Zvečer se zamislim, kaj mi je prinesel današnji dan, kaj sem naredila, česar nisem pa bi lahko in kaj nisem naredila in je tudi prav tako. Včasih je človek preobremenjen, da bi naredil »vse« kaj je potrebno narediti. Enostavno ne more razumsko sprejeti odločitve, kaj je najpomembnejše, da naredi in kaj lahko počaka na naslednji dan.

Ko razmišljamo s srcem gre vsa stvar malo drugače. Čutimo ali bolje rečeno vemo, kaj je pomembnejše zame, zate, zanj. Vemo, kaj lahko opustimo in o tem več ne skrbimo in vemo, kaj lahko pustimo za jutri in kaj je nujno, da naredimo danes, zdaj, prav ta trenutek.

Človek, ki je materialno naravnan, kateri ima najvišje vrednote, katere posledice so pridobivanje materialnih dobrin, samodokazovanje, samopomembnost, prestiž, ugled, ponos ipd., se postara in nekoč ugotovi, kaj vse je »ustvaril«, ki je oprijemljivo in materialno, kaj vse je dosegel s prizadevanjem, trudom in lastnim delom. Pa je zadovoljen, srečen, izpopolnjen ali išče nekaj, kar bi mu zapolnilo tisto praznino, ki jo občuti v srcu kljub doseženemu osebnemu uspehu in dobri materialni podlagi?

Če si upa o sebi in o svojem preteklem življenju razmišljati dalje, bo videl koliko dni je minilo brez hvaležnosti za stvari, ki so mu bile dane, brez zavedanja drobnih stvari, ki so ga obdajale, brez trenutkov sreče, ki so mu bile ponujene, pa jih ni zaznal, sprejel. Takrat so mu bile pomembne druge stvari, tiste, ki so minljive. Občutki ljubezni, harmonije, miru in sreče pa ni doživel, ker si ni upal, ker ni vedel, ker je hitel k doseganju dobrin, za katere je mislil, da so v življenju najpomembnejše.

Vedno se sreča človek s samim seboj. Tako je življenje sestavljeno, saj se rodimo z iskro, katero je potrebno vžgati, da se razplamti. Potrebno je imeti čas za delo in čas za počitek. Moramo si vzeti čas za premišljevanje in čas za konstruktivno delo. Moramo živeti v harmoniji brez pretiravanj, v zavedanju smisla življenja. Moramo si življenje osmisliti na sebi primeren način. Možnosti, da »vidimo« z dušo, s srcem ali kakor želimo reči drugače, pa imamo vsak dan, vsak trenutek, le upati se moramo odločiti, da bomo iskoristili življenje, ki nam je dano, da naredimo nekaj iz sebe, se nekaj naučimo in to poklonimo drugim.

Kvalitetno življenje posameznika je videti v njegovih občutjih, zaznavanjih in dojemanjih sveta okoli sebe. Kako človek gleda na težave in prepreke s katerimi se srečuje vsak dan je odvisno od duhovne zrelosti in pripravljenosti, da bo živel modro in srečno. Doživljanje lastnega življenja opazijo vsi okrog nas, saj so del nas, so del tega življenja na Zemlji, ki ga živimo. Tako tudi vplivamo na njih, kakor oni na nas. Vse, prav vse s čimer se srečujemo: situacije, ljudje, naša doživljanja, občutki in čustva, vse je v nas, izhaja iz nas in vpliva na druge, kakor tudi obratno. Ni dovolj, da izražamo svoja negativna čustva, prav je, da povemo, če mislimo drugače, potrebno je tudi kaj narediti. Nato se vprašamo: kaj lahko jaz naredim in ne, kaj mora on/ona narediti, da se bom jaz bolje počutil. Naprej se vprašam tudi, kaj lahko jaz naredim, da se bo on/ona bolje počutil/a.

Vse prevečkrat gojimo negativna čustva predvsem zaradi pričakovanj, ker drugi ne delajo tako, kot mi menimo, da bi bilo prav. Tako škodujemo svojemu zdravju in počutju in neposredno tudi bližnjim v naši okolici, katere del smo. Več ko imamo vpliva, bolj ko svojo negativnost nasilno izražamo, več škode delamo sebi in drugim. Pa se tega zavemo?

Najlažje je gledati in spreminjati druge. Najbolj enostavno je povedati, kaj nas moti, kako naj kdo kaj narediti in čakati, da bo to narejeno. Če se situacija nekaj časa ne spremeni imamo razlog za to, da nas »delajo nesrečne« in da so drugi krivi za naše zdravje, zadovoljstvo ipd. Ves čas, ki ga namenimo razmišljanju: kako bi lahko bilo lepo, če bi on/ona…, je izgubljen. Tudi takrat, ko premišljamo, da je potrebno opraviti to in ono, pa ne moremo, ker on/ona…, je izgubljen. Čas je izgubljen tudi takrat, ko delamo, da ubežimo razmišljanju o sebi. Takrat delamo iz strahu, kar pa pomeni beg v delo-deloholizem. Prepričamo sami sebe, da je to potrebno, nujno, da ne more biti nič drugače. Pomembno nam je le, da se »vidi« kaj smo naredili, saj golo razmišljanje o svojem življenju, miru, harmoniji, se ne vidi in smo v očeh drugih nekoristni, neustvarjalni in morda še, celo leni.

Pride čas, ko vidimo, da smo življenje zapravili za druge. Pa je to vrednota, ki je naša, ali so nam jo vcepili drugi? Pa je to koristno za nas, za izpolnitev naše naloge v tem življenju? Iste stvari lahko delamo drugače, cilj pa je isti. Lahko živimo za druge, a ni nam potrebno živeti kot žrtev in se žrtvovati za druge. Lahko se zavemo lepote živeti za druge, a ne tako, da nas ni, da se ne zavemo svojega obstoja in svojih želja ampak vsporedno, ko živimo v zavedanju trenutka, polno življenje, ko lahko v stiku z bližnjim damo sebe v vsej svoji popolnosti in z vsem žarom, ki ga imamo v srcu.

Svet se bo moral spremeniti, če bomo hoteli preživeti kot človeštvo, drugače bomo uničili sami sebe ravno s tem, ko mislimo, da delamo prav. Potrebno bo spremeniti osebne vrednote in na najvišje postaviti ljubezen do sebe. To ne pomeni sebičnost ampak življenje brez strahu v zavedanju minljivosti vsakega trenutka, ki nam je dan, v hvaležnosti vsega obilja, ki nas obdaja ter izražanju ljubezni, ki jo čutimo v sebi tako, da se vidi v sprejemanju drugačnosti drugih ter dopuščanju le-te, nenasilnem komuniciranju ter pripravljenosti spremeniti sebe v dobro, srečno in zadovoljno osebo.

Leta, ki jih imamo za seboj bomo z drugačnim dojemanjem svojega življenja sprejeli in bili ponosni. Ne bomo se jih več sramovali in se delali »mlajše«, saj bomo čas, ki teče iskoristili za svoj razvoj in bili na dosežke ponosni in hvaležni. Potrebno pa se je le odločiti in odpreti za spremembe, zaupati in delovati v smeri, ki smo si jo začrtali vstrajno in potrpežljivo.