|  Poleg omenjenega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki ne dopušča, da bi ljudje ohranjali svojo zavest o potrebi preživetja v lastni identiteti, ki je izrazito duhