Vsa živa bitja te Zemlje so vpeta v polarnost nastajanja in minevanja, rojstva in smrti. Kot organizmi, ki obstojajo snovno, pripadajo kraljestvu minljivosti. Zato je pri vseh njegovih pričakovanjih, pri vseh negotovostih glede njegove usode za človeka smrt nekaj, kar sicer običajno razume kot nekaj nezaželjenega ali negativnega edina stvar, ki je absolutno zanesljiva.

K tragiki modernega človeka pa spada, da je v odnosu do tega pomembnega dogodka v svoji usodi sam običajno v kar največji negotovosti. Ali bo smrt dokončno izbrisala tudi naše duševno življenje in uničila ne samo našo telesno, temveč tudi našo duševno-duhovno eksistenco? Tistemu, ki na tako vprašanje pritrdi, se mora dozdevati življenje kot nesmiselna slepa ulica. Za že enkrat omenjeno razdvojenost našega časa je karakteristično, da imamo tudi na vprašanja ki se porajajo v zvezi s tem najrazličnejše poglede.

Način, kaj človek o smrti misli, je zanesljiv preizkusni kamen njegovega pogleda na svet. Za religiozno naravnanega in več ali manj tradiciji zavezanega človeka, je vera na življenje po smrti sama po sebi umevna in velja za vse religije kot temelj njihove eksistence. Vere bi bile brez te vsebine nesmiselne. Moderen človek, ki si iskreno prizadeva da bi prišel do spoznanja, prej verjame enostranskim znanstvenim predstavam biologije, nauka o poreklu in možganske fiziologije in pride v nevarnost, da gleda na smrt kot na po naravi dan konec človeka. Za žival velja to kot samo po sebi umevno. Pri tistih, ki si predstavljajo svet brez Boga in brez duha, predstava o neumrljivi človeški duši nima nobenega prostora več. Negotovost na tem področju je je kriva, da mnogi ljudje ne vidijo možnosti, da bi resnemu obrazu smrti pogledali pogumno v oči. Za potrebno notranjo odločitev se instinktivno ne čutijo dorasli in se bojijo konsekvenc, ki bi bile morda potrebne za lasten način življenja. Razen tega izogibanja, ki je vprašanja povezana z umiranjem in smrtjo v naši družbi dolgo časa razglašalo za tabu, prispeva k stanju tudi predsodek današnjega časa češ da o teh stvareh konec koncev ne moremo vedeti nič točnega. S tem pa se  prikrade v duše negotovost in bojazen pred neznanim, nepreglednim in skrivnostnim, saj potem ostaja nerešeno tudi vprašanje po smislu življenja, saj je neločljivo povezano z vprašanjem bistva smrti.

Ali naj bi gledali na smrt kot na zid, skozi katerega se ne da prodreti ali kot na vrata v neskončnost, kot na krut konec, ki vsa moralna prizadevanja našega življenja naredi nesmiselna ali kot na obetaven začetek nekega višjega življenja? To ni luksuzno vprašanje, odvisno od pogleda na svet. Odgovor, ki ga lahko damo, je odločilen za to, kaj bomo naredili v mnogih praktičnih življenjskih situacijah. Razen tega posega slednje globoko v naš občutek  za življenje in s tem deluje nazaj na naše duševno zdravje. Posebej v kritičnih situacijah, v trpljenju in stiski, pri kroničnih boleznih ali pri velikih razočaranjih, pri neuspehu in nesreči, bo naše obnašanje odvisno tudi od tega, kakšen je naš odgovor na vprašanje o smrti. To lahko sklepamo po samomorih. V ZRN jih je več kot 10.000 letno. Koliko jih utegne biti v celem svetu? Nečloveško uničevanje »nevrednega življenja« duševno bolnih ali ljudi ki so jih smatrali za »rasno manjvredne« v času med 1933 in 1945, kaže na grozljive konsekvence materialističnega pogleda na svet. Mnoge dežele so uzakonile pravico do uničenja življenja v času nosečnosti, mnoge si prizadevajo da bi pri neozdravljivem trpljenju uzakonile predčasen konec iz roke zdravnika. Tudi diskusije o kliničnem podaljševanju življenja ali o smrtni kazni kažejo na aktualnost našega vprašanja.

Gledano duhovno znanstveno obstoja med smrtjo neke živali in človeka bistvena razlika. Ko se fizično telo kot razpadel organizem vrne snovnemu svetu, se s smrtjo osvobojeno etersko in astralno telo živali ločita in potopita v eterični in astralni sferi. To velja v spremenjeni obliki tudi za ustrezne nivoje bitja človek. Minljivosti zemeljskega bivanja pa se po smrti popolnoma odtegne človeški duh, ki se je zasvetil v zavesti JAZa. Govorili smo že o tem, kako se v stanju breztelesnosti bitje JAZa doživlja v odnosu do telesa kot samostojno in se razteza preko meja rojstva in smrti. Bitje  JAZa doživlja, da je dejstvo da se ne rodi in da ne umre, utemeljeno v trajnem karakterju božansko-duhovnega sveta, čigar del je.

Avtor te knjige si je na jasnem, da mora tako stališče pri večjem delu znanstveno ali celo medicinsko usmerjenih ljudi sedanjosti naleteti na skepso in velik odpor. Glede na njihovo »utemeljeno« znanje se mnogi nagibajo k temu, da vidijo v duhovno znanstvenem prikazu le nedokazljivo trditev, prevzem priljubljene religiozne dogme ali poseg v pogansko izročilo dualnosti telesa in duše, ki da je v času modernega monizma že davno zastarelo. Zato bom v nadaljevanju skušal narediti most razumevanja od samo prirodoslovno naravnanega tostranskega pojmovanja k duhovno znanstvenemu raziskovanju onostranstva. Za to je potrebno posegati tudi v duhovno znanstveno razširjen medicinski nauk o človeku. Vprašanje morebitnega življenja po smrti je neločljivo povezano z vprašanjem možne nadaljnje eksistence človeške samozavesti. Če že spanje kot »mali brat smrti« začasno zmore izbrisati vse zavestne spodbude duše, ali to ne uspe prav gotovo mnogo močnejši smrti? Trajna zatemnjenost zavesti na oni strani praga smrti pa ne ustreza misli o človeški duši, ki še naprej živi. Resnična bit človeških bitij pogojuje sposobnost doživljanja v obliki zavestnega, duševno-duhovnega življenja. Zato je način, kako lahko razmišljamo o nastanku zavesti, pri ocenjevanju dogodka smrti, odločilnega pomena.

Medicina pozna iz mnogih praktičnih izkušenj in raziskav utemeljeno odvisnost zemeljske zavesti, vključno funkcije spomina, od telesa, podkrepljeno s kar najbolj točnimi poizkusi na področju živčevja in možganske fiziologije Te ni mogoče zanikati. Toda, tudi laik ve, da pretres možganov, do katerega pride zaradi udarca na glavo, ali pomanjkljiva oskrba s kisikom zaradi nizkega krvnega pritiska v slabo prezračenih prostorih, tumor na možganih ali druge bolezni možganov, lahko privedejo do najtežjih motenj zavesti ali do nezavesti. Pri sklerozi možganskih arterij se stopnjuje izgubljanje sposobnosti koncentracije, sposobnost razmišljanja in spomin tja do počasnega  uničenja strukture osebnosti, tako, da moramo takemu bolniku morda odvzeti poslovno sposobnost.

S paralizo pogojene motnje zavesti po možganski kapi ki se konča s smrtjo, jasno dokazujejo zamiranje le še slabotno brlečega ognja življenja. Toda na občutljivost možganov kaže tudi možnost vplivati na možgane s kemično delujočimi snovmi, uspavali, narkozo, drogami vseh vrst ali alkoholom. Ta in nešteta druga opazovanja so tudi pripeljala do zmotnega zaključka, da je duševno življenje, vključno zavest,  sekundarni pojav kemično-fizioloških procesov živčevja in na koncu koncev, v smislu najvišje biološke funkcije nekaj, kar izhaja iz možganov. Kot vonj vrtnice nastane s cvetom in s cvetom premine, tako naj bi človeška duša delila svojo usodo s telesom, s katerim izgleda da je identična. Negovanje takih predstav mnogim prizadevnim ljudem sedanjosti skoraj onemogoča, da bi še naprej lahko izhajali iz tega, da je nesmrtnost duše možna. Taka razlaga pa zatemni resnično sliko o človeku in zato prispeva k zatonu naše kulture, predvsem, ker se obenem moderna predstava o svetu demitologizira in mehanizira, kar dodatno grozi uničiti skoraj vse ostale religiozne vsebine.

Duhovna znanost nas uči, gledati na fiziološke procese, ki se odigravajo v možganih, v čisto drugi luči: Razumeti jih moramo kot neke vrste zrcalno funkcijo.Tako kot čutila odslikavajo predmete in dogajanje okolja in jih diferencirano ponovno reproducirajo, kar postaja posebno jasno pri očesu, tako zrcalijo možgani nazaj slike, ki jih je JAZ oblikoval v našem duševnem prostoru. Tako, kot ne moremo nikoli neposredno videti našega lastnega obraza, temveč za to potrebujemo zrcalo, tako si lahko ozavestimo duševne vsebine - v telesu utelešene duše - šele iz refleksije, ki izhaja iz možganov. Kljub pomembni funkciji zrcala bi le majhen otrok lahko prišel na idejo, da je zrcalo naredilo objekte ki jih zrcali ali da bi objekte celo za njim iskal. Prav tako ne moremo pripisati možganom, da producirajo misli tako kot producirajo jetra žolč in porekla duše ali celo njenega nastanka ne smemo iskati v njih. Pri aktu volje prežame duša s svojo močjo volje mišice da bi kot plastik od znotraj posegla vanje. Pri tem gre za proces, ki telo in dušo poenoti, tako, da je monistično razumevanje tako rekoč na mestu. Duša, ki si ustvarja predstave, pa se je iz substance živčevja izdvojila in tako – iz neposredne vezanosti na organ in osvobojena dela na njem – lahko pride k sebi. V sistemu živčevja je prav, če gledamo na stvari dualistično.

Jasnost zrcalne slike je absolutno odvisna od določenih lastnosti in kvalitete zrcala! Kot na obali jezera najmanjši valovi na gladini vode popačijo našo sliko, ki smo jo v vodi videli, brez da bi ob tem spremenili ali uničili naš obraz, tako mora vsak poseg v fino strukturo možganov spremeniti naše predstave. Prav tako, kot moti zrcalo kopalnice, ki je naenkrat oroseno z vodno paro, naš pogled  (in se ne moremo obriti do konca ), tako morajo n.pr. z alkoholom prežeti možgani motiti zavest našega JAZa. Tudi v krvi raztopljeni kloroform začne pri narkozi maščobam podobne snovi skorje velikih možganov, tako imenovane lipoide topiti na podoben način, kot sredstvo za madeže madež na obleki. Z zrcalom brez obloge pa pade pogled v prazno. Kdor razbije ogledalo, pa ne prizadane osebe, ki se v njem zrcali! Prav tako smrtonosen potek narkoze ne more uničiti duha-duše bolnika, temveč ji lahko vzame le instrument njene zemeljske zavesti. S tem je nakazana smer, v katero se bo moralo usmerjati raziskovanje možganov v bodočnosti.

Tako pojmovanje ne zavrača ozke povezave med možgani in zavestjo, ki jo zastopa fiziologija živčevja, ki grozi modernemu človeku zatemniti predstavo o samostojnosti duše, temveč omogoča, da jo vidimo v čisto novi luči. S tem pa je prosta pot, da skrivnost smrti osvetlimo na čisto drugačen način. Misel na morebitno neumrljivost se kljub temu – ali bolje rečeno v skladu s fiziologijo možganov spet lahko obravnava celo z zdravniki, ki to najteže sprejemajo.

Zrcalno funkcijo možganov organizem skrbno pripravlja. V nasprotju z želodcem in črevesjem, s rscem ali pljuči, so možgani v sebi toga in obenem izkristalizirana tvorba, ki je čvrsto umeščena in zasidrana v lobanjski kapsuli. Gibanje možganskih vijug ki ga lahko še opazujemo v embrionalnem stadiju – kot razvijanje in premike nastajajočega gorovja, se popolnoma ustavijo, kar je za funkcijo zrcala tudi potrebno, saj je nujna odsotnost lastnega gibanja. Medtem, ko organi za presnovo snovi izmenjujejo, preobražajo in producirajo tako kot na primer jetra žolč ali ščitnica hormon, so take funkcije pri možganih popolnoma odsotne. Še prisotna presnova obstoji samo v ohranjanju celic ganglijev pri življenju. K presnovi sodi sicer razen tega prehrana, izgradnja krvi in sposobnost regeneracije. V organih za reprodukcijo se ta stopnjuje v nenehno produkcijo tisočev celic semečic, ki s svoje strani zaradi oploditve jajčne celice sprožajo neštete nove delitve celic. V možganih pa v nasprotju s tem zamre le kratek čas po rojstvu vsaka sposobnost delitve živčnih celic. Zato izgube substance ni mogoče nadomestiti kar je lahko tako tragično na primer pri otroški paralizi ali nesrečah. V sistemu čutil in živčevja je astralno telo, ki se kot nosilec zavestnega duševnega življenja postavi nasproti organskemu življenju, ki ga sproža etersko telo. Podobno funkcijo omejevanja življenjskih funkcij srečamo tudi pri nastajanju rdečih krvnih telesc.

Velika uganka funkcije možganov je tudi v tem, da so možgani organ, ki se utrudi. Medtem ko organi presnove v trebušni votlini in organi ritmičnega sistema opravljajo svoje delo noč in dan in želodec in črevo predelata večerjo tudi ponoči, možgani najpozneje po 16 ali 18. urah dela odpovedo. Sposobnost koncentracije se začne zmanjševati in oči padejo skupaj. Zakaj narava ni mogla te slabosti enega naših najpomembnejših organov preprečiti in nas sili,da gremo v stanje nezavesti, ki ga imenujemo spanje?

Opisana hromost funkcije presnove in gibljivosti možganov preide pri prebujenju v pravi proces razgradnje živčne substance in strukture, četudi je razgradnja zelo fina in jo je fiziološko težko zajeti. Vsak človek pa čuti njen negativni rezultat v neizbežni večerni utrujenosti. Ta izhaja iz astralnega telesa in iz bitja JAZa, ki se zoperstavita topim procesom izgranje na organskem nivoju in s tem finim procesom razgradnje naredita prostor za zavestno duševno-duhovno življenje.

Na velik pomen teh procesov razgradnje in regresije v njuni povezavi z razvojem zavestnega duševnega življenja je Rudolf Steiner vedno znova opozarjal predvsem zdravnike in pedagoge. Medtem ko v predelu presnove, ki je predvsem lokalizirana v spodnjem delu človeka in dosega svoj višek v plodišču, lahko vidimo podobnost z evolucijsko povdarjenimi procesi pomladi in poletja narave, so procesi čutil in živčevja primerljivi z involucijskimi dogajanji jeseni in zime. Tako so v človeškem organizmu obenem dejavni vsi letni časi, toda ritmizirani v tok dneva z rednim menjavanjem budnosti in spanja.

Delno iz Dr.Walter Buehler - Antropozofija kot potreba našega časa

Vir: Društvo Ajda Vrzdenec