Izvleček iz knjige Thomas-a Schäfer-ja »Was die Seele krank macht und was sie heilt« (Kaj dela dušo bolno in kaj jo pozdravi) o postavitvi družine.

Duhovnost in smrt nista ločena. Razpravljanje o smrti je v naši kulturi povezano s strahom. Življenje in  smrt prepogosto obravnavamo ločeno. Življenje se smatra kot osebna last, ki jo je potrebno maksimalno izkoristiti. Ampak življenje lahko obravnavamo tudi z vidika smrti.

Vsakemu človeku je življenje podarjeno kratkotrajno, prav tako mu je ponovno odvzeto. Na koncu življenja se vrnemu nekam, kar ne poznamo. A v primerjavi z bitjo in globino, iz katere smo prišli s pomočjo staršev, je življenjska doba le nekaj drobnega in minljivega. Če pogledamo iz tega zornega kota, zgodnja smrt otroka ni nekaj groznega.

Tako človek, ki umre pri 85-ih in otrok star eno leto, oba padeta nazaj v to bit, o kateri ne vemo kaj dosti. Na tej ravni sta si enaka. Čas, ki ga imamo na razpolago, preden umremo, lahko sprejmemo kot darilo. S tem odnosom si lahko življenje izpopolnimo popolnoma drugače, vedemo se, kot če bi življenje bilo bolj pomembno kot smrt, kot če bi nam bila smrt sovražnica.

Če smrt sprejmemo kot prijateljico, se na preteklost oziramo z lahkoto. S takim odnosom se lahko s smrtjo lažje soočimo, tudi v lastni družini. Če nam umre drag človek, je pomembno, da mu v našem srcu namenimo prostor. Čaščenje umrlega ima dober vpliv na vse družinske člane.

Slovo je uspešno, če ob slovesu dopustimo bolečino in se ji ne izogibamo. Če pred  bolečino bežimo, ostanemo s smrtjo močno povezani in zamudimo živeti. Navajam primer ženske, ki ji je pred 20 leti umrl mož, čeprav je izgledalo, kot da je umrl šele včeraj. Ko je govorila o svojem možu, so ji po 20 letih tekle solze po licu.

Resnični globoki bolečini se je ta ženska venomer izogibala. Celo soba rajnega je ostala do potankosti nespremenjena. Žena smrti svojega moža ni sprejela. Seveda se ta ženska ni spustila v nobeno novo zvezo ali partnerstvo. Ampak takšna »solidarnost« ne koristi ne rajnemu kot tudi ne živečemu.

Drugi primer: Ženska, ki se je bližala svojim štiridesetim, še ni imela nobenega spolnega kontakta z drugim spolom. Ko je bila še mladoletnica, ji je zavoljo težke bolezni premrl predragi oče. Takrat ni hotela na očetov pogreb. Ni hotela pogledati trupla, ker je menila, da ne bo mogla prenesti pogleda nanj.

S tem je zamudila priložnost, da bi se poslovila. Tudi leta zatem ni šla na pokopališče. Res je, da je bilo potrebno omeniti samo besedo »oče« in že je močno zajokala, ampak to je bilo le »sekundarno žalovanje«. Tovrsten jok ne krepi, ampak slabi. Ženska ni mogla izreči stavka: »Dragi oče, ti si mrtev, jaz bom še malo živela, nato bom tudi jaz umrla.«

»Besedice smrt ne morem izgovoriti« je venomer zatrjevala. In res; po tako dolgem času njen oče zanjo še zmerom ni ležal v grobu. V njenih mislih je živela z njim kot z živim človekom in ne čudi, da nobeden drugi moški ni imel možnosti. Pozneje ji je uspelo izreči ta stavek in s tem bolečino občutiti.

Še v zgodnjem srednjem veku so se ljudje prepustili spontani žalosti. Kar se je govorilo o Karlu Velikemu, je tipično za takratni čas. Ko je cesar prišel na bojišče v Roncevaux, ni mogel zadržati solz. Ko je zagledal svojega mrtvega nečaka »se je tresel od bolečine«. Stopil je s konja in objel truplo tako močno kot je le mogel in se nato zgrudil ob mrliču.

