Nekega dne je mož našel bubo metulja. Nekega dne se je v bubi prikazala majhna odprtinica; mož se je usedel in nekaj ur opazoval metulja, kako se je boril rešiti svoje telo iz te majhne odprtinice.

Nato je izgledalo, da se je metuljev napredek povsem ustavil. Kot da je to vse, kar je metulj lahko naredil in da naprej več ne gre.

Mož se je odločil pomagati metulju. Vzel je škarje in odrezal ostanek bube. Sedaj je metulj z lahkoto izplaval. A imel je oteklo telo in majhna ter nagubana krila.

Nikoli nisem verjela, da je svet lahko tako nepopoln, da bo v moralnem pogledu slabše, kot je bilo. V svoji fikciji ali svoji viziji sem videla, da obstaja neka skupna pogojenost, ki nas bo privedla v boljše čase. S tem imam v mislih zakoličenje odnosov, ki temeljijo na demokraciji in državnem mehanizmu, katerega ureditev naj bi zagotavljala socialno in pravno državo. To se mi zdi najpomembnejše. Doživela pa sem disfunkcije države, ki izhajajo iz nekontrolirane avtonomije.

Kar se dogaja, mi jemlje dih.

Iz notranje stagnacije in zgodovinske stvarnosti kolektivistične utopije smo se znašli v starem – novem svetu, ki mu je čas podaril le oči za jasnejše videnje stvari. Kar ni zakrivil fašistični, nacistični in komunistični fanatizem, je zakrivil neoliberalizem z dinozavri, ki so zavladali moji deželi.

Te besede si mora človek ponoviti tristokrat na dan in spremembe se bodo začele dogajati. Tako nas Louise Hay prepričuje v knjigi Življenje je tvoje. Veliko razmišljam o teh besedah in verjetno nisem edina.

Kako naj se človek ceni?

Trenutno sem nezaposlena, diploma še ni končana, na nobeno poslano prošnjo za delo nisem dobila odgovora, sem v zvezi, ki se nagiba v propad. Kaj se bo spremenilo, če si bom te besede ponavljala tristokrat na dan. Kam naj se človek obrne, ko okoli sebe ne vidi več lepote in doživlja slabe stvari. Sprašujem se, če nas res lahko rešijo besede iz knjig. Kar naprej lahko beremo, ko nam ljudje pravijo, da jim je neka knjiga spremenila življenje.

Nietzsche Friderich Wilhelm (1844 - 1900), možakar z jeznim pogledom in košatimi brki (daljšimi kot Hitler), nemški filozof, profesor klasične filzofije, sicer bolj pesnik kot znanstveni filozof, je utemeljil idejo o nadčloveku, na kateri je Hitler gradil uresničevanje svojega nemškega, na rasizmu, t.j. na najvišji vrednosti arijskega človeka, utemeljenega gospostva na življenjskem prostoru, ki ga je potrebno pridobiti s silo, uničenjem židovstva in manjvrednih ras. Nekaj časa v začetku 20. stoletja je Nietzsche vplival na književno ustvarjenje v večini evropskih dežel. Dela: Tako je govoril Zaratustra, Rojstvo tragedije, Volja do moči, onstran dobrega in zlega.

Iz Nietzschejevih razprav veje sovraštvo do žensk, ki je podobno superiornosti, značilni za arijskega človeka. Nietzsche izraža elemente diskriminatornosti po spolu. Za vse oblike diskriminacije, med katere spada tudi diskriminacija žensk, je že leta 1973 generalna skupščina OZN označila kot zločin proti človeštvu.

Ameriško podjetje Nortstroms, ki prodaja ženska, moška in otroška oblačila, ima k stranki usmerjeno politiko. Zagotavljajo, da če stranka ne bo zadovoljna z njihovimi artikli, bodo vzeli nazaj katerikoli kos oblačila, kadarkoli, zaradi kateregakoli vzroka in tudi brez računa. Do stranke se vedejo odgovorno, ji zaupajo in bi radi ustregli njeni želji.

Nekega popoldneva sta v njihovo trgovino v Južni Kaliforniji prišla starejši gospod in gospa z oblačili in od prodajalca zahtevala, da jima jih zamenjajo. Uslužbenec za reklamacije je po skrbnem pregledu ugotovil, da tega artikla ni v njihovem prodajnem programu in to povedal stranki. Stranki sta se sklicevali na njihovo prodajno politiko in zahtevala vračilo denarja.

Petčlanska družina je uživala dan na plaži. Otroci so se kopali v oceanu in delali gradove iz peska, ko se je pojavila majhna stara ženska. Njeni sivi lasje so plapolali v vetru in njena obleka je bila umazana in razcapana. Momljala je nekaj zase, pobirala stvari s plaže in jih dajala v torbo.

Starši so poklicali otroke in jim rekli, naj se držijo stran od ženske. Ko je šla mimo in se sem in tja sklonila in pobrala stvari, se je nasmehnila družini. Toda njenemu pozdravu niso odgovorili.

Nekoč je živel star sufi, ki se je preživljal s prodajanjem vseh vrst krame in ostankov. Videti je bilo, da mož ni razsoden, kajti ljudje so mu pogosto plačevali z neuporabnimi kovanci in sprejemal jih je brez protesta, ali pa so ljudje trdili, da so plačali. pa niso, in on je to sprejemal.

Ko je prišel njegov čas, da umre, je dvignil oči proti nebu in rekel: "Oh, Alah! Sprejel sem mnogo neuporabnih kovancev od ljudi, toda nikoli jih nisem obsojal v srcu. Domneval sem, da se ne zavedajo, kaj delajo. Tudi jaz sem neuporaben kovanec. Prosim, ne obsodi me."

Prazen list zre vame in se sprašuje, le kaj tokrat želim od njega. Prazen list si ne želi spomniti ničesar, kar sem pisal zadnjič, kaj šele tistega, kar je dlje nazaj. Prazen list ima prav. Prazen list živi za tisto, kar šele bo. In ne samo to, sedaj je njegov čas. To, kar sedaj doživlja, ga polni in izpolnjuje.

Zaradi tega, kar se ravno sedaj dogaja, prazen list ni več prazen list. In tako je spet minilo tisto, kar sem imenoval prazen list. Kje je torej tisti sedaj? Kje je trenutek, ki mu lahko rečem sedaj in ne prej ali potem?

Na vhodu v pristanišče sedim v senci bara in pijem hladen, sveže stisnjen pomarančni sok. Zapravljam čas, uživam. V realnem svetu – čakam. Čez polnih šest ur imam letalo za na Ciper. In ker čakanje načeloma sovražim, to sovraštvo vedno omilim z nečim prijetnim – zato sem tu.

Po vseh letih potovanj, ki so za menoj me je vse preteklo čakanje odlično usposobilo, da se v trenutkih, kot je ta, prelevim v lenobno dopustnico. Namesto neskončnih nestrpnih pogledov na uro v hladnih, dolgočasnih čakalnicah letališč je nekajurni skok do pristanišča in sok tu bolj uživaško privlačen kot katerakoli druga oblika tavanja po mestu, ko bi prepotena do kože in opremljena s celotno prtljago skakala naokrog za znamenitostmi.

Skoraj vsakemu od nas je že kdo kdaj solil pamet. Prav izraz mi je prišel na misel, ko opišejo neko osebo kot: on se še ni našel, tava po svetu in čaka, da mu bo vse padlo v naročje.

Sodeč po knjigi Dragulj je v tebi, lahko rečem, da to sploh ni taka neresnica. Ko se prepustiš stvarstvu oz. se predaš energiji, ki naj bi nas ustvarila. Kdo bo vedel kaj je najbolje zate, kot tisti, ki te je ustvaril. Ne govorim o starših. Govorim o stvaritelju. Lahko tudi nekateri rečejo, da je to Bog. Jaz bom rekla, da je to nekaj, kar nam riše pot, najlažje bi rekla, da je to neka nevidna energija, ki se vidi v tem, kar počnemo. Predvsem takrat, ko se nam nekaj zgodi oz., ko se zgodi tisto, kar ni bilo pričakovano. Naključij ni! Torej energija, ki poskrbi, da se nam v življenju nekaj zgodi. Žal, tudi slabega.

Živimo v burnem tempu borbe za materialne dobrine. Naši pogovori so strogo usmerjeni v posel, in tudi če bi hoteli povedati kakšno besedo več, že zaslišimo nezaželjena opozorila, »povej bistvo«, »skrajšaj«, »ne dolgovezi«, kot da smo pozabili resnično najprej živeti in šele potem delati. Prepričani smo, da ko bomo imeli še to, takrat bomo pa zares uživali.

A ko dobimo novo »igračko«, bodisi nov avto, pohištvo ali kaj drugega, smo že v mislih pri novi dobrini. Ali nas je res tako strah ustaviti se, pogledati ljudi okrog sebe, se jim nasmehniti in jih prijazno pozdraviti? Ta neprestana naglica nam je običajno puhel izgovor, kajti največkrat se bojimo bližine in zavrnitve. Bližina in pogled v oči nam odkrivata resnico. To dobro vedo mamice ko rečejo svojim otrokom: »Poglej me v oči, da vidim če je res.« Nebesedna komunikacija nas pogosto izda.

Mojster -, prek Benjamina Crema

Čez nekaj let se bodo ljudje ozrli nazaj in se spraševali, zakaj so tako dolgo odlašali z očitnim in najbolj naravnim dejanjem: medsebojno delitvijo svetovnih virov. Ko bodo izkusili toplino nove stabilnosti, odsotnost napetosti in olajšanje, ki ga bo prineslo mednarodno sodelovanje, se bodo spraševali, kako so bili lahko toliko časa slepi za nekaj tako samoumevnega, tako trmasti in škodljivi za svoje najboljše interese.

Ljudje stojijo na pragu povsem nove izkušnje, v kateri bosta vsaka odločitev in dejanje na svetovni ravni veljala za koristna, saj bosta krepila in posvečevala njihova življenja, krepila vezi bratstva, ki so jih ljudje doslej zanemarjali in skoraj pozabili.

»Ne poznam starša, ki svojim otrokom ne bi želel najboljše,« pravi Lisa Parkinson, mama in babica družinske mediacije v Angliji, kot pravi sama sebi. Problem pa je, da se starši pogosto razlikujejo v oceni tega, kaj je za otroka najboljše. Posebno ko se partnerja razhajata in sta polna razočaranj, jeze in zamer. Takrat nekateri svoje otroke uporabijo tudi kot orodje za nagajanje ali maščevanje partnerju, ki jih je, kot so prepričani, razočaral, pustil na cedilu, razžalil.

Otroci so pri tem največje žrtve konfliktov med staršema, ki se ne zavedata, da bosta starša do smrti, čeprav njun zakon ali partnerska zveza lahko razpade. Njune starševske vezi ne pretrga nobena razveza, nobena ločitev, pove Lisa Parkinson, izredno živahna, vedno prijazna in nasmejana starejša gospa iz Bristola, mama dveh odraslih otrok in babica štirih vnukov.

Za uvod bom vključila zgodb
»CELO ORLI POTREBUJEJO ZALET«, avtorja Davida McNallya.

»Orlica je svoje potomce nežno, z dobrikanjem privabila na rob gnezda. Njeno srce se je borilo z mešanimi občutki, saj je čutila njihov odpor. »Zakaj je navdušenje nad letenjem povezano s strahom pred padcem?« je razmišljala. Tudi ona je svoje gnezdo zgradila visoko v gorah. Pod njim ni bilo nič drugega kot zrak, ki ga bodo njeni otroci sedaj potrebovali kot oporo za krila.

Čeprav se je orlica bala za svoje potomce, so orlički vedeli, da je njihov čas napočil. Orlici je ostala še zadnja naloga, da svoje mladiče potisne iz gnezda. Enega za drugim je potisnila in leteli so.

Nicolo Paganini je bil dobro poznan in zelo nadarjen violinist devetnajstega stoletja. Slaven je bil tudi po izrednih predstavah, ki so vedno vključevale obilo smeha. Paganini je imel dober smisel za humor.

Njegov najbolj znani koncert je bil v Italiji s polnim orkestrom. Njegova tehnika je bila odlična, zvok fantastičen in občinstvo ga je ljubilo.

Proti koncu koncerta, ko je Paganini dosegel vrhunec z igranjem in ko je bila javnost najbolj navdušena, mu je na violini kar naenkrat počila struna in obvisela iz inštrumenta. Paganini se je malo namrščil, stresel z glavo in nadaljeval z igranjem. Sijajno je improviziral.

Naslednja zgodba dokazuje resničnost starega pregovora: »Kjer je volja, je tudi pot.« Povedal mi jo je zdaj že pokojni Frank W. Gunsaulus, priljubljen pedagag in klerik, ki je svojo pridigarsko kariero začel v čikaški četrti živinskih trgovcev.

Med šolanjem je dr. Gunsaulus v izobraževalnem sistemu odkril številne napake, za katere je menil, da bi jih lahko odpravil, če bi bil ravnatelj šole. Sklenil je, da bo ustanovil šolo, s katero bo preizkusil svoje zamisli, ne da bi ga ovirale ortodoksne vzgojne metode.

