Piše: Nara Petrovič

Zbirka »Anastazija« neti v celotnem človeštvu veliko revolucijo. Verjetno bo ta obilno obrodila šele v času naših potomcev, ampak do tega ne bo prišlo, če mi danes ne zasejemo semen. Za nas bo bivanje na rajskem planetu verjetno še predmet upov in pričakovanj, lahko pa začnemo vsaj bivati na majhnem rajskem vrtičku.

Za to je potrebna akcija!

Silna energija, ki veje iz knjig o Anastaziji, spodbuja bralce k delovanju. Ne kakršnem koli delovanju – k ustvarjanju raja na Zemlji. Kakor je nekoč beton začel izpodrivati gozdove in travnike, moramo mi zdaj začeti z vrtovi, gozdovi in travniki preganjati beton. Rajski kotički se bodo počasi razširili tudi čez mrtvilo velemest in zavladali planetu, ga spremenili v raj.

Zakaj bi čakali, da nas Bog nagradi za dobra dejanja in povabi v raj? Nagradimo se že sami in sami ustvarimo raj zase in za druge; na koncu izrazimo hvaležnost Bogu za vso lepoto, s katero nas je obdal, in povabimo še Njega v ta raj.

S to spodbudo je religija postavljena na glavo – pomembnejša od volje Boga je volja človeka. Mi sami smo angeli z ognjenimi meči, sami sebe ne spustimo v Božji vrt. Zakaj? Sprogramirani smo, da smo sužnji. Sužnji denarja, plastike, smrti … sužnji svojih stvaritev.

Prebujanje človeštva pomeni vračanje h koreninam. Človek mora preseči nadut ego, »kulturne« obrazce, mora postati žival. Ne žival po pravkar omenjenih kulturnih obrazcih (divja, neukrotljiva, nepredvidljiva zver), ampak žival po naravnem redu (edinstveno bitje z materialno-duhovnim namenom, ki ga izpolnjuje, ko je v harmoniji z okoljem).

Nekatere religije nas učijo, kaj sploh pomeni biti človek, jaz pravim, da bi najprej morali vedeti, kaj sploh pomeni biti žival. Učiti človeka, da je človek, je peklensko delo, saj se le v človeka lahko naseli zlo. Če se religija hoče izogniti zlu, naj človeka raje preskoči. Bodimo samo živali in bogovi, Zemlja nam bo hvaležna, človeka ima po mojem že dovolj …

RODOVNA POSESTVA IN DUHOVNOST

Vladimir Megre je marca 2003 nastopil na velikem evropskem forumu alternativnih ved v Zurichu. Tukaj je prevod krajšega odlomka njegovega govora, ki je sledil naslednjemu vprašanju poslušalca: »Kako povezujete hektar zemlje z duhovnim stanjem človeka? Mogoče je obdelovanje zemlje dejansko pomembno za Rusijo, toda v Evropi so ta vprašanja že davno rešena. Tu smo se zbrali, da bi se govorili o duhovnosti.

Odgovor: Govorim o hektarju zemlje in o tem, kako na njem ustvariti rodovno posestvo. Nekateri mislijo, da je to primitivno. Treba bi bilo govoriti o velikih vedah, o duhovnosti, saj je to tema tega prestižnega evropskega foruma. Vem, to so mi povedali organizatorji. V tej dvorani pred menoj sedijo znani evropski pionirski pedagogi, uveljavljeni pisatelji, ki pišejo o duhovnosti, in mnogi drugi pomembni ljudje, ki razmišljajo o tej temi. Ampak prav zato, ker se zavedam, kdo je pred menoj v tej dvorani, govorim o hektarju zemlje. Dame in gospodje, prepričan sem, da pojmi, kot so ljubezen in duhovnost, nujno potrebujejo materialno utelešenje.

Hektar zemlje, ki ga imam v mislih in o katerem govori Anastazija, ni samo odmerjena površina zemljišča. To je prostranstvo, po katerem boste povezani z vesoljem. Na to prostranstvo in posledično tudi na vas, bodo reagirali vsi planeti vesolja; vaši prijatelji bodo, pomočniki in soustvarjalci.

Poglejte, kaj se zgodi po naravnih zakonih: navaden cvet, npr. kamilica, je nerazdružno povezan z vesoljem, s planeti, s soncem. Razpira lističe, ko sonce vzide, in jih zapira, ko sonce zaide. Povezana sta v medsebojni harmoniji. Milijarde kilometrov ali svetlobnih let ju ne morejo ločiti. Velikansko sonce in droben zemeljski cvet sta vedno skupaj. In oba vesta, da le skupaj ustvarjata veliko harmonijo vesolja. Vse travne bilke pa ne reagirajo le na sonce, ampak tudi na druge planete, na človeka, na energijo njegovih čustev.

Znanstveniki so naredili poskus. Na sobno rastlino so priključili aparate in kazalci so registrirali majhne energetske impulse. Po vrsti je v prostor prišlo več ljudi. Eden je samo šel mimo, drugi jo je zalil, tretji pa otrgal košček lista. Aparati so zaznali, da se je v tretjem primeru rastlina vznemirila in kazalci so se premaknili.

Večkrat lahko vidimo tudi pojav, da roža pogine, ko lastnik za dalj časa odide od doma. Vidimo torej, da vse rastline reagirajo na človeka. Lahko ga ljubijo ali ne ljubijo. Posledično svojo ljubezen ali neljubezen sporočajo planetom.

Zdaj si predstavljajte, da imate hektar zemlje. Ne samo zemlje, na kateri je posajen krompir za prodajo, ampak zemlje, na kateri ste začeli ustvarjati, saj ste razvili določeno raven zavedanja, duhovnosti. Na vašem ozemlju raste veliko rastlin, ki jih niso posadili najeti delavci, temveč neposredno vi sami. Vsaka rastlina, vsaka travna bilka ima do vas ljubeč odnos. Zato lahko ta živa bitja zberejo za vas vse najboljše energije vesolja in vam jih predajo. Rastline se ne hranijo samo z energijo zemlje. Saj verjetno že sami veste, da obstajajo tudi rastline, ki rastejo brez prsti.

Le pet tisoč let nazaj so v starodavnem Egiptu živeli svečeniki, ki so ustvarili mnoštvo religij. Ti svečeniki so vodili cele narode. Bili so najbogatejši ljudje svojega časa. Njihove zakladnice so bile nabito polne zabojev zlata in dragocenosti, poznali so mnoge skrivne vede, faraon je prihajal k njim po nasvete in denar. Toda vsak od najvišjih svečenikov je imel svoj hektar zemlje, na katerem niso smeli delati sužnji. Ti najbogatejši ljudje, ki so vedeli tako veliko, so poznali skrivnost hektarja zemlje. Na stenah starodavnih templjev egiptovskih svečenikov je bilo zapisano: »Ne sprejmi hrane od svojega sužnja.« To je en primer.

Drug primer je znan is starega Rima. Senatorji so izdali ukaz: če suženj zmore delati na zemlji in mu je bilo podeljeno zemljišče, tega sužnja ni mogoče prodati drugemu gospodarju brez zemlje. In zakaj so rimski senatorji dajali zemljo nekaterim sužnjem? Jim celo plačevali, da si tam ustvarijo dom? Razlog je bil edinstven: da bi vzeli od njih 10 % pridelka.

Egipčanski svečeniki in rimski senatorji so vedeli, kako pomembna je hrana za človeka. Izdelkov, ki jih jemo danes, ne bi v nobenem primeru smeli uporabljati za hrano, saj so mrtvi. Jagoda, ki jo utrgate z grma in takoj pojeste, je povsem drugačna od jagode, ki jo kupite v trgovini. Razlika ni le v tem, da je kupljena že napol izsušena, temveč v tem, da v njej ni energije. Ne more hraniti človeške duše. Govoril sem že o tem, da je takšne rastline ustvaril naš tehnokratski svet, da so mutanti.

Če torej nimate svojega hektarja zemlje, nimate kje dobiti človeka dostojne hrane. Lahko imate veliko denarja in kupujete raznovrstno zelenjavo, toda vedite: ta zelenjava ni rasla za vas. Sploh ni rasla za človeka. Rasla je za denar.

Ni je bolezni, katere ne bi moglo pozdraviti prostranstvo ljubezni, ki ste ga ustvarili s svojimi rokami in dušo.

Ljudje so Božji otroci. Tudi rastlinsko in živalsko kraljestvo, zrak in prostor okoli nas so Božja stvarstva. Vse skupaj pa ni nič drugega kot materializacija Božjega duha. Če se ima nekdo za duhovno razvitega človeka, naj pokaže materializacijo svoje duhovnosti.

Predstavljajte si, da vas zdaj od zgoraj gleda Bog. In vidi, kako nekdo od njegovih otrok vozi tramvaj, nekdo drug gradi stavbe, nekdo tretji stoji v trgovini za blagajno kot prodajalec. Bog ni ustvaril teh poklicev. To so poklici za sužnje. Bog ni hotel, da bi Njegovi otroci bili sužnji. Zato je ustvaril čudežni svet in ga predal svojim otrokom. Osvojite ga in izkoristite! Ampak da bi lahko to naredili, morate razumeti ta svet. Razumeti, kaj je pravzaprav luna, kaj je zelišče, zakaj se neka rastlina imenuje rman.

Kaj je potemtakem hektar zemlje? Kraj, na katerem bi človek moral delati v potu svojega obraza? NE! To je kraj, na katerem človeku sploh ni treba delati! To je kraj, po katerem bi moral upravljati svetu. Povejte, kdo prinaša Bogu večje zadovoljstvo: človek, ki upravlja tramvaj, ali človek, ki je vsaj majhen košček zemlje spremenil v raj? Seveda ta, ki je kos zemlje spremenil v raj!

Lahko današnji ljudje odkrijejo pot v vesolje? Se naučijo, kako osvojiti Mars, Mesec? Raje ne. Saj se bo tudi tam pojavilo orožje, pojavila se bo umazanija in bodo tudi tam vojne kot na Zemlji. Človek pa dejansko je ustvarjen, da bi osvajal druge svetove. Ampak to se bo zgodilo šele takrat, ko bo razumel in osvojil Zemljo. Način osvajanja drugih planetov sploh ni tehničen, temveč psihotelepatski. Človek mora ozavestiti, v čem je dejanska lepota vesolja.

Vaše mesto Zurich velja za zelo lepo. Tisočkrat lahko rečemo, da je lepo. Ampak, kaj konkretnega je v njem tako krasnega? Ja, tukaj je zelo čisto, ja, veliko je navidez dobro preskrbljenih ljudi. Ampak ali je zemlja, ki jo pokriva asfalt, lepa? Mar je dobro, da so samo na redkih mestih otočki zelenja? Je dobro, da sredi vašega mesta umira prečudovita cedra? Duši se od smoga, od izpušnih plinov. In ni edina, ki umira in se duši. To se dogaja tudi človeku, ki hodi po tem mestu.

Morali bi se zamisliti, kaj vse smo zakuhali na Zemlji. Lahko rečemo tudi preprosteje: naj gre vsakdo od nas na košček svoje zemlje, zbere ves svoj razum in vso svojo duhovnost ter postavi vsaj povsem majčken, ampak konkreten raj. Naj spremeni majhen košček zemlje na velikem planetu v cvetoč vrt, naj materializira svojo duhovnost, kot je to storil Bog. Če to naredijo milijoni ljudi v raznih državah, bo celotna Zemlja postala cvetoč vrt. Potem ne bo več vojn, saj bodo milijoni ljudi zaposleni z velikim ustvarjanjem. In če pridejo Rusi v Švico ali Nemčijo, bodo prišli zato, da bi napasli oči na prelepih živih oazah, da bi izkusili materializacijo resnične duhovnost.

Rusija si na žalost prizadeva oponašati Zahod. Ko ruski politiki govorijo o zahodnih državah, v svojih govorih uporabljajo izraze: visoko razvite, civilizirane. Ljudi pozivajo, naj jih poskusijo dohiteti v »razvitosti« in »civiliziranosti«. Naši politiki še ne vedo, da jih lahko ne le hitro dohitijo, temveč tudi krepko prehitijo. To pa se lahko zgodi le, če se namenijo v nasprotni smeri.

Nikakor ne želim poniževati ali žaliti vaše zahodne civilizacije. Ker pa tukaj govorimo o duhovnosti, smo dolžni biti iskreni drug pred drugim. Duhovnosti ne moremo meriti zgolj po materialnem izobilju, po tehničnih dosežkih. Takšna enostranska, tehnokratska pot razvoja človeštva nas bo neizogibno odpeljala v propad. Vsi vi, ki ste se tukaj zbrali, boste nedvomno priznali, da to drži, ampak potem morate priznati tudi, da na poti k pogubi tečete prvi, mi pa tečemo za vami. Poskusite se ustaviti in razmisliti, kaj se je zgodilo z našim svetom. Če lahko to ozavestite, zavpijte tem, ki tečejo za vami: Stojte, otroci, ne tecite, tukaj je poguba in mi smo jo že skoraj dosegli. Poiščite drugo pot.

Mi vsi skupaj, ki poslušamo svoje srce, bi morali od besed o duhovnosti preiti k njihovi materializaciji. En hektar je le drobna točka na planetu Zemlji. Toda milijoni takšnih točk bodo spremenili celoten planet v cvetoč vrt. Milijarde cvetnih lističev, srečni nasmehi otrok in starcev vesolju sporočajo: »Ljudje zemlje so pripravljeni na veliko stvarjenje.«

»Čakamo nate, človek,« bodo odgovorili planeti Vesolja. »Čakamo nate, dostojni sin Boga.«

Naše tisočletje je položilo temelje velike preobrazbe na Zemlji. Desettisoče ruskih družin so se že odpravile na svoj hektar. Oče in mati, ki realno ustvarjata prostranstvo ljubezni za svoje otroke, sta bolj duhovna kot najbolj priznani modreci, ki samo govorijo o duhovnosti.

Naj iz zemlje vznikne duh vsakega človeka s prekrasnim cvetjem, drevjem, dišečimi sadeži in naj bo tako na vsakem hektarju našega planeta.

(Po teh besedah je v dvorani nekaj časa vladala smrtna tišina, sledil je gromek aplavz.)

Iz intervjuja z ruskim muftijem Šeih-ul-Islamom

Vprašanje: Kakšen je vaš odnos do knjig V. Megreja?

Odgovor: Ljubim jih. Obožujem te knjige. Berem jih in iz njih črpam veliko zase. Čutim, da človek z branjem teh knjig krepi svojo vero v Boga. Ne samo krepi. ... Za vero Boga ni dovolj, če so odprte oči, mora biti odprto tudi srce. Srce pa ne more verjeti kar tako zlahka. Dano nam je prav zato, da bi ljubili, knjige Vladimirja Nikolajeviča Megreja pa zelo pomagajo ljubiti Boga. To resnico približuje ljudem po besedah Anastazije. Morda bodo bogoslovci v njih našli sporna vprašanja, morda bo kdo rekel, da so to le nekakšne hipoteze ali kaj podobnega, toda vera v Boga, ali še bolje, ljubezen do Boga, se sprva nabira po drobtinicah, kasneje pa postane brezmejna. In človek s takšno vero še pred drugim svetom – torej že v tem svetu – postaja srečen. Knjige Vladimirja Megreja nam v tem pomagajo.

Vprašanje: In kakšen je vaš odnos do rodovnih posestev?

Odgovor: Pravkar sem se vrnil na svoje rodovno posestvo – v Bolgarijo. Za nas, sodobne tatarje, je Baškir rodovno posestvo. Nam so preprosto nadeli ime tatari, čeprav smo v resnici Bolgari. Prvi, ki so se bojevali proti mongolskim tatarom, so bili naši predniki. Že leta 1223 so premagali Subadaj kana v Živjovskih gorah. Prav ta ljubezen do rodovnega posestva, do očetovine, do očetovega doma nas je tudi pripeljala do danes; videli ste na stotine tisoč ljudi z raznih koncev Rusije … muslimane, ki so spoštovali Domovino prednikov, klic prednikov, klic krvi.

Ampak že Bog je začrtal v nas takšno ljubezen in topla čustva do staršev in preko njih do zemlje. Ko se namreč človek rodi v tem svetu, živi naravno življenje – okuša, pije. Odkod pa? Iz te zemlje, na kateri se je rodil. Kruh raste iz te zemlje, vodo pije iz njenih izvirov, zato vsa duša, vse njegovo telo vztraja; pri nas muslimanih je prav zato obvezen obred hadža, vsakdo ga ja v življenju dolžan opraviti enkrat in mi ga opravimo v Meki.

Tam je gora Arafat, kjer sta se Adam in Eva prvič srečala na Zemlji in ustvarila prvo družino ljudi na Zemlji, ki so potem živeli v dolinah Tigrisa in Evfrata, kjer se je začela človeška civilizacija. Hadž je sveti obred, t. j. obisk očevega doma, doma naših prastaršev, Adama in Eve. Naše hrepenenje po starševskem domu je torej ljubezen do matere, do očeta, na tem se gradi vse človeštvo, vse človeško življenje. In da bi Vsevišnji vse to normaliziral, je dal religijo in vero v Boga. Bog ne daj, da bi jo izgubili.

Vsak narod ima majhno domovino. Danes pa imamo velikansko državo, celotno Rusijo. Za Uralom živi le okoli trideset milijonov Rusov. Če bo vsak od njih vzel po hektar zemlje in začel oblikovati družino in, zanašajoč se samo za Boga, saditi in sejati, skrbeti za njo, jo ljubiti, bo v tej zemlji – naši materi – naravno našel odziv na svoja čustva ljubezni do zemlje, saj je ona od Boga.

Zato toplo pozdravljam ustvarjanje rodovnih posestev. Že zdaj je v Baškortostanu več kot tristo družin začelo oblikovati rodovna posestva. In to gibanje se vse bolj in bolj širi. Vse to močno krepi našo državo Rusijo, krepi red, tudi če gledam na to z očmi materialista – človek ima lastnino, ima nekaj, kar pomeni, da ne bo potepuh, klošar, za nekaj bo skrbel, skrbel bo za otroke, ne pa samo za kužke na balkonu, da bi se z njimi sprehajal.

Vprašanje: Ali bodo na ozemlju Bolgarije podeljevali zemljo?

Odgovor: Malce prej bi morali postaviti to vprašanje, bolgarski duhovni vodja je pravkar odšel. Tudi sam se želim tukaj zavzeti za to. Nujno. Prav na tej zemlji. Tukaj je vodja administracije zelo dober, mislim, da ne bo imel nič proti. Pa tudi če bo proti, ga bo možno prepričati, zelo dober človek je. … Dežela postopoma postaja lepša in ljudje se postopoma vračajo, tudi iz Srednje Azije, Kavkaza, iščejo parcele, oblikujejo domove, to je že dobro vidno.

Izjava muftija Perma in Permskega okrožja Muhameda Galija Huzina:

Knjige V. N. Megreja beremo tako jaz kot tudi drugi v Permskem muftijatu. Ko smo dobili Rodovno knjigo, smo jo v celoti prebrali v eni noči. Ponoči je mir, nihče nas ne moti, prebrali smo poglavje, razpravljali med seboj in potem dalje brali na glas. Vse je sprejemljivo, nič ni zapleteno. Vse je napisano tako, ko da bi mi sami o tem razmišljali veliko let. V knjigi so torej izražene naše misli, oziroma naše misli se sovpadajo s temi iz knjig. Zato nam je vse, kar je v njih napisano, zelo blizu. Vse skupaj je dejanska resnica. Zato je v njih samo bistvo.

Prevod: Nara Petrovič

O zbirki »Anastazija«:

Bistvo sporočila knjig iz zbirke »Anastazija« je, da človeštvo s postopnim vračanjem k sožitju z naravo rešuje sebe in planet. Prvi korak do tega sožitja delajo vrtičkarji na svojih malih koščkih zemlje; drugi korak je oblikovanje rodovnih posestev, na katerih bodo v naravnem okolju odraščale generacije naših potomcev; tretji korak, ki naravno sledi drugemu, je razmah rajskih vrtov po vsem planetu.

Najbolj bistveno za danes živeče ljudi je sporočilo o oblikovanju rodovnega posestva, hektarja zemlje, ki naj bi ga država predala družini v trajno last s pravico po dedovanju. S tem bi vsaka družina dobila svojo naravno domovino in dom v okviru umetne, geopolitične domovine. S tem bi država začela dejansko udejanjati demokracijo. Prava demokracija ni človeku odvzeti moč in mu ponuditi možnost izbire, temveč človeku dati moč in mu ponuditi možnost izbire.