Čedalje bolj opažam, da je veliko zavedanja, kaj se v resnici dogaja (da nas pastir vodi v prepad, mi pa mu po večini slepo sledimo), vendar težava nastane pri vprašanju, kako to rešit, kako se izkopat ven iz tega.

V tem pogledu bi ljudi razdelil v 4 kategorije, zgolj okvirno (možen prehod med kategorijami). Prvi se približno zavedajo kaj se dogaja, vendar jim je vse toliko grozno, da raje pozabijo na vse skupaj, če se le da, se na široko ognejo temu in gredo naprej po poteh življenja. Drugi se zavedajo kaj se dogaja in to aktivno spremljajo, vendar jih je preveč strah da bi karkoli naredili, oziroma se ne vidijo dosti močne.

Tretji se zavedajo kaj se dogaja, in se lotijo reševanja z vključevanjem v razno razna gibanja, ki načrtujejo spremembe, proteste - večinoma na ne ravno učinkovit način. Tako ostane le peščica, ki se zaveda dogajanja, in se loti reševanja na način, ki dejansko prinese dolgoročne pozitivne učinke. Do sedaj je bilo slednjih vedno premalo, da bi lahko kaj konkretnega dosegli.

Kaj je razlika med 3. in 4. skupino? OGROMNA. Razlika je v tem, s kakšno energijo, na kakšen način se lotijo reševanja nastale situacije. Prvi se bojujejo z realnostjo (moralo bi bit / ne bi smelo biti), zato jih žene negativna energija (jeza, bes, sovraštvo, žalost, zamera, ...), drugi sprejemajo realnost, kar posledično pomeni pozitivno energijo (ljubezen, razumevanje,..). Je res, da se dostikrat lotimo reševanja problemov na negativen način. Oziroma je celo tako, da se lotimo le ko nam presede, dokler je pod neko mejo, še znamo potrpet. Pol ko poči je pa štala. In kakšna energija je to? Kakšna je kvaliteta opravljene storitve? Kdo postanemo, če pademo pod tak vpliv? Kakšen zgled smo ostalim? Mar mislite, da se te energije ne čuti? Če celo pot trosimo negativnost, bo kvaliteta na cilju kaj drugačna? Na žalost veliko ljudi misli da bo, vendar je to huda zmota. Na podlagi te zmote nastajajo revolucije, ko z nasiljem pridejo na oblast. In kmalu so še hujši kot stara oblast. Premagali so staro oblast vendar se je zlo naselilo v njih, že med potjo. Zato vsi toliko poudarjajo nenasilnost, Ghandi, Martin Luther King, David Icke, permanent peace organizacija.... ker je to edini način za dolgoročni uspeh. Povsod je enako, že vrhunska umetnost, taka ki se dotakne našega najglobljega bistva... ni ustvarjena na tak način. Ko mati skrbi za otroka, mar mislite, da otrok ne čuti razlike v pristopu? Ni vprašanje, če bomo rešili nastalo situacijo, vprašanje je kvalitete in dolgoročnega učinka in koliko škode naredimo sami sebi, svojemu telesu. Torej, z negativnostjo, jezo, ihto, zamero, sovraštvom,... se ne da reševat stvari. Vsaj če hočemo kvalitetno in dolgotrajno rešitev.

Ostane drug način. Sprejemanje realnosti, kar omogoča pozitivno energijo, energijo ljubezni. To pomeni, da gledamo na nastalo situacijo direktno, brez UMskega vmešavanja. "To se mi (nebi) smelo zgodit", "to bi moralo bit tko in tko", "on/ona bi morala naredit to in ono", "pa zakaj glih zdej".... Pač je to kar je. In če se pritožujemo, naredimo škodo sami sebi, svojemu telesu - stres, naredimo škodo okolici in še kvaliteta in dolgotrajnost rešitve sta vprašljivi. Konec koncev tu ni neke velike izbire, kot smo lahko vidli. Ste to sploh že kdaj probal? Se zavedate, da je to dejansko možno?..... Mar ni logično, da se lahko na ta način 100% posvetimo reševanju problema, in da ne zgubljamo energijo z razno raznimi zgodbicami. Kako zgledajo ljudje na vodstvenih položajih, ko se nekej nepredvidljivga zgodi, in porabjo 20 minut da se iztrošijo? A ni škoda? Seveda, če se to nabere v tebi, je edino pravilno da sfiltriraš. Vendar je način tudi, da se to sploh ne nabere. Notranje 100% sprejemanje realnosti takšne kot je. Pa naj se zgodi karkoli. In tedaj, ko je 100% sprejemanje, se odprejo možnosti, ki jih sicer sploh nebi videl, odpre se višja kvaliteta.

Ostane še vprašanje, "zakaj bi se česarkoli lotil reševat, če pa 100% sprejemam realnost takšno kot je?" Zato, ker je to stvar ljubezni. Sej če nekej sprejmem, to še ne pomeni da nič ne bom naredil. Sprejmem le to, kar se je zgodilo. Sej je to edini pametni način, sej ne bom spremenil ničesar, če se pritožujem. Kar se je zgodilo, se je že zgodilo in nihče in nič na svetu tega ne more spremenit. Realnost nikoli ne čaka na našo potrditev. In če trosimo negativnost, če se pritožujemo ne pridemo nikamor. Torej ostale le sprejemanje, edina razumna opcija. Pa to ne pomeni, da na glas rečem, "ok sprejmem", v notranjosti me pa trga. To je še bolj nevarno. (O čemerkoli govorim, ni razlike ali je povedano na glas ali pa je zadržano v notranjosti. Oboje je zlo zlo podobno.)

Zavedat se treba pa še enega zelo pomembnega vprašanja. Kje je bistvo svetovne manipulacije? Vsekakor bistvo ne tiči v svetovni eliti, ki načrtno izkorišča vse povprek (naravo, živali in človeka). Prav tako ni v malo širšem krogu direktorjev, politikov, ljudi na položajih moči, ki se niti ne zavedajo kaj počno. Njih je sorazmerno malo, in brez našega sodelovanja ne bi dosegli čisto nič. Mi trenutno tko funkcioniramo, da lahko manipulirajo z nami. In konec koncev, v nas so isti mehanizmi kot v direktorjih & politikih. Tko da v resnici ni nikogar za krivit, ker smo vsi v istem koritu. Vzemimo to kot blagoslov, da se lahko zavemo teh mehanizmov, ker le tisto, česar se zavemo lahko "zdravimo"...... (se nadaljuje)...

Namaste |/