Ljubosumje je najpogostejši vzrok za nesporazume. Ko izdihamo ga v zrak, zrak s tem onesnažujemo. pazimo kaj izdihamo, ker " tudi filter se lahko zamaši". Če bomo izdihovali vero in zaupanje ter drugi pozitivne občutke bo zrak postal čistejši.
Vsak je svoboden v svojih odločitvah.

Hčerko pomembnega Američana so v "Early show-u" intervjuvali in voditeljica Jane Clayson jo je vprašala:
"Kako je lahko Bog to dopustil?" (v zvezi z napadom 11. septembra)

Anne Graham je odgovorila skrajno globoko in prepričljivo. Rekla je:
Verjamem, da je Bog zaradi tega žalosten, kot smo mi; toda že pred mnogimi leti smo rekli Bogu, naj izgine iz naših šol , naj izgine iz oblasti in iz našega življenja. In gentleman, kakor On vedno je, se je, kot verjamem, tiho in mirno umaknil.
Kako naj pričakujemo od Boga, da nam bo dal svoj blagoslov, nam zagotovil svoje varstvo, če smo vendar od Njega zahtevali,naj nas pusti same?"

Danes sem razmišljala o partnerstvih. O nesrečnih partnerstvih. Poslušaš pare okoli sebe ali pa samo poslušaš eno stran in je kar težko, da bi ostal objektiven. Včasih sem komaj čakala, da smo se dobile s prijateljicami in smo si vse povedale o svojih fantih. Pa kako so čudni, pa kako nas ne razumejo, zamujajo, žurajo s prijatelji....in podobno.

Po zadnjem takem pogovoru s prijateljico pa sem začela razmišljati malo drugače. Poslušala sem jo in poslušala in nisem dodala ničesar. Spomnim se, da sem prišla domov in si sama pri sebi rekla, da čez svojega fanta ne bom več govorila. Prvič se mi je zgodilo, da se nisem hotela o tem pogovarjat. Res sem jo samo poslušala in se čudila. Na koncu nisem dodala svojih opazk ali dodala še kaj svoje kritike čez moške ampak sem se osredotočila na svoje razmišljanje, ki je bilo tokrat malo drugačno.

ŽELIM SI …
Kaj pa vi?

Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Pri mladi ženski, ki je prišla na posvet, se je izkazalo, da je njena ključna težava v tem, da ne čuti želje, da pravzaprav ne ve, kaj si želi. Kmalu je postalo razvidno, da je bilo izključevanje želja strategija, s katero se je upirala pretirano dominantni materi.

Kadar jo je v otroštvu mati kaznovala s prepovedjo uresničitve želje, se je temu uprla s tem, da je uresničitev želje prepovedala tudi sama sebi. Tako je dosegla ravnodušnost, s katero se je izogibala neprijetnim razočaranjem. Toda ko je odrasla in postala samostojna, ji je ta mehanizem začel povzročati težave, saj preprosto ni vedela, kako naj vnovič "vključi" želje.

Prva štiri pravila o pravilnem uspavanju otrok ste si lahko prebrali prejšnji teden. Tokrat nadaljujemo s pravilno potjo do trdnega spanca.

V svojih načelih bodite trdni!
Ko ste enkrat določili otrokovo rutino, ste lahko prepričani, da vas bo malček kljub temu zmotil z glasnim: "Maaaaaaaami, kje si?" ali pa celo pristopicljal v vašo spalnico.

Predstavljamo vam osem načinov s katerimi se bodo prenehale bitke ob večernem odhajanju v posteljo.

Ko po napornem dnevu svojega otročička končno uspavate in kmalu v sanjski svet zatavate tudi sami, se iz otroške spalnice nenadoma zasliši jok. Takrat si rečete: " Ojoj, pa ne že spet!" Kako uspavati otročička, da bo ponoči pridno spal?

Opazujte kdaj bo vaš otročiček postal resnično utrujen in ga dajte v posteljo ravno takrat. Ne pred tem in ne kasneje.

Dogajanje v razredu lahko popestrimo s smešnimi zgodbicami, ki jih lahko povemo na tisoče načinov. Lahko jih glasno beremo iz knjige, lahko jih odigramo, lahko pa narišemo smešno sliko – ali strip. Otroci naj napišejo šaljivo domačo nalogo. Doma se razglejmo po knjižni polici – najbrž imamo celo zbirko smešnih knjig, ki samo čakajo, kdaj bodo prišle na vrsto.

Smešnice v razredu lahko lahko beremo iz knjige ali jih recitiramo na pamet. Branje pride prav za začetek, dokler se se ne moremo zanesti na svoj spomin. Zavedajmo se naslednjega: