Slepo podrejanje drugim ljudem
prinaša razočaranje, odvisnost in obup.
Kako izogniti se čustvom tem?
Svoj osebnostni razvoj treba vzeti je v zakup!
Dovoljujemo drugim, da nam vsiljujejo svoje poglede na življenje in nam predpisujejo, kako naj se počutimo, kaj naj počnemo, kaj naj mislimo, kako naj se vedemo, kaj naj govorimo...? Skratka - ali dovoljujemo okolju, da nenehno vpliva na nas in nam "pere možgane"? Še huje - ali dovoljujemo, da nas drugi omalovažujejo, nas podcenjujejo, izvajajo nad nami psihični pritisk, ali morda celo fizično nasilje?
Se potem zaradi tega počutimo nesrečni, odrinjeni od sveta, osamljeni, prezrti, osramočeni...? Imamo občutek, da so vsi drugi okoli nas srečni, zadovoljni, ljubljeni, spoštovani..., le mi nismo? Se nam zaradi tega dozdeva, da je življenje do nas krivično, da nas zapostavlja, vsem drugim pa v izobilju daje in jih nenehno boža, razvaja in ljubkuje?
Občutje, da smo nemočna bitja, povsem prepuščena vplivu recimo staršev, učiteljev, šefov, zakoncev, ljubimcev, prijateljev, otrok..., je eno najbolj negativnih občutij, kar jih obstaja v človeški duši, kajti jemlje nam samozavest, vedenje o lastni vrednosti, oziroma o tem, da smo vredni vse ljubezni in spoštovanja že zgolj zaradi tega, ker obstajamo.
Ko se tega zavemo - namreč dejstva, da smo že zgolj zaradi svojega prihoda na ta svet upravičeni do brezpogojne ljubezni, spoštovanja in priznavanja pravice do obstoja - spoznamo, da imamo tudi mi moč, vplivati na druge. In prav kmalu se zavemo, da v bistvu pravzaprav že ves čas vplivamo na druge - že kar od svojega spočetja dalje.
Recimo, da me je starejši brat brcnil. Na njegovo brco se lahko odzovem različno: - lahko jokaje stečem stran, - lahko se grem pritožit mami, - mu pokažem jezik, - mu vrnem brco, - ga ozmerjam z najgršimi vzdevki, - začnem vpiti in kričati kot bi me dajali iz kože, - lahko pa se z njim o tej brci tudi pogovorim. Z vsakim svojim odzivom, kakršnimkoli že, bom na nek način vplivala nazaj na brata, in tako posledično sprožila ustrezen (ali neustrezen) bratov odziv. Ob mojem begu bo morda brat slavil zmagoslavje, jaz pa bom osramočena in ranjena. Ob moji pritožbi pri mami me bo ozmerjal s špeckahlo in se mi rogal, torej bom spet osramočena in ranjena. Če mu bom pokazala jezik, me bo morda brcnil še enkrat, in nato bi se razvil pretep, ki bi vodil le v sovraštvo in bes. Če pa bi se o brci skušala na miren in prijazen način z njim pogovoriti, pa bi morda našla skupen jezik in spoznala, da je bolje sodelovati in biti prijatelja kot pa sovražnika. Morda bi se mi brat celo opravičil, jaz pa bi mu vse oprostila.
Ta vrsta odzivanja je najtežja in zahteva največji vložek energije in inteligence, a je zato tudi daleč najučinkovitejša. Premik v to smer pa bo nastopil šele tedaj, ko bom spoznala, da imam tudi jaz moč vplivanja na (pozitivna) bratova dejanja oziroma odzive. Šele izkušnje pa me bodo privedle do tega, kateri moj odziv bo najbolj ugodno vplival na brata, oziroma na najine medsebojne odnose.
To svoje "znanje" bom prenesla kasneje na šolanje, v partnerski odnos, v delovno okolje, v prijateljske odnose... Ves čas se bom zavedala, da imam moč, vpivati na druge, jih oblikovati, jim vsajati določene misli, želje, potrebe, morda tudi čustva..., obenem pa se bom zavedala, da tudi drugi lahko ves čas enako vplivajo name, če jim bom to seveda dopustila.
A pri vsem tem nenehnem medsebojnem vplivanju se je treba ves čas zavedati enega samega velikanskega svetlečega "klicaja" - ODGOVORNOSTI! Bom vplivala na druge v dobrem ali v slabem smislu? Jim bom s svojimi dejanji, mislimi, besedami, zahtevami... koristila ali škodovala? Me bosta vodili pri tem sebičnost ali ljubezen?
In po drugi strani - ali bom dovoljevala drugim vplivati name s slabimi mislimi, besedami, dejanji, čustvi..., ali pa se jim bom odločno uprla in se raje zanesla na svojo sposobnost presoje in ustreznega odzivanja?
Življenje je nenehen tok energije od enega do drugega živega bitja, kajti nihče ni samoten otoček sredi oceana. Neprestano nas "bombardirajo" misli in nameni drugih ljudi, in obratno - tudi mi ves čas "obstreljujemo" druge s svojimi mislimi, pri tem pa sploh ni pomembno, kako in koliko smo (prostorsko in časovno) oddaljeni drug od drugega. Kajti vsi smo povezani med seboj z nevidno energetsko nitko, ki se imenuje ŽIVLJENJE, LJUBEZEN, BOG... ali kakorkoli jo že poimenujemo.
Pa še nekaj modrih misli na to temo:
Dejanja, ki v življenju jih vsak človek naredi,
učinkujejo na znane in neznane ljudi.
Zato iz sebe dajmo najboljše, kar lahko,
četudi to doseči največkrat je težko.
Odnosi so univerzalna govorica,
ki jo razume vsak: otrok, študent, kmetica...
Po tem, kar drugi bodo od njih pričakovali,
se podzavestno bodo ljudje ves čas ravnali.
V telesnih gibih pozitivna misel se odraža,
pa tudi v govorjenju in v nasmehu se opaža.
Vse to ugodno vpliva na ljudi okoli nas,
ki radi nam podarjajo pozornost, čustva, čas...!
Dovoljujemo drugim, da nam vsiljujejo svoje poglede na življenje in nam predpisujejo, kako naj se počutimo, kaj naj počnemo, kaj naj mislimo, kako naj se vedemo, kaj naj govorimo...? Skratka - ali dovoljujemo okolju, da nenehno vpliva na nas in nam "pere možgane"? Še huje - ali dovoljujemo, da nas drugi omalovažujejo, nas podcenjujejo, izvajajo nad nami psihični pritisk, ali morda celo fizično nasilje?
