Ali sploh obstajajo zahodni misteriji? Pravimo, da ima zahod kulturo, ki ne pozna misterijev in nastopa popolnoma stvarno v odnosu do vsega, kar bi imelo kaj skupnega z misteriji. Zahodni človek si prizadeva vse misterije razkriti in razvozlati razumsko, tako da na koncu ostane le stvarno poročilo preverjenih dejstev.

Grki so imeli svoje elevzinske in orfične misterije. Pitagora je imel svojo misterijsko šolo. Ti misteriji še vedno zaradi svojih mitoloških sestavnih delov nagovarjajo človeka in vzpodbujajo zahodno mišljenje. Oživljajo razmišljanje o resničnosti. Slavna Platonova prispodoba o votlini se v zahodni filozofiji še vedno uporablja za opis človekovega življenjskega položaja. Ta prispodoba jasno pokaže, da je svet, ki ga zaznavamo s čutili, le navidezni svet.

Za zavest prežema grško mišljenje in vedno znova kaže, da se mora človek nekako s tem navideznim svetom naučiti ravnati. Za to zavestjo zgodovinsko in kulturno stoji indijsko in egipčansko dojemanje, po katerem ima osrednjo vlogo pojem nasprotje med tistim, kar je, in videzom. Zahodni človek želi biti v tej resničnosti trezen, bister in buden. V tem ni nič napačnega. Že po Sokratu in še posebno po Aristotelu je človek izbral sam svojega učitelja. V skupnem življenju postaja vedno pomembnejše samostojno mišljenje. Zahodni misteriji temeljijo predvsem na premagovanje dvojnih sil, ki tisto, kar zaznavamo s čutili, spravijo v reakcijo, in se človeku kaže kot pozitivno ali negativno, kot vzpodbuda, ki jo daje ali sprejema. Kdor zna v duhovnem smislu preseči ta nasprotja, stoji na pragu zahodnih misterijev.

V 17. stoletju so postali ti stari misteriji spet zanimivi. Dobili so obliko, ki je bila sprejemljiva za prebivalce Evrope, ki so se razumsko razvijali. Postali so znani pod imenom alkimična poroka Christiana Rosenkreuza. Johann Valentin Andreae jim je dal obliko knjige, ki je bila izdana leta 1616 v Kasslu. Ti misteriji, ki jih je Andreae odel v živobarvne in pravljične podobe, so izzvali številne pozitivne in negativne odzive. Knjiga je bila težko razumljiva, zato je bilo tudi veliko nasprotnikov. To 'pravljico' torej lahko označimo kot sodobni zahodni misterij.

Alkimična poroka Christiana Rosenkreuza pa prav gotovo ni pravljica, ampak jasen opis začetka notranjega procesa spreminjanja. Poseben pomen pri vzpodbudi tega misterija je za zahod pomenilo že to, da so bile misterijske vsebine javno objavljene in s tem za vsakega dosegljive. Tudi Sveto pismo, ki je prav tako zbirka misterijskih spisov, je bilo dolgo dosegljivo le redkim izbrancem, ki so znali latinski jezik. Šele Luter ga je prevedel v nemščino. Eden izmed načinov, da bi se zahod približal misterijem, je tudi Alkimična poroka, katere temelj je krščanski nauk o odrešitvi. To izhaja že iz imena kandidata za alkimično poroko: Christian Rosenkreuz. Tudi filozofska in jezikovna obravnava procesa transmutacije je značilna za zahod.

Kaj je pravzaprav posebna alkimija zahodnih misterijev? Od kod izhaja nerazumljiva razgibanost, ki je značilna za alkimični proces? Da bi to lahko proučili, je pomembno, da se izognemo romantiki, ki obdaja vsebino, in izdelovanje zlata ne jemljemo dobesedno, čeprav poročajo tudi o tem, da so tedaj lahko pridobili celo snovno zlato. Rožni križarji 17. stoletja so nedvoumno ugotavljali, da je prava alkimija le alkimija duhovnega izdelovanja zlata. To je življenjski proces, v katerem nižje, biološko življenje spremenimo v višje, duhovno življenje.

Zlato je simbol za plemenito kovino in je najpopolnejše na Zemlji. Sestava tega elementa je takšna, da se da stanjšati do deset tisočink milimetra in se ne pretrga ali zlomi. Kos enega grama zlata se da razvleči do dolžine 35 kilometrov. Zlato med drugim predstavlja plemenitost, ker se pod normalnimi pogoji ne veže z drugimi elementi in ne izgubi svojih značilnosti. V naravi je redko v nečistem stanju.

Tako je tudi duhovno zlato vzvišeno nad vso zemeljsko umazanijo. Človekova dobrota ali zloba ga ne moreta umazati, sámo je popolna dobrota. Zato lahko dobimo duhovno zlato le, če odstranimo zemeljsko dobro in slabo. V popolnem ravnovesju, ki nastane, se človek lahko osvobodi vseh vezanosti, ki povzročajo nasprotje med dobrim in zlom. Pridobivanje zlata, tako so menili rožni križarji 17. stoletja, je proces, ki izhaja iz dejanskega stanja resničnega življenja.

Moralno življenje na temelju pojmov dobro in zlo ni osnova, na kateri bi lahko odpravili nasprotja zemeljske narave. Za to je potrebna iz življenjske izkušnje pridobljena 'krepost'. Ta nima nič skupnega z moralnim pojmom 'dobro'. To krepost kot življenjsko osnovo je potrebno danes iskati v zahodnih misterijih. Srce in glava se lahko v teh misterijih naučita, kako bi skupaj lahko uresničila to novo 'krepost' kot življenjski temelj. Samo srce ni dovolj, prav tako ne samo glava. Od človeštva, ki je stopilo v novo obdobje, se pričakuje, da bo naredilo vse, da bi odstrlo te misterije, torej ne le z mišljenjem ali le s čustvi, ampak v življenju dejanj, ki izhaja iz ravnovesja med srcem in glavo. Ko se začne ta proces na pravi osnovi in s primernimi sredstvi, pomeni hkrati tudi pridobivanje duhovnega zlata. Glava, mišljenje je potrebno, da bi človek spoznal, kaj se v tem razvoju od njega zahteva. Srce so vrata, skozi katera pritekajo sile, ki spravljajo v tek obnovitveni proces. Iz tega nastalo življenjsko ravnanje predstavlja proces alkimične obnove. Ta proces spreminjanja, predhodna sprememba celotne osebnosti, se imenuje transmutacija. To je prvi pogoj za transfiguracijo, popolnoma novo gradnjo osebnosti. Ta proces včasih primerjajo s kovinami, ker njihove lastnosti lahko ponazorijo različne stopnje procesa.

Cilj duhovne alkimije, kot so jo rožni križarji 17. stoletja opisali v Alkimični poroki, je torej popolna odstranitev neuporabnega iz mikrokozmosa, iz osebnosti in nadomestitev z novo dušo in duhom. Ko se to zgodi, se razodene Božansko bistvo kot zlato poročno oblačilo, ki ga označujemo tudi kot 'oblačilo brez šiva'. To je telo za novorojeno dušo, ki obstaja iz nezemeljske energije in predstavlja osnovo za nadaljnji razvoj človeka, na katerega pazi Bog.

Na ta način lahko človek skrivnostno krepost krepi in ima. To pa lahko stori le, če je v njem kot osnova prisotno neminljivo dušno jedro. Od te osnove dobi pomoč, Gnozo, s pomočjo katere je možen celoten proces obnove, ki pripravlja dušo na povezavo z duhom, z najvišjim dobrim.

Potem lahko posreduje prejeto silo drugim bitjem, jih pritegne v proces obnove, ki na koncu zajame vse stvarstvo. Kajti stvarstvo ni nedejavno, obnavlja in spreminja se iz sekunde v sekundo, če človek pri tem sodeluje ali ne, če je zavestno soudeležen ali ne.

V Alkimični poroki Christiana Rosenkreuza je ta proces izčrpno opisan, da bi vsem, ki so k temu poklicani in na to pripravljeni, omogočil, da bi se temu procesu notranje obnove predali in dosegli cilj – vzpostaviti povezavo z duhom. To je življenjska pot, ki jo je utemeljil tudi Hermes Trismegistos v egipčanskih misterijih, da bi pripravil človeštvo na ta razvoj. Hermes Trismegistos je kot pomembni pogoj za sodelovanje v tem procesu navedel: »Vse sprejeti, vse predati in s tem vse obnoviti.«

Tako kot skoraj vsakega človeka privlači snovno zlato, ga privlači tudi duhovno zlato. Odločilen pa ni sijaj in vrednost snovi, ki jo ima zlato, ampak večna ljubezen Boga, Gnoza, ki žarči iz tega zlata in je z njim istovetna. Tako vzpodbuja v človekovem srcu hrepenenje po višjem dobrem. Ta ljubezen je popolna ljubezen, višja kot vsa zemeljska pravila. Tako ljubezen kot tudi zlato sta lahko lepa. V resnični ljubezni je resnična lepota, ki da človeku tudi priložnost doseči to višjo raven življenja.

Kje se torej začenja ta umetnost ustvarjanja zlata v smislu zahodnih misterijev? Začne se v uravnoteženi duši, ki je popolnoma usmerjena k prejemu tega duhovnega zlata. Sodobni rožni križarji označujejo to stanje duše kot hrepenenje po ozdravitvi. Transmutacija kovin bo mogoča šele, ko bo to stanje v človeku delujoče kot osnova za transformacijo/spremembo/pretvorbo duše.

S stanjem popolne sprejemljivosti se začne transmutacija celotne osebnosti kot predpostavka za končno transfiguracijo. S tem je označen že prostor delovanja, v katerem mora nastati zlato: To je človek sam v vseh svojih vidikih.

Ali zadošča za hojo po tej poti le hrepenenje po popolnosti, po duhovnem zlatu, po Božji ljubezni? Ne. Kajti alkimija zahodnih misterijev potrebuje poleg ustrezne osnove v duši tudi trdno življenjsko podlago v telesu. To življenjsko podlago lahko vzpostavimo tako, da gresta želja po ozdravitvi in neomajna odločenost človeka z roko v roki, da ta proces revolucionarne spremembe tudi zares izpelje.

V tem procesu se spremenijo kri, živčni fluid, zavest in žleze z notranjim izločanjem, ki soodločajo o stanju krvi. Kri, živčni fluid, zavest in žleze z notranjim izločanjem so bistveni dejavniki v celotnem procesu spremembe. Tu se začnejo priprave na alkimično poroko. Brez te spremembe, brez notranje obnove je nemogoče, kot so to poimenovali alkimisti, spremeniti neplemenito – svinec – v zlato. S tem se začenja samožrtvovanje: podariti last jaza, da bi naredili prostor za novo stanje duše. Torej samožrtvovanje samoljubja, predaja jaza procesu obnove v notranjosti človeka, v katerem omejeni jaz zaide v korist neomejenega sebstva, to je velika zahteva. In prav tu je velika težava za materialistično mislečega človeka. Kaj zmore, kaj lahko opusti? Ali tvega skok v globino? V globino, ki ga posebno ne vabi, saj si ne more predstavljati, kaj ga tam čaka.

Kje pa je meja človekove pripravljenosti zapustiti staro? Meje so zelo odvisne od lastne podobe o svobodi. Vendar pa mora to oviro premagati. Človek enaindvajsetega stoletja mora biti pripravljen na izbiro in se naučiti žrtvovati svojo tako cenjeno svobodo, da bi lahko človeštvo kot celota doseglo svobodo.

Kako ravna sodobni človek in predvsem sodobni zahodni človek, ki ga snovno privlači, s spoznanjem, da je padli Božji sin v omejenem telesu? Z demaskiranjem sedanjega obdobja se podirajo vse stare predstave o Bogu. To je neke vrste nasprotovanje čaščenju ikon in se pokaže, da ne obstaja Bog kot oseba, podobna zemeljskemu človeku; ta predstava je bila osrednja podoba pretekle krščanske kulture.

To pa ni nič novega. Filozofa Spinoza in Nietzsche sta že pred stoletji to prikazala. Zaradi grozot druge svetovne vojne so se dvignili Robinson, Levi in Dietrich Bonhöffer, da bi Boga proglasili za popolnoma mrtvega, boga kot bitje, ki je podoben zemeljskemu človeku. Njihova spoznanja in sodbe so povzročili veliko razburjenje.

Zvestemu verniku je težko, ko odkrije, da univerzalnega boga ne briga za njegove osebne motive, okoliščine, neuspehe in kariero. Zaradi takega odkritja pride človek spet do svoje lastne odgovornosti. Kajti, kar je človek sejal, mora tudi požeti. Kdor hoče biti žival, je lahko, za to se svobodno odloči. Posledica tega pa zagotovo ni najdenje zlata duha!

Ali ne obstaja bog, ki bi vse to urejal? Prav gotovo ga ni. Ali obstaja bog hinduistov ali islama, bog katolikov ali protestantov? Ali obstaja bog budistov ali šamanov? Takšen spisek bi bil neskončen in bi z njim napolnili veliko strani, saj si je vsakdo ustvaril svojega boga. Kateri je sedaj Edini, Vsemogočni, ki presega vse druge?

Da bi si odgovorili na to vprašanje, mora človek, ki išče resnico, stopiti v svojo 'notranjo kamrico'. Besede: 'Jaz sem rekel: bogovi ste' (Janezov evangelij 10,34) se ne nanašajo na osebnost, ampak na zlato jedro v človeku, nukleus višjega življenja. To notranjo zlato žilo je potrebno odkopati, da v njej vsebovana sila, Gnoza, lahko stke zlato poročno oblačilo. Potem bo podeljeno bogastvo pri duhovnem zlatu in tako izpolnjen veliki zakon ljubezni.

Sedanji atmosferski pogoji podarjajo iskalcu možnost, da v sebi samem praznuje alkimično poroko Christiana Rosenkreuza. Kajti današnje razvrednotenje Božje podobe je demaskiranje vsega tistega, kar je časovno, omejeno, preveč človeško in nepopolno. Z vedno globljim razkrinkavanjem vsega minljivega se odkriva neminljivo. Čista podoba prvotnega človeka postaja vidna, to podobo v svojem lastnem bitju pa prebudi le tisti človek, ki je na poti. To se dogaja v osebnosti, ki je skromna, prijazna in pripravljena pomagati in po drugi strani v dušno in duhovno zavestnem človeku, ki ustvarja iz neizmernega bogastva dinamičnega procesa transfiguracije.

Obstoja novega človeka ni mogoče dokazati, niti ga jaz ne more občutiti. Živi iz višje resničnosti, ki mu jo podarja Božji duh. Kdor to spozna, iz tega priča in ve, da stoji v lastni notranjosti Christiana Rosenkreuza in zavestno raziskuje njegovo duhovno življenjsko pot. Tega duhovnega človeka v njegovem srcu se je dotaknil Bog in njegova osebnost je na to odgovorila z iskrenim 'da'. Zaradi tega je vrtnica v njegovem srcu vzcvetela in sprejema višje vedenje, ki je potrebno, da bi lahko hodil po poti notranje obnove. Tako pripeti vrtnico na križ pomeni Gnozo notranje sprejeti in osvobojeno Kristusovo silo utrditi v krvi. S tem postanejo procesi spremembe aktivni, zaradi njih se zlato duha lahko osvobodi in postane dejavno.

Ta proces je na koncu okronan. Človek postane spet duhovnik – kralj, vendar ne kralj snovnega kraljestva. Njegovo kraljestvo je iz ljubezni, iz neizmernih zakladov, o katerih poroča Christian Rosenkreuz. Njegovo bogastvo je v tem, da brezpogojno podari te zaklade vsem ljudem, ki iščejo resnico in hočejo žrtvovati svoje staro sebstvo, da bi lahko našli novega. Zato ostaja usmerjen k neizčrpnemu izviru Gnoze, ne da bi mislil na samega sebe. V tej usmerjenosti premaga tudi svoje osebne stiske. Kajti če tega ne bi storil, ga večni izvir ne bi mogel več doseči.

Ko se prebudi hrepenenje po odrešitvi,
ki ga vzbuja ničnost snovi,
križam blago in dobro premišljeno
v nedelovanju in pripravljen na smrt
rezilo s časom noči,
zaupajoč večnosti.

Svetli lesk jutranje zore,
dolžnosti veliki praznik obljubljen,
popolnoma spremeni snov in dušo,
kaže strukturo sil – zlatega duha.

www.lectoriumRosicrucianum