Ko je ponovno prišel k sebi, se je prepustil »silovitim kretnjam bolečine«. Tudi prisotni vojaki so začeli jokati. Glede na druga poročila iz tistih časov se govori, da so žalujoči rajnega »z vso močjo stisnili k prsim«: S tem so stopili v stik z bolečino, ki jim je pomagala, da so smrt »preboleli«.

Kako pomemben je neposreden kontakt s truplom za proces bolečine, so pokazale izkušnje nekega ameriškega moža, ki se je ukvarjal s pogrebniškimi storitvami. Z doživetji, ki jih je izkusil na pogrebu lastnega očeta, je ugotovil, da njegov poklic ščiti svojce pred lastno žalostjo. Prišel je do zaključka, da so njegove storitve svojcem bolj škodile kot koristile.  

Po očetovem pogrebu je svoj poklic izvajal popolnoma drugače. Svojcem je odvzel le najnujnejše in jih spodbujal, da so pri pogrebu čimbolj aktivni. Ravno s tem se občuti tista globoka bolečina, ki dušo zdravi in ji omogoča dobro življenje naprej.

Pogrebnik je žalujoče na primer spodbujal, da so se mrtvega v krsti dotaknili z rokami, ali da so rajnega vsaj pogledali. Na tak način lahko resničnost smrti dobesedno »primemo«. Kdor smrti na tak način uzre v oči, ta jo lahko doživi.

Če se žalovanje nekega svojca ne more končati, tako Hellinger, je le ta na ranjenega še vedno jezen. Nakar pomaga stavek: »Cenim tvoje življenje in tvojo smrt.« Včasih se tudi zgodi, da nekdo prevzame neizživeto žalost nekega drugega družinskega člana ali je rajnemu še nekaj dolžan.

Prijazen spomin

Prijazno spominanje po odhodu nekega družinskega člana je mogoče, če občutimo globo bolečino slovesa. Mnogi se tej bolečini izogibajo in žalujejo dolgo obdobje. Poskušajo se tolažiti s krščansko predstavo, da bodo rajnega ponovno videli po smrti. Ampak resnično slovo je le mogoče, če si priznamo, da pravzaprav ne vemo, kaj nas čaka potem.

Misli na mogoče snidenje so le domneve in preprečujejo pravilno in uspešno slovo. Če se ne poslovimo v dobrem, se rajnega po nepotrebnem obremenjuje. To modrost najdemo pri številnih pesnikih kot je Rainer Maria Rilke in številnih ljudskih pravljicah. Naslednja pravljica bratov Grimm to nazorno prikazuje.

Mati je imela sedem let starega sinčka. Bil je to lep fantič in tako ljubek, da so se ljudje ob pogledu nanj kar topili. In mati ga je imela neizmerno rada. Zgodilo se je, da je fantič zbolel in ga je ljubi Bog vzel k sebi; mati se je jokala noč in dan. Kmalu zatem, ko so ga pokopali se je fantič ponoči prikazoval na mestih, kjer se je, ko je živel, igral in sedel; če se je mati jokala, se je jokal tudi otrok in ko je nastopilo jutro, je izginil.

Ko pa mati ni hotela nehati jokati, se je neke noči prikazal v srajčki, v kateri so ga položili v krsto in z venčkom na glavi, se usedel ob vznožje postelje in rekel: »Ah, mati, nehaj le vendar jokati, drugače ne morem v krsti zaspati, kajti moja srajčica se ne posuši, zavoljo tvojih solz, ki padajo nanjo.«

Ko je mati to slišala, se je ustrašila in ni več jokala. In isto noč je otrok spet prišel, v roki držal lučko in rekel: »Vidiš, sedaj je moja srajčica skoraj suha in imel bom mir v grobu.« Od takrat naprej je mati prenašala žalost potihem in strpno in otrok ni več prihajal in spal v svoji podzemni posteljici.

Ob branju te pravljice se sprožijo misli, da ne samo, da delujejo mrtvi na življenje, ampak tudi obratno, tudi živi na mrtve.

V.H.: www.initiative.cc/