»Zakaj poroka, ko pa življenje v dvoje ne potrebuje uradnega pečata, da bi bilo lepo?« je vprašanje, ki si ga dandanes zastavljajo mnogi pari. Seveda ljubezen in partnerstvo ne potrebujeta uradne potrditve, če po njej ne čutimo potrebe. Vsekakor pa je tako pred vstopom v zakonsko zvezo kot pri neformalni zaobljubi drug drugemu treba premisliti, ali smo nanjo res pripravljeni, predvsem pa uskladiti poglede obeh strani glede ključnih življenjskih vprašanj.

Najlaže se je za poroko odločiti v zanosu ljubezni, ko je ta še sveža in nam dnevno postreže z novimi dogodivščinami. Z vsakim letom partnerskega odnosa se sicer bolj spoznavamo, a postajamo z odkrivanjem pravega značaja »boljše polovice« bolj realni glede naših pričakovanj v trajni partnerski zvezi.

Razlogov za poroko je nešteto, od želje po formalni potrditvi odnosa do podleganja pritiskom lastnih pričakovanj in okolice, ki trdi, da bi bil že skrajni čas. Nobeden od tovrstnih povodov za sklenitev zakonske zveze seveda ni napačen, ravno nasprotno, saj gre za pomembno življenjsko prelomnico, a vendar so nepogrešljive sestavine ljubezen, predanost in spoštovanje. Tako kot pri vsakem odnosu, za katerega želimo, da uspe.

Pričakovanja in predstave

Prehod v zakonsko zvezo vključuje sklepanje kompromisov in pogajanja glede pomembnih življenjskih tem, pri čemer pa partnerja ne smemo prisiliti, da bo začel živeti naše življenje in sledil zgolj našim pravilom. Pomembno je, da se naučimo pustiti drugega biti to, kar je. Ne nazadnje smo se zaljubili v natančno to osebo, zakaj bi jo torej poskušali čim bolj spremeniti?

Ključno za obstoj zakonske zveze je, da še pred vstopom vanjo dodobra premislimo o svojih pričakovanjih. Usklajevanje je temelj vsakega odnosa, tako naj se nam ne zdi izguba časa dogovoriti se o morda na prvi pogled banalnih stvareh: kdo bo spal na kateri strani postelje, kako pogosto bosta obiskovala svoji družini, koliko časa bo namenjenega prijateljem in kdo bo zadolžen za katero gospodinjsko opravilo.

Morda bi nam kdo ob zgornjih vprašanjih lahko očital cinizem oziroma premalo posluha za romantičnost, a ta pride na vrsto šele, ko so urejene vse druge vsakodnevne zadeve. Sadove tega, kar bomo zgradili takoj, bomo uživali še dolga leta. In najbrž ni bolj grenke izkušnje oziroma trdega padca na realna tla, ko po končanih medenih tednih izvemo, da se njemu zdi skrb za gospodinjstvo izključno ženska domena.

Osem znamenj, da je poroka pravi korak

1. Privlačita se. Neizogibno je, da se z »objektom svoje naklonjenosti« spolno privlačita. Tu ne gre za nikakršno plehkost, temveč za kemijo, za iskrico med partnerjema, ki poskrbi, da se, kot nekateri radi rečejo, spanje v postelji z isto osebo vse življenje ne zdi nepredstavljivo. Fizična privlačnost in z njo povezana zdrava spolnost sta nepogrešljivi začimbi zakona, ki deluje.

2. Všeč sta si na »globlji« pogled. Ni treba, da sta značajsko odlitka drug drugega, niti ni nujno, da imata podoben pogled na vse stvari, a če ste pripravljena potrpeti z najslabšimi lastnostmi drug drugega, ker so vama pozitivne tako všeč, sta se našli sorodni duši. Nihče ni popoln in partnerja moramo sprejeti takšnega, kot je, a pomembno je znati potegniti črto med stvarmi, pri katerih lahko zamižimo na eno oko, in stvarmi, ki nas danes spravljajo ob živce, v prihodnosti pa v nepremostljive razlike.

3. Skupaj ste preživela dovolj časa, da se res poznata. Pri tem nimamo v mislih števila dni oziroma ur, ki bi bile nekakšna norma za potrditev medsebojnega poznavanja. Morda sta se v nekaj mesecih spoznala do obisti ali pa sta skupaj že nekaj let in vsi okostnjaki še vedno niso padli iz omare. Ko smo nekoga videli tako v najbolj sproščenih kot v najtežjih okoliščinah, potem lahko trdimo, da poznamo njegove reakcije, tok razmišljanja in sistem vrednot. In le takrat smo si zgradili temelje dolgotrajnega odnosa.

4. Imata skupne dolgoročne cilje. Če vaju tok vajine prihodnosti vodi v različni smeri, bo eden od vaju moral skleniti pomemben kompromis ali pa v vajini prihodnosti ni prostora za drug drugega. Kolikor se že sliši kruto, tako pač je. Morda si vi želite ustvariti družino kar najhitreje, partner pa bi rad še potoval. Ali pa si eden od vaju želi službe v tujini, drugemu pa se zdi zapustiti rodna tla nepredstavljiva zamisel. Usklajevanje pri tovrstnih življenjskih potezah je seveda mogoče, a pazita, da v želji po uspešnem kompromisu ne zatajite svojih lastnih potreb in želja. To se vedno maščuje.

5. Oba si poroko želita. Morda bi bil ta korak prej na prvem mestu, saj se nam zdi tako samoumeven, a najbrž bi bili presenečeni ob ugotovitvi, pri koliko parih šele vročica priprav na poroko vsaj pri enem od partnerjev privede do spoznanja, da si formalnega »Da, vzamem« pravzaprav ne želi. Zato si vzemita čas in vsak zase, nato pa skupaj res premislita, ali je poroka (že) pravi korak za vaju. Če želimo nekoga prisiliti iz samskega staža z ultimati v stilu »Če bi me imel res rad, bi me poročil!«, potem s tem sebi, ne njemu, ne delate nobene usluge.

6. Osnovne zadeve v vajinem življenju so urejene. Vprašanja, na katera pogosto pozabljamo, a je nadvse pomembno, da so razčiščena, preden se podamo pred matičarja oziroma pred oltar, so tudi fizično in psihično zdravje ter finančno stanje in službena situacija. Naš bodoči zakonski partner je tisti, ki mora biti seznanjen z vsem, kar nas teži, z vsemi skrbmi, ki nas mučijo, saj bodo te (delno) ležale tudi na njenih oziroma njegovih ramenih. Kar je v uravnoteženem in zdravem odnosu tudi pričakovano.

7. Znata se skupaj zabavati. Popolnoma razumljivo je, če gre ona med prenosom nogometne tekme s prijateljicami nakupovat ali če on raje počne kaj bolj moškega, ko je ona na masaži. Tako kot je pomembno, da imata partnerja vsak svoje hobije in zanimanja, je ključno, da znata tudi skupaj uživati v sproščenih trenutkih prostega časa. Pri tem nimamo v mislih zgolj spolnosti. Dejstvo je, da pari, ki se skupaj »igrajo«, skupaj tudi ostajajo.

8. Brez dvoma sta oba enako predana drug drugemu. Tukaj se izkaže »fair play« z obeh strani, ki je ponavadi osnovan na zaupanju. Pri tem je treba najprej razčistiti pri samem sebi. Ste prepričani, da nimate v ozadju misli še kakšnega kandidata za vašega partnerja; imate morda nerazčiščena čustva do nekoga iz vaše preteklosti? Ali pa imate vašega partnerja na sumu, da niste edini v njegovem življenju? Nezdrava mera ljubosumnosti je poguba za partnerski odnos, zato z njo opravimo, preden se začnemo pogovarjati o življenju v dvoje. Zlagana predanost nekomu, ki je v odnosu stoodstotno in z vsem srcem, pa je tudi recept za polom.

Neizpodbitno velja, da se temelje za trden zakon z dobro dolgoročno napovedjo lahko postavi le na mestu, kjer oba partnerja dejansko želita biti, onadva pa morata verjeti v skupno prihodnost, predvsem pa drug v drugega.

Martina Rupnik
www.dnevnik.si