Piše: Barbara Novak Škarja

Čudovito! Pomislimo, končno bomo lahko živeli brez tistega mučnega občutka v drobovju, brez dušečega stiskanja v grlu, brez napetosti in stresa, zaradi katerega slabo spimo, se pretirano potimo, imamo visok pritisk, glavobole in neštete druge težave. A to se šele fiziološki učinki strahu, ki bi se jih osvobodili. Predstavljajmo si, kako bi bilo, če nas ne bi bilo strah izgubiti službe, nagovoriti neznanca, povedati partnerju kaj si v resnici želimo, izraziti svoje pomisleke nadrejenemu, se lotiti nečesa novega. Ne bi se bali bolezni, samote, izgube dostojanstva, smrti in še marsičesa. Naš življenjski prostor bi se razširil in sprostila bi se naša ustvarjalnost.

Tako mislimo, da bi bilo. Kaj pa bi se dogajalo v resnici? Kaj bi nas gnalo, da si umivamo zobe, če nas ne bi bilo strah zobozdravnika? Kaj bi nas gnalo, da se učimo, če se ne bi bali slabe ocene, jeze in zavrnitve staršev? Kaj vse bi pojedli in popili, če nas ne bi bilo strah za naše zdravje? Kakšni bi hodili naokoli, kako bi se obnašali, če nam ne bil bilo mar, kaj si drugi mislijo o nas? Bi bili ustvarjalni, če se ne bi bali konkurence? Bi se držali prometnih pravil, dogovorjenih urnikov, če nas ne bi bilo strah pred posledicami? Imamo dovolj visoko zavest, da bi to počeli z voljo lastnega prepoznanja? Kdor to zmore, je osvobojen marsikaterega strahu.

Volja, da na pravilen način poskrbimo zase in za dobrobit skupnega življenja, je tista, ki ukinja strah. Za večino pa je vendarle strah še vedno močna gonilna sila v življenju. Strah je izraz nagona po samoohranitvi, ki pa v človeku ni vezan samo na občutek fizične ampak tudi na občutke psihološke in socialne ogroženosti. Človek je bitje, ki ga ni strah le zase, ampak tudi za druge, ni ga strah le fizične bolečine in smrti, temveč ga je strah tudi psihološke bolečine in nelagodja.

Ljudje poznamo tudi strah pred strahom. In ta je morda najbolj skrit in omejujoč. Marsikdo pravi, da ne pozna strahu, v resnici pa se strahu nezavedno izogiba. Ker se v naprej bojimo občutkov strahu, se izogibamo situacijam v katerih bi se le-ta lahko pojavil. To pa so vse situacije, ki so nove in neobičajne. Pa tudi vse tiste, ki jih poznamo in so ostale v naši zavesti kot neprijetne. Vse kar nas spominja na te situacije je za nas ogrožajoče in temu se skušamo izogniti. Recimo, da smo na rojstni dan doživeli nekaj neprijetnega. Vsak rojstni dan nas na to opomni. In ne samo naš rojstni dan, sčasoma nam tudi drugi rojstni dnevi postanejo zoprni in se jih začnemo izogibati. To je primer strahu, ki se je nezdravo razrasel v nas, predvsem zato, ker smo mu s svojim načinom razmišljanja to dopustili.

V svojem umu lahko marsikateri strah napihnemo do te mere, da postane res gromozanski. In rešitev: nehajmo dramatizirati. Pustimo preteklost za seboj in si dovolimo nove izkušnje. Sprejmimo dejstvo, da je danes življenje bolj dinamično, kot je bilo v preteklosti. Ne bo nas konec, če izgubimo službo. Res je, da to ni prijetno, je pa izziv za nove korake. Spremeniti moramo svoje življenje, medsebojne odnose, se znajti, se česa novega naučiti, skratka na novo začeti. Pogosto sploh ni problem v tem, da ni možnosti. Problem je v tem, da se zaradi občutkov nelagodja izogibamo spremembam. Zaradi namišljenih predpostavk in strahov ne naredimo korakov, ki bi nas popeljali naprej. Na ta način krčimo svoj življenjski prostor, se zapiramo vase in gojimo samopomilovanje. Zaradi strahu pred bolečino smo razvili številne obrambne mehanizme, ki nas ščitijo pred tem, da bi bili znova ranjeni in prizadeti, hkrati pa nas zapirajo pred življenjem.

Na koncu lahko ugotovimo. S strahom je težko živeti, čisto brez njega pa tudi ne gre. Strah je lahko naš prijatelj, ker nas brani pred situacijami, ki so resnično nevarne in ker nas spodbuja, da nekaj počnemo in gremo naprej. Lahko pa je naš sovražnik in ječar. A ne glede na to, kako ga doživljamo je strah vendarle samo strah. Z njim se moramo naučiti živeti, ne glede na to, ali nas samo prijetno vznemirja ali pa grozeče hromi. Strah se je skupaj z nami rodil in skupaj z nami bo tudi umrl. Vprašanje je le, kdo bo vodil naše življenje, mi sami ali naši strahovi.

Barbara Novak Škarja

Vir: www.cdk.si/sci