tisočletji. Predvsem pa morate vedeti, da so zgodovino pisali zlasti moški, ki nikoli niso prikazali ženske kot mirovnice, zdravilke, nabiralke plodov, prve šivilje ipd.

Avtor: Alex Gregorič, Mars Venus Coach

Dr. John Gray je priznan strokovnjak, ki ima več kot trideset let izkušenj na področjih psihologije, medosebnih odnosov, komuniciranja, osebnega uspeha, produktivnosti na delovnem mestu, ustvarjanja blagostanja in coaching sistemov. Do danes so prodali več kot 40 milijonov knjig v 83 državah, v 54 jezikih. Najbolj znana je gotovo Moški so drugačni, ženske tudi.

O razlikah med moškimi in ženskami govori na igriv način in nas uči, da se moramo začeti bolj zavedati pomena dobre komunikacije med spoloma. Novi časi prinašajo pred nas nove izzive, a prav razlike med nami so lahko vir navdiha za trajno ljubezen. 17. novembra sem v Rimu opravil daljši intervju, ki ga bomo objavili po delih.

MANIPULACIJA KOT VSAKDANJI POJAV
Ta postopek je danes zelo na široko razprostranjen in uporabljen, tako zelo, da nihče o njem ne razmišlja. Otrok, ki se rodi, je bitje, duša, ki nima (skoraj) nobene zavesti o tem svetu. Nivo zavesti se spreminja odvisno od karme in stopnje zavesti, ki so si jo duše pridobile v "preteklosti". So otroci in ljudje skoraj brez zavesti in so - posebno v zadnjih letih - zelo zavestna bitja, naši otroci, ki imajo več zavesti in moči od svojih staršev in jih tako silijo, da napredujejo še sami.

Način vzgoje je skoraj povsod enak: otroka se prisili, da sprejme stališča in poglede svojih staršev in okolice. Pravilo je, da se to dogaja nasilno, z grožnjami in kaznovanjem. In to so prve izkušnje, ki jih otrok ne more sprejeti in jih spravi v podzavest. Tako pravzaprav sploh nastane podzavest. Vsak otrok se odloči, česa se bo rad spominjal in česa ne in tako naredi razdelitev v svojem umu. Otroka se potem vzgaja z namenom, da nekaj postane in večina staršev ima v svojih glavah idejo o tem, kakšen poklic naj ima njihov otrok. To pomeni, da odločajo namesto njega. To je seveda vrhunec manipulacije.

Piše: Bono Baršek

Skrivnosti uma so skorajda neskončne. Ko raziščemo en nivo, se nam že kaže naslednji. Bojevniki so tisti ljudje, ki so se odločili, da raziščejo svoj um do konca. Na koncu jih čaka razsvetljenje in popolna svoboda ...

V enem od člankov sem pojasnil, da razlikujemo med ezoteričnimi in egzoteričnimi kulti. Ezoterični kulti so tisti, ki gojijo globoka spoznanja in svoje člane ali učence pripravljajo na osebno spoznanje o Bogu ali o svoji resnični naravi. Egzoterični kulti pa so tisti, ki so prirejeni za množice ljudi, ki niso sposobne razumeti okultnih, torej "skritih" resnic. "Skrite" te resnice prav gotovo niso zato, ker bi bil dostop do njih prepovedan, pač pa zato, ker je potrebno v celoti spremeniti samega sebe, da bi do te resnice prišel. In ker se večini ljudem ne da spreminjati sebe ali pa iz karmičnih razlogov tega ne morejo, jim ostane le zunanja lupina pravega ezoterizma v obliki egzoteričnih kultov, ki jih vsi poznamo pod imenom religije.

Vse velike svetovne religije so lupinice nečesa mnogo globjega. In te lupinice morajo obstajati, dokler bo obstajala potreba po njih. Drugače povedano, dokler bo samo še en človek, ki te osnove ne bo dojel, bo egzoterični kult še obstajal, nato pa bo izginil, prepustil svoje mesto globjim spoznanjem, ki jih učijo ezoterični kulti ali bolje rečeno znanje.

Zlatolaska je bila mlado dekle, ki jo je čarovnica začarala, nato pa zaprla v temačen kamnit stolp. Čarovnica je Zlatolaski vsak dan ponavljala, kako grda deklica je. In Zlatolaska je tem njenim besedam povsem verjela. Kadarkoli je opazila ljudi, se je od okna hitro odmaknila, da je ne bi videli. Nekega dne je prijezdil mimo stolpa mlad princ. Ko je na oknu zagledal Zlatolasko, ji je povedal, kako lepa deklica je. Z začudenjem ga je pogledala. Ko pa je prepoznala, da se na prinčevem obrazu zrcali njena lepota, je vedela, da se lahko osvobodi začaranosti in ujetništva ter se s princem odpravi novemu življenju naproti. Zlatolaska je iz svojih zlatih kodrov spletla dolgo kito in jo spustila z visokega stolpa do princa, ki je po kiti splezal do okna in jo rešil.

Kot mnoge pravljice vsebuje tudi pravljica o Zlatolaski globlje sporočilo. Govori namreč o samopodobi in vrednotenju sebe. Zlatolaska ni bila ujetnica čarovnice ali stolpa, v katerem je bivala. Bila je ujetnica lastnega prepričanja o svoji grdoti. Vsi bi se morali zavedati takih omejenih predstav o sebi in neprimernih občutkov lastne vrednosti. S ponavljanjem postanejo vzorci, ki nam preprečujejo, da bi bili notranje svobodni.

O VZGOJI
Iz zbirke Anastazija

Postali smo starši, ki smo svoje otroke, tako kot so nas nekoč, ukalupili v sistem, kot da je blagodejen. Priznamo nasilje in vendar ga še vedno zganjamo nad svojim otrokom. Sistem ima samo en cilj. Ločiti tebe in Boga. Deluje pa vedno skozi starše in skozi tiste, ki se razglašajo za najpametnejše učitelje.

Iz človeka, ki se je otresel napadalnosti in koristoljubja, se rešil strahu in številnih drugih, kasneje dodanih številnih temnih čustev, izžareva svetloba ljubezni. Ni vidna, je pa močnejša od sončne svetlobe. To je njegova življenjska energija.

Na predavanju z naslovom "Obvladovanje stresa" je učitelj dvignil kozarec poln vode in vprašal zbrano občinstvo:

"Kaj mislite, kako težak je ta kozarec?" Odgovori študentov so bili različni, od 20 gramov do 500 gramov.

"Absolutna teža ni pomembna," jim je odgovoril učitelj. "Pomembno je, kako dolgo držim ta kozarec v roki.

ZAKAJ ljudje menijo, da tako kot oni, delujejo vse naravne stvari zavoljo nekega namena, oziroma, da Bog sam uravnava vse k nekemu določenemu cilju? To je, trdijo, Bog je naredil vse zavoljo človeka, človeka pa zato, da bi častil njega samega.

V uvodu dodatka k prvemu delu Etike, delu, ki govori o Bogu, nam Spinoza predstavi in pojasni ključni predsodek, ki mu ga ni uspelo zaobjeti v pravilih, dokazih in opombah, ali mu ga ni uspelo poudariti dovolj, tako, kot bi si to želel sam. Zato je prisiljen to enostavneje napraviti v dodatku: ''...ker ostaja še nemalo predsodkov, ki bi ljudem branili, da bi doumeli sklop stvari, kot sem ga razložil, se mi ni zdelo nevredno truda, postaviti jih razumu na preizkušnjo.'' Množica je predsodkov, ki jih je mogoče postaviti razumu na preizkušnjo, vsi pa izvirajo iz predsodka, ki smo ga povzeli kot izhodišče tega teksta. Spinoza se reševanja problema loti v zaporedju, ki mu bomo sledili tudi mi.

"Največ dobrega lahko stori oče svojim otrokom tako, da ljubi njihovo mater." Približno tako se je glasila misel, ki sem jo prebral pred mnogimi leti, žal pa se več ne spominjam imena njenega avtorja in tudi ne, kje sem jo prebral. O tem, kaj konkretno je imel avtor v mislih in kaj nam je želel sporočiti, seveda ne morem pisati, lahko pa razodenem, kaj je ta misel sprožila v meni.

Najprej sem pomislil, da lahko oče za dobrobit svojih otrok vendarle stori še kaj več, kot da zgolj ljubi njihovo mater. Toda kmalu se mi je posvetilo, da je nemara avtor s to mislijo želel povedati: če bo zadoščeno materini potrebi po ljubezni in sprejetosti, bo ta lahko svojim otrokom nudila mnogo več ljubezni, topline in podpore. Zveni logično, vendar si uvodno misel lahko kdo utegne razlagati tako, kot da je vsa odgovornost za čustveno blagostanje v družini na očetovih plečih, kar seveda ni res.

Piše: Janez Drnovšek

Pred nami je čas nakupov. Vse mogoče neumnosti kupujemo. Potrošniška usmeritev sodobne civilizacije zna ustvarjati v človeku vedno nove želje po nakupih, čeprav potrebe zares ne obstajajo.

Po drugi strani pa nas odvrača od nekaterih nakupov, ki bi nam lahko pokrili življenjsko nujne potrebe v določeni situaciji.

Naši dedje in babice so vedno skrbeli za ozimnico, včasih tudi še naši starši. V tem letnem času so nabavljali življenjske potrebščine, ki so jim pomagale prebroditi zimo. V sebi so imeli še vgrajen občutek, da je zima težak letni čas in se je treba nanj pripraviti.

Danes le redko kdo (še) razmišlja o moralnih in etičnih vidikih svojega početja, še posebej izrazito pa je to vidno, ko gre za ekonomsko ravnanje posameznikov, podjetij ali celotnih držav. Ker predstavlja ekonomija materialne temelje človekovega življenja in preživetja nasploh, je njena nemoralnost in neetičnost še posebej nevarna in pogubna.

Moralnost v najsplošnejšem izhaja iz človekove zmožnosti, da razlikuje med dobrim in slabim (zlim). Vendar je presoja, kaj je dobro in kaj ne, posamezniku najpogosteje vsiljena s strani družbe. Moralne norme so potemtakem »proizvod« neke določene družbene skupnosti v nekem določenem obdobju, pri čemer lahko rečemo, da so te norme nenapisana pravila vedenja in ravnanja, ki ga družba od posameznika pričakuje.

Od nekdaj sem se dobro razumela z moškimi. Odraščala sem z dvema bratoma. Starejši mi je bil družabnik, pa tudi tekmec pri igri, mlajši pa je v meni že prebujal skrbniška čustva. Tudi med prijatelji iz otroških dni je bilo veliko fantov. Znala sem se igrati z njimi, jih organizirati in tudi voditi, vse dokler nisem začela na zunaj postajati ženska. Tedaj sem se začela umikati pred njimi in jih doživljati ne več kot celovita, temveč predvsem kot moško spolna bitja.

Postopoma in neopazno so v moj način razmišljanja in čustvovanja začeli vstopati družbeni arhetipi, ki določajo vlogo fanta in dekleta, moškega in ženske v medsebojnih odnosih. Zdelo se mi je, da mi moški ne more biti prijatelj in družabnik, če ga vsaj podzavestno ne privlačim kot žensko spolno bitje. Tako se je polje neobremenjenih osebno ustvarjalnih odnosov postopoma krčilo in se zožilo na fanta in nekaj prijateljic.

Majhni in veliki otroci živijo z nami. Ste v naglici vsakdana že začutili, da med vas in otroka lezeta utrujenost in odtujenost? Prihaja čas počitnic, morda se vas že zdaj loteva zaskrbljenost, kako jih boste preživeli skupaj. Ali pa se jih veselite? Ne glede na to, kakšen odnos imate s svojim otrokom, čas počitnic je priložnost, ko se mu kot starši lahko bolj približate in poglobite medsebojni odnos. Še zlasti, če med letom kljub vsemu prizadevanju ne morete razumeti svojega otroka in ga nekako 'ne začutite'? Kako premagati to oviro?

Ko imamo težave z otroki, se o tem lahko pogovorimo s prijatelji, poiščemo pomoč v meditaciji ali pa molitvi, prebiramo knjige o vzgoji otrok, se posvetujemo s strokovnjaki, preberemo tale članek ... Marsikje poiščemo pomoč in prav je tako.