Zelo pomembno je, da uporabljamo vso duhovnost, ki jo imamo.
 
Tovarnar mila in duhovnik sta skupaj hodila po ulici. Milar je začel razpredati o koristih, ki so jih ljudem prinesle različne vere. Govoril je:
»Ljudje se še vedno sovražijo, goljufajo, prepirajo in kradejo. Nič ne kaže, da bi bil svet kaj boljši, kot je bil takrat, ko še ni bilo nobene vere.«
 
Duhovnik je v odgovor na tovarnarjeve besede pokazal na dečka, ki se je igral z blatom v obcestnem jarku, in rekel:
»Kar poglejte si ga, fantička. Umazan je od glave do peta. Nič ne kaže, da bi mu milo kaj koristilo. Kot tudi ne koristi umazanim ljudem po svetu. Bi svet bolje shajal brez mila?«

Kaj pa je – duhovnost? In – kje je?
Zelo razširjeno je prepričanje, da je duhovnost nekaj notranjega, nedotakljivega, nedosegljivega, kar je težko opisati, kaj šele izraziti.
Mnogi pa so, ki menijo, da je duhovnost nekaj zunanjega, otipljivega, kar se da ustvariti, celo nabaviti in imeti.

Kaj menite vi?
Je duhovnost to, da človek prebira knjige in revije z 'drugačno' tematiko, ki pripovedujejo o nevsakdanjem, skrivnostnem, mističnem, okultnem; o energijah, angelih, devah; o koncu sveta – in viziji zlate dobe; o čakrah, avri in tantri; o povezanosti telesa in zavesti; o energijskem čiščenju telesa in stanovanja; o magiji in molitvi …
Je duhovnost to, da človek obiskuje predavanja 'ki se jih nikakor ne sme zamuditi'?

Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja (da nas pastir vodi v prepad, mi pa mu po večini slepo sledimo), vendar težava nastane pri vprašanju, kako to rešit, kako se izkopat ven iz tega.

V tem pogledu bi ljudi razdelil v 4 kategorije, zgolj okvirno (možen prehod med kategorijami). Prvi se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Drugi se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne.

Prava stvar ni pot. Prava stvar je pravost iskalca. Naj poudarim to.

Lahko potuješ po katerikoli poti. Če si odkrit in prvoten, boš dosegel cilj. Nekatere poti znajo biti težke, nekatere znajo biti lažje, nekatere bodo morda imele zelenje na obeh straneh, nekatere se bodo morda gibale čez puščave, nekatere bodo imele lepo sceno okoli njih, nekatere morda ne bodo imele nobene scene okoli njih, to je druga stvar; ampak če si odkrit in pošten in prvoten in resničen, potem vsaka pot vodi k cilju.

Torej preprosto je lahko zmanjšano do ene stvari : ta pravost je pot. Ni važno kateri poti slediš, če si prvoten, vsaka pot vodi k cilju. In nasprotno je tudi resnično : ni važno kateri poti slediš, če si prvoten boš prišel kamorkoli. Tvoja pravost te pripelje nazaj domov, nič druga. Vse poti so drugotne. Osnovna stvar je biti prvoten, da si lahko resničen.

Zvečer se zamislim, kaj mi je prinesel današnji dan, kaj sem naredila, česar nisem pa bi lahko in kaj nisem naredila in je tudi prav tako. Včasih je človek preobremenjen, da bi naredil »vse« kaj je potrebno narediti. Enostavno ne more razumsko sprejeti odločitve, kaj je najpomembnejše, da naredi in kaj lahko počaka na naslednji dan.

Ko razmišljamo s srcem gre vsa stvar malo drugače. Čutimo ali bolje rečeno vemo, kaj je pomembnejše zame, zate, zanj. Vemo, kaj lahko opustimo in o tem več ne skrbimo in vemo, kaj lahko pustimo za jutri in kaj je nujno, da naredimo danes, zdaj, prav ta trenutek.

Ali sploh obstajajo zahodni misteriji? Pravimo, da ima zahod kulturo, ki ne pozna misterijev in nastopa popolnoma stvarno v odnosu do vsega, kar bi imelo kaj skupnega z misteriji. Zahodni človek si prizadeva vse misterije razkriti in razvozlati razumsko, tako da na koncu ostane le stvarno poročilo preverjenih dejstev.

Grki so imeli svoje elevzinske in orfične misterije. Pitagora je imel svojo misterijsko šolo. Ti misteriji še vedno zaradi svojih mitoloških sestavnih delov nagovarjajo človeka in vzpodbujajo zahodno mišljenje. Oživljajo razmišljanje o resničnosti. Slavna Platonova prispodoba o votlini se v zahodni filozofiji še vedno uporablja za opis človekovega življenjskega položaja. Ta prispodoba jasno pokaže, da je svet, ki ga zaznavamo s čutili, le navidezni svet.

Bilo je sredi delovnega tedna. Delati sem začel že ob 6 uri zjutraj in ne boste mi verjeli, delati sem moral vse do 14 ure. A je kdo v življenju že slišal za koga takšnega ali pa je morda že sam bil kdaj takšen?

No, pustimo zdaj za kratek čas te podrobnosti, teh je že verjetno resnično preveč v našem življenju. Osredotočimo se zdaj na 14 uro popoldan, ko sem lahko številko svoje delovne kartice zakodiral za odhod iz službe in vstopil v korak svežemu zraku naproti. Danes ni bil navaden dan. Bil je malo bolj popestren in zanimivejši dan, kot recimo ostali dnevi. Srečati sem se nameraval z indijskim Sadhu Maharajem.

Izvleček iz knjige Thomas-a Schäfer-ja »Was die Seele krank macht und was sie heilt« (Kaj dela dušo bolno in kaj jo pozdravi) o postavitvi družine.

Duhovnost in smrt nista ločena. Razpravljanje o smrti je v naši kulturi povezano s strahom. Življenje in  smrt prepogosto obravnavamo ločeno. Življenje se smatra kot osebna last, ki jo je potrebno maksimalno izkoristiti. Ampak življenje lahko obravnavamo tudi z vidika smrti.

Vsakemu človeku je življenje podarjeno kratkotrajno, prav tako mu je ponovno odvzeto. Na koncu življenja se vrnemu nekam, kar ne poznamo. A v primerjavi z bitjo in globino, iz katere smo prišli s pomočjo staršev, je življenjska doba le nekaj drobnega in minljivega. Če pogledamo iz tega zornega kota, zgodnja smrt otroka ni nekaj groznega.

Objavljamo zgodbo znanstvenice s Hrvaške, ki želi ostati anonimna, a v svojih iskanjih, izkušnjah in razmišljanjih gotovo ni edina. Pričujoči zapis je bil objavljen v revijah Nova arka in Svjetlost, v spodbudo vsem, ki raziskujemo nevidne svetove.

Moje življenje v prvih dvajset in nekaj let je bilo popolnoma običajno: šolanje od osnovne šole do fakultete, služba, poroka. Vedno sem bila odmaknjena od družbe, saj sem raje preživljala čas s knjigami. Bila sem zvesta privrženka znanosti in njene resnice. Za religijo se nisem zanimala, saj sem bila ateistka.

Bila sem noseča s prvim otrokom. Prišel je dan poroda in odločili so se, da bom rodila s carskim rezom. Zadnje, česar se spomnim, je bil glas sestre: "Štejte," potem pa glas iste sestre, ki je govorila: "Zbudite se, zbudite se že enkrat." Odprla sem oči in jo pogledala, ona pa mi je dejala: "Komaj smo vas zbudili." Pomislila sem: "Zakaj me je zbudila, saj sem tako zanimivo sanjala, pa še konca nisem videla .".

Kristalen jezik, izbrušen slog, eleganten način pripovedovanja, ki te prevzame

JHWH, "jaz, ki sem" - kakor se je sam označil, sodeč po svetopisemskem izročilu, je pred milijardami let ustvaril materijo. Kako se je to zgodilo, še ne vemo, čeprav je moderna astrofizika v svojih raziskavah prodrla skoraj do tiste odločilne sekunde, ko sta se z "velikim pokom" rodila čas in vesolje.

To ustvarjalno dejanje je v svoji skladni racionalnosti in lepoti brez hibe. Gre za umetnino, ki nas preseneča, bolj ko spoznavamo njene zakonitosti in njena zagonetna pravila, katerih del smo. Kajti med drugimi lastnostmi ima ta manifestacija stvarstva še posebnost, ki je krona vsega. Da se namreč s pomočjo naših možganskih tkiv in celic zaveda same sebe, razčlenjuje danost, v katero je vpeta, in jo celo pogojuje.

V zadnjem obdobju se vse več govori o pravilni prehrani človeka. Številni strokovnjaki svetujejo načine prehranjevanja na podlagi dostopnih podatkov znanstvenih raziskav. Človeku se v različnem življenjskem obdobju svetuje uživanje obrokov, ki ohranjajo človeka pri zdravju in dobrem počutju. Govori se o pravilno uravnoteženem obroku, pa pomenu proteinov, ogljikovih hidratov, pomenu sadja in zelenjave v vsako dnevnem obroku.

Zaradi naraščajočega števila ljudi s preveliko telesno težo se vedno znova poudarja že staro teorijo o čim bolj zmanjšanem vnosu energetske hrane, ob pojavu zdravstvenih težav je posebej priporočljiva omejitev vnosa maščob. In prihod poletja vedno znova ponuja recepte za shujševalne diete v najkrajšem možnem času. Vendar pa pri teh nasvetih nekaj bistvenega manjka. Ali pa nam je ''od vsega kar so nam vzeli'' ostala le še hrana?

»Sveto pismo je v prvi vrsti knjiga življenja, knjiga duha in knjiga etike, morale«, je med drugim dejal Jože Krašovec, pobudnik in glavni organizator minulega svetovnega kongresa biblicistov, ki je potekalo v Sloveniji od 12. do 20. julija.

Znano je, da Katoliška cerkev označuje Sveto pismo kot resnično Božjo besedo od prve do zadnje črke. V katoliškem katekizmu namreč piše pod obrobno številko 136: »Bog je avtor Svetega pisma kot navdihovalec njegovih človeških avtorjev; Bog deluje po njih. S tem daje gotovost, da njihovi spisi brez zmote učijo zveličavno resnico.«

Poglejmo torej kakšno »zveličavno resnico« nam torej ponuja Sveto pismo, ki naj bi bila knjiga duha, etike in morale:

»Tako z ostrino meča pobij vse, kar jih je moškega spola.« (5 Mojzes 20, 13) Ali:  „S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika.“ (5 Mojzes 32, 42)

Pozno zvečer sem občudovala svetlobo lune, ki je razsvetljevala nekaj kopastih oblačkov. Zdelo se je, kot da so svetleči oblački tik nad Pohorjem. Glas pravi:" Prehod!" "It is me Gabriel" (ponavadi moji vodniki in vsa bitja svetlobe govorijo z menoj v angleškem jeziku). "Kakšno sporočilo še imaš zame ljuba Gabriel?" sem jo vprašala.

Nadangel Gabriel pravi:" Kar vidiš med Pohorjem in oblaki je prehod. Čas, ko se boste vsi ljudje zavedali svojega svetega duha in kako lahkotno je življenje, če le dovolite, da vaša duša dela za vas. Vse kar potrebujemo od vas je, da preživite nekja trenutkov na dan v tišini, miru, sami s svojo dušo in srcem, ki radostno kliče po molitvi. Opravljajte svojo delo z ljubeznijo, dajajte, osrečujte in bodite nesebični.

Piše: Mag. Anita Škof v novi številki Karme plus

Ljudje zapuščajo uveljavljene religije, da bi našli odgovore na vprašanja, ki vrejo iz notranjosti. Nekateri so jih našli v novodobnem duhovnem gibanju ali pa so prestopili v druge religije. V iskanju instantnega razsvetljenja so mnogi postali le še bolj zmedeni. Poskusijo to in ono, pa hitro ugotovijo, da zopet ni tisto pravo. In iskali bodo in ostajali nepotešeni, dokler se ne bodo ustavili in prisluhnili svoji notranjosti, kjer so vsi odgovori.

OBRAT NAVZNOTER
Materializem, potrošništvo, moč, denar, slava, pehanje za še več, tehnika in tehnologija, ki nas zasužnjujeta in oddaljujeta od zavedanj srca … Smo zato tu, je to vse? Mnogo ljudi čuti praznino v lastnih življenjih. Zato iščejo in se prebujajo. Mnogi so poskušali najti in tudi so našli nekatere odgovore na hrepenenja in pričakovanja v novodobnem – "new age" gibanju, ki je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja dodobra prevetrilo zatohlo (ne)duhovno ozračje Zahoda. Vanj je vneslo modrosti Vzhoda, ki se že dalj časa bolj poglobljeno zazira vase in prinaša odgovore na mnoga duhovna vprašanja, saj človeka usmerja navznoter.

Reiki je božanska energija, ki jo uporabljamo za zdravljenje telesa in duše. V naše življenje prinaša radost in notranji mir. Na Zemlji jo uporabljamo že od nekdaj. Stari narodi so jo uporabljali intuitivno. Z razvojem človeške vrste pa je postal Skrivnost, dostopna le izbranim duhovnikom.

Sredi 19. stoletja je znanje o reikiju ponovno obudil japonski duhovnik in učenjak Mikao Usui. Danes je iniciacija v reiki dostopna vsakomur, ki jo želi.

Pred vami so utrinki iz življenja velikega mojstra Mikao Usuia...

...Mikao se je poslovil od vseh in se odpravil na pot. Nič ni moglo zmotiti njegovega Miru. Po več kot desetih letih raziskovanja je bil pripravljen...

Afirmacija za obilje:" Hvala Kreator (Bog), za vso obilje in bogastvo v mojem življenju! Globoko sem hvaležna za dejstvo, da so vse moje potrebe zadovoljene na vseh nivojih, na vseh poteh v vseh dimenzijah časa in prostora, z absolutno milostjo, lahkotnostjo in bogastvom. Hvala!

Molitev za obilje:" Ljubi Bog in vsi angeli obilja, predajam svoje finančno stanje in skrbi o denarju, vam v vašo Božansko oskrbo in ljubezen. Kličem vas, da odstranite vse skrbi, napetosti in strahove glede denarja in jih nadomestite z vero. Vem in verjamem, da so vsi moji računi in drugi dolgovi plačani in denar priteka v moje življenje. Predajam vse negativne misli o denarju v vedenju, da je obilje moja resnična narava.

Piše: Nara Petrovič

Zbirka »Anastazija« neti v celotnem človeštvu veliko revolucijo. Verjetno bo ta obilno obrodila šele v času naših potomcev, ampak do tega ne bo prišlo, če mi danes ne zasejemo semen. Za nas bo bivanje na rajskem planetu verjetno še predmet upov in pričakovanj, lahko pa začnemo vsaj bivati na majhnem rajskem vrtičku.

Za to je potrebna akcija!

Silna energija, ki veje iz knjig o Anastaziji, spodbuja bralce k delovanju. Ne kakršnem koli delovanju – k ustvarjanju raja na Zemlji. Kakor je nekoč beton začel izpodrivati gozdove in travnike, moramo mi zdaj začeti z vrtovi, gozdovi in travniki preganjati beton. Rajski kotički se bodo počasi razširili tudi čez mrtvilo velemest in zavladali planetu, ga spremenili v raj.

1/ Usmeri svojo pozornost na prste nog. Občuti jih od znotraj.

1. Počasi usmerjaj svojo pozornost od prstov nog skozi stopala do gležnjev. Ves čas pozorno opazuj učinek premikanja, napredovanja.
2. Pozorno usmerjaj premikanje pozornosti navzgor od gležnjev skozi meča do kolen. Dihaj počasi in globoko. Usmerjaj pozornost naprej skozi stegna do kolčnega sklepa.
3. Občuti noge kot celoto od prstov na nogah do kolčnega sklepa. Občuti to celoto!
4. S prežemajočo močjo etra obdaj noge z belo svetlobo, okrog in okrog. Globoko vdihni in izdihni.
5. Občuti zdravilne energije, ki delujejo iz bele svetlobe na noge, na vsako celico nog.

Piše: Nara Petrovič

Zavedanje ni dovolj!
skrajšan in prirejen odlomek iz nove knjige Nare Petroviča
Človek: navodila za uporabo

Ključna prvina naravnega bivanja človeka je zavedanje. Toda zavedanje ni dovolj! V duhovnosti in religiji ga razlagajo kot popolno prisotnost v sedanjem trenutku in kot sposobnost transcendiranja snovnosti, bivanje v duhu. To odlično drži v usklajenem naravnem okolju, veliko slabše pa sredi neživega betona in plastike. Za polno zavedanje moramo nujno pustiti življenje brez umetnih »nadgradenj«, ki dogmatično pridigajo, kako in kaj je prav.

Vsa živa bitja te Zemlje so vpeta v polarnost nastajanja in minevanja, rojstva in smrti. Kot organizmi, ki obstojajo snovno, pripadajo kraljestvu minljivosti. Zato je pri vseh njegovih pričakovanjih, pri vseh negotovostih glede njegove usode za človeka smrt nekaj, kar sicer običajno razume kot nekaj nezaželjenega ali negativnega edina stvar, ki je absolutno zanesljiva.

K tragiki modernega človeka pa spada, da je v odnosu do tega pomembnega dogodka v svoji usodi sam običajno v kar največji negotovosti. Ali bo smrt dokončno izbrisala tudi naše duševno življenje in uničila ne samo našo telesno, temveč tudi našo duševno-duhovno eksistenco? Tistemu, ki na tako vprašanje pritrdi, se mora dozdevati življenje kot nesmiselna slepa ulica. Za že enkrat omenjeno razdvojenost našega časa je karakteristično, da imamo tudi na vprašanja ki se porajajo v zvezi s tem najrazličnejše poglede.

Karen Bishop: KAJ SE DOGAJA NA PLANETU ZEMLJA?
NAJNOVEJŠI ENERGETSKI ALARM 11.7.2007
SMO PRIPRAVLJENI ZAPUSTITI PROSTORE STARE REALNOSTI?

Misija izpolnjena. In kakšna misija je to bila! Ne glede na to ali smo se tega zavedali ali ne, smo v zadnjih tednih bili zaposleni s čiščenjem, izpuščanjem in uvrščanjem na naslednjo platformo realnosti, kamor smo končno prispeli. (Če ste se v tem času počutili negotove ali ste zaznali nenavadno pomanjkanje samozavesti ali če ste se počutili ločene od vsega, vedite da je to samo zato, ker ste uspešno izpustili dele sebe, ki jih v višjih sferah ne potrebujete. Kmalu se boste vrnili v stare tračnice!)

Mojster -, prek Benjamina Crema (julij 2007)

Ko bodo ljudje spoznali, kako blizu samouničenja so prišli, se bodo zgrozili ob posledicah svojih dejanj. Človeštvo je bilo le redkokdaj soočeno s tolikšno nevarnostjo. Toda tudi v najhujših nesrečah so se ljudje borili in se upirali usodi. V zadnjem času pa so v tolikšni meri izgubili občutek za smer, da se ne zavedajo nevarnosti, s katero se soočajo.

Njihova ravnodušnost in navidezna brezbrižnost izvira iz dejstva, da so nevarnost v veliki meri povzročili sami. Ko bodo ljudje to spoznali, dobo osupnili ob dejstvu, kako blizu uničenju so jih privedla njihova dejanja. Zares so se igrali s smrtjo in močno obremenjevali tiste, ki so se jim zavezali pomagati. Ljudje seveda o tem pobegu pred smrtjo vedo zelo malo ali pa sploh nič in gredo veselo naprej po svoji poti. Ta pot vodi v uničenje, česar pa zaradi svojih globoko materialističnih želja še niso spoznali.

Piše: Mihael Arezina

Zvenelo bo čudno, a ko sem si ogledal enega filmov, ki se vsakodnevno prikazuje na TV ekranih, sem dojel pomembnost mentalnega zdravja, oziroma mentalne higiene za mlade ljudi. Seveda je bil to eden tistih filmov, v katerem je študent medicine obkrožen s prekomernim nasiljem in seksom.

Film ima neverjetno visoko gledanost, a se bojim, da so tovrstni filmi in sporočila, ki jih nosi večina filmov svetovne kinematografije, več kot škodljivi za mentalno zdravje mladih ljudi. Bohotijo se scene nasilja, psovke, propagiranje kulture brezobzirnosti pod parolo: »Briga me za vse!« Scene nasilja, videne v tovrstnih filmih, postajajo model za reševanje problemov. Ko k temu dodamo še agresivne računalniške igre, glasbene spote, ki sporočajo »samo enkrat se živi«, lahko pridemo do zaključka: »Živi hitro, da boš lep mrlič.«