Piše: Nara Petrovič

Zavedanje ni dovolj!
skrajšan in prirejen odlomek iz nove knjige Nare Petroviča
Človek: navodila za uporabo

Ključna prvina naravnega bivanja človeka je zavedanje. Toda zavedanje ni dovolj! V duhovnosti in religiji ga razlagajo kot popolno prisotnost v sedanjem trenutku in kot sposobnost transcendiranja snovnosti, bivanje v duhu. To odlično drži v usklajenem naravnem okolju, veliko slabše pa sredi neživega betona in plastike. Za polno zavedanje moramo nujno pustiti življenje brez umetnih »nadgradenj«, ki dogmatično pridigajo, kako in kaj je prav.

Manj ko je rutine, več je življenja.
- A. B. Alcott

Bivanje in življenje sta tesna sinonima. Toda življenje je potegnilo ta kratko in je bilo sčasoma pozabljeno, Bivanje pa nas je povsem obsedlo in nas – ločeno od življenja – priklenilo na nižje bivanje v razsežnosti neživih navad. Bolje je biti žival kot hodeča vreča navad, kajti živali so zlite z življenjem, navade pa so mu diametralno nasprotne. Edina bivanjska dilema je v resnici ta: navade ali življenje? Več ko objamete enega od teh dveh, manj dobite drugega.

Nezavedne škodljive navade nosimo tako globoko pod kožo, da jim niti po tisočih strani prebrane literature ne moremo priti do živega. Saj ne, da pomenijo nekaj posebnega – so preprosto navade iz našega vsakdanjika, le da v mojem pomenskem okviru obsegajo veliko širše področje Bivanja, kot si marsikdo upa predstavljati. Naše živalsko bivanje je nekoč bilo obsojeno in navade so postale maskota naše »višje« eksistence. Dejansko navade veliko bolj opredeljujejo naravo sodobnega človeka kot katera koli stopnja mišljenja, zato bi nam morda bolj kot Homo sapiens pristajal naziv Homo sepius (ponavljajoči človek).

Dvomim, da boste lahko razumeli, zakaj je navada tako strašen sovražnik življenja, saj nimate potrebnih podatkov. Prav na podlagi naučenih podatkov pa ste navajeni ločiti dobro od slabega (življenje od navade). Žal smo izgubili nagon človeka-živali, ki je nerazdružno povezan z življenjem, zato svojih vedenjskih vzorcev ne znamo videti v pravi luči.

*                      *                      *

Bolezen, imenovano človeškost oz. človeška civilizacija, rad strnjeno opišem takole: »Ne znamo več biti živali!« ali »Prepovedali smo si biti živali!« Kot da bi popolnoma vsak vidik živalskega vedenja bil napačen ali slab. Zdi se mi, da je veliko bolj sveto biti žival, kot biti vreča navad. Lahko si prepovemo živalsko vedenje, nikoli pa ne bomo mogli izbrisati dejstva, da fizično smo živali. S pačenjem (civiliziranjem) navad samo uničujemo harmonijo življenja, brez katere ne moremo biti celostni (in zdravi).
Ker se zavedamo predvsem družbenih norm in ritualov, ki jih odobrava kultura, se prikrajšujemo za življenje. S širjenjem vpliva na naravo okoli sebe, življenje krademo tudi njej, kar je seveda absurdno, toda zgolj s kislim režanjem ne bomo spremenili tega dejstva in povrnili življenje puščavi, ki smo jo ustvarili.

Tudi zavedanje o tem ni dovolj, da bi spremenili stvari. Potrebujemo veliko novega znanja, povsem temeljnega znanja o napakah iz preteklosti, da bi nam zavedanje koristilo. Zavedanje je namreč kot svetloba, ki pa ne more osvetliti tistega, česar ni v naših mislih, v našem bitju. Zato nobena stopnja mističnega zavedanja ne more narediti našega življenja zaokroženega, če ne živimo v prvi vrsti zaokroženo kot živali. Višje zavedanje, po katerem izstopamo, je le potencial, s katerim lahko nadgradimo temelje živalskosti. Če te zaradi sramu demoliramo in na ruševinah gradimo palačo človeškosti, smo lahko gotovi, da ne bo dolgo stala. Izolirano zavedanje nas ne povzdiguje v božanskost, stroji nas ne naredijo močne. Svetosti ne dosežemo s transcendiranjem narave, temveč z zlivanjem z naravo in duhom v popolni harmoniji. Le s tem potrjujemo svojo Človeškost.

Mati navade je okus, oče je ponavljanje. Sprva nam navada služi, kasneje nas zasužnji, saj se spremeni v odvisnost. Vse navade, ki se ne ujemajo z našo anatomijo in naravnim okoljem, vodijo v bolezni. Povzročajo globoka popačenja, posebej v tistih sferah, ki smo jih odrinili daleč stran od zavedanja in jih ožigosali kot intimne, sramotne ali nespodobne.

Samo prvorazredni duhovi lahko berejo naravo v originalu, nižji duhovi jo lahko berejo samo prevedeno v človeški jezik.
Božidar Knežević

Prav zato zavedanje ni dovolj. Le redki posamezniki so zmožni zbrati podatke »iz zraka«, iz občutenja telesa, uma in čustev, ter spregledati zmotne navade in formulirati nove (oziroma znova formulirati prvobitne), ki se bolje ujemajo z naravno harmonijo v nas in okoli nas. Vse ostale mora nekdo opomniti na to, jim predložiti navodila za uporabo, logično utemeljena in obrazložena. Seveda je nenaravno spoznavati naravne nagone z razumom, ker pa smo z njimi izgubili vsak stik, kaže, da je to edini način.

Če bi povprečnega pripadnika sodobne civilizacije pustili v divjini na osamljenem otoku, ne bi bil sposoben sleči priučenih vzorcev. Namesto, da bi se prilagodil okolju, bi poskusil okolje čimbolj prilagoditi svojim socializiranim navadam – posekal ali požgal bi gozd, posejal poljščine, zajezil reko, utrl cesto, si postavil veliko hišo in še večje svetišče … Da bi svoje navade prilagodil naravnemu redu, mu sploh ne bi padlo na pamet. Socializacija nam namreč od zgodnjega otroštva vliva prepričanje, da je umetni svet normalen in naraven, nenormalno in umetno pa je vse, kar se od njega razlikuje. Zato z nanovo pridobljenimi nagoni poskušamo ta drugačni svet približati tistemu, v katerega smo bili rojeni. Privzgojeni vzorci torej postanejo naša prva narava. Nikoli se ne ustavimo in podvomimo o njih, nikoli se ne vprašamo »zakaj?« Dvom o razumnosti navad presega doseg naših misli.

Tudi takrat, ko odpotujemo v zadosti drugačno kulturo, se ne ozremo kritično na lastne navade, ampak predvsem sodimo navade pripadnikov te kulture. Skrajna raznolikost navad po svetu samo dokazuje, kako daleč smo od naravnih telesnih funkcij. Nič ni narobe z razlikami, ki jih narekujejo klimatski pogoji, razpoložljivost naravnih virov itn., problematične so tiste razlike, ki so posledica umetnih kulturnih norm. Drugačne norme preprosto vidimo kot čudne in smo jih pripravljeni sprejeti le v redkih primerih. Popolnoma naravne navade brez kulturne šminke bi zaman iskali – ljudje smo pač ljudje in nič več živali, celo v najgloblji džungli Afrike ali Amazonije.

Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati revnih idej in nazorov.
- Albert Einstein

Dejansko pa nas šminka ne naredi človeške, to so prej bojne barve, s katerimi sporočamo drugim, naj držijo roke proč od naše dragocene (če še tako iracionalne) tradicije navad, brez katere verjetno ne bi vedeli, kdo smo, kaj smo in zakaj smo, saj nanjo obešamo ves svoj občutek identitete. Najbolj bistveno pa je dokazati drugim, da se bolj kot oni ločimo od živali, da smo naprednejši in bolj civilizirani. Beseda »človek« potrebuje novo, zdravo definicijo. Ni dovolj, da se zavedamo sebe kot kulturnih, družbenih (in duhovnih) bitij, moramo začeti pri koreninah in zavest spustiti do sebe kot živali.

Več o knjigi si lahko preberete na spodnjem naslovu, kjer jo lahko tudi naročite:

www.soncnatrgovina.si/zavedanje