Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Duhovnost_Skrivnost_Mistika_Okultizem

Da duhovnost je, že čivkajo vrabčki na vejah … torek, 4. september 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Kaj pa je – duhovnost? In – kje je? Zelo razširjeno je prepričanje, da je duhovnost nekaj notranjega, nedotakljivega, nedosegljivega, kar je težko opisati, kaj šele izraziti. Mnogi pa so, ki menijo, da je duhovnost nekaj zunanjega, otipljivega, kar se da ustvariti, celo nabaviti in imeti. Kaj menite vi? Je duhovnost to, da človek prebira knjige in revije z 'drugačno' tematiko, ki pripovedujejo o nevsakdanjem, skrivnostnem, mističnem, okultnem; o energijah, angelih, devah; o koncu sveta – in viziji zlate dobe; o čakrah, avri in tantri; o povezanosti telesa in zavesti; o energijskem čiščenju telesa in stanovanja; o magiji in molitvi … Je duhovnost to, da človek obiskuje predavanja 'ki se jih nikakor ne sme zamuditi'? Ali pa da se odpravi na počitnice v eksotične kraje, ki so energijsko 'nekaj izjemnega'? Je duhovnost to, da človek meditira? Da kupuje in je zdravo hrano? Morda pa to, da se nima za začetnika, saj se je nenazadnje udeležil že številnih delavnic posebnih terapevtov, zdravilcev, učiteljev? Da postane aktivist na najrazličnejših področjih življenja in niha iz zagnanosti v malodušje in nazaj …? Ali pa to, da se vsemu prijazno smehlja, ker 'problemov ni, so samo priložnosti'? Na vsa ta vprašanja bi lahko odgovorili pritrdilno – in nikalno. Pa ste kdaj sedeli kje pod drevesom v poletni večerni tihoti ter preprosto počivali …? Dovolili, da se vam misli poležejo …? Da se umiri um, da si malo odpočijejo čustva in želje, osebni jaz pa za nekaj trenutkov ne hlasta za samopotrditvijo ('Vau, to jim bom pa povedal, kaj sem posebnega doživel!') … Takrat se lahko zgodi nekaj tako tihega in pretanjenega, kar z lahkoto prezremo. Nekaj tako zelo nežnega, morda kot prvi smehljaj na obrazu spečega dojenčka … Kot komaj slišen šelest vrtnice, ko se odpira … Kot vonj pomladnega gozda, ko šele zeleni … Okus ozračja visoko v hribih zgodaj zjutraj  … Kot prelep občutek, ko nas objame nekdo, ki smo ga dolgo pogrešali … Takrat se nas lahko dotakne naša pristna duhovnost. Nekaj, kar nam nihče ne more ne dati ne vzeti, saj je od vekomaj – naše – v nas – tisto najbolj resnično in lepo in dobro. Za nekaj trenutkov postanemo – resnični mi. Pristni mi. Nepogojeni. Tako mirni in tako živi obenem. Izkušamo tisto, kar so modreci Vzhoda in Zahoda opisovali kot človekov največji zaklad in smisel njegovega življenja. Duhovni jaz, pravi notranji jaz, duša, naš angel vodnik, atman … Tiha izkušnja pravega sebe, pa četudi kratka kot trenutek med vdihom in izdihom, je lep začetek raziskovanja, kaj je duhovnost – kje je – in kako živeti z njo, iz nje, za njo. Vesna PeričekKrapež, Duhovna univerza Več na: http://www.cdk.si/du Komentarji (1) www.pozitivke.net