Nekoč je v majhni vasici živel vrtnar, ki je zelo ljubil svoj vrt. Na njem je gojil čudovito cvetje, dehteče vrtnice, pisane astre in ljubke marjetice. Vsak dan je prihajal in skrbel za svoje cvetlice. Zalival jih je, obrezoval, odstranjeval odvečno listje in rahljal zemljo. Vsako cvetlico je poznal. Pomnil je njen prvi poganjek in plašne začetke, ko je pokukala na svet. Pomnil je njene prve ranljive cvetove in kasnejše razkošje barv in vonjav. Prav za vsako je vedel, kako jo je potrebno negovati. Vedel je, koliko vode ima rada in kako jo hraniti. Zaradi njegove ljubezni so imele rože posebno lepoto in ljudje so si bili edini, da tako lepega vrta ni daleč naokoli.

V soseščini je bilo še nekaj vrtnarjev, ki pa jih je razjedalo ljubosumje ob pogledu na prelep vrt. Nekega dne so se zbrali in odločili, da bodo uničili in poteptali cvetje v vrtu ljubečega vrtnarja. Ko se je ta zjutraj zbudil, ga je čakal žalosten prizor. Cvetovi so bili razsuti po tleh, popki odtrgani od stebel, koreninice izrute in marjetice so pokošene ležale na ponosnih vrtnicah. Vrtnarju se je od žalosti trgalo srce. Potem pa si je obrisal solze in se z neskončno potrpežljivostjo lotil dela. Začel je gladiti liste, pregledovati koreninice in obvezovati stebla. Na novo je sadil cvet za cvetom. Prigovarjal je svojim cvetlicam, jih vzpodbujal, se z njimi pogovarjal in jim pel. Po dolgih mesecih dela je bil njegov vrt spet tako lep kot nekoč. Ne, bil je še lepši!

Ljubosumni vrtnarji v soseščini so zeleneli od zavisti. ''Ne, tako vendar ne more biti'', so govorili. ''Njegov vrt ne more biti lepši od našega. Sploh pa njegove rože ne smejo lepše dišati!'' Staknili so glave in naredili zloben načrt. ''To noč se bomo spet pritihotapili v vrt in ga znova uničili!'' Rečeno storjeno!

Naslednje jutro se je ljubeči vrtnar znašel sredi najhujšega opustošenja, ki si ga je moč zamisliti. Ko je zagledal poteptane cvetlice, ga je stisnilo pri srcu. Tiho je zajokal. Hip za tem pa si je obrisal solze in se lotil dela. Z veliko ljubeznijo je zdravil list za listom, cvet za cvetom, steblo za steblom. Po nekaj mesecih vztrajnega dela je vrt znova zasijal v vsej svoji lepoti. V svojih temnih bivališčih so zavistneži znova razmišljali o tem, kako uničiti vrtnarjevo delo. In tako se je zgodba ponavljala. Vsakič, ko so ljubosumni vrtnarji uničili vrt, ga je ljubeči vrtnar obnovil in ga naredil še lepšega.

Tam blizu je živela majhna deklica. Opazovala je, kaj se je dogajalo mlademu vrtnarju. Videla je, kolikokrat so mu uničili vrt in kolikokrat ga je na novo obudil. Nekega dne je stopila do njega in mu dejala: '' Tu blizu je moja hiška. Okno moje sobice gleda na tvoj vrt. Videla sem, kolikokrat so tvoj vrt uničili. Ti pa še vedno sadiš!'' Vrtnar je pravkar posadil novo čebulico in je z dlanmi gladil zemljo. Nasmehnil se je, odgovoril pa ni nič. ''Moral bi ga zaščititi!'' je rekla deklica, ker se ji je vrtnar zelo zasmilil. ''Moral bi storiti nekaj. Zgraditi ograjo, postaviti paznika, moral bi ...'' "Ne skrbi,'' je dejal. ''Te rožice so res uničili. Imam pa rožo, ki je nič ne more poškodovati.''

''Nič?" je vprašala deklica. ''Niti vihar ne?'' ''Niti vihar!'' ''Kaj pa velik slon? Največji?'' je bila radovedna deklica. Vrtnar se je nasmehnil in odgovoril: ''Še največji slon ji nič ne more!'' ''Kaj pa vojna? Pravijo, da vojna uniči vse!'' ''Moja roža še najhujšo vojno preživi!'' ''Takšne rože pa res še nisem videla. Pa bi jo zelo rada. Mi poveš, kje jo skrivaš?'' Vrtnar je z roko pokazal na svoje prsi in rekel: '' Tukaj. V meni. To je roža, ki ji pravim Vztrajnost.''

Eva Škobalj
Izdalo: Ekološko-kulturno društvo Za boljši svet, 2006
http://www.forbetterworld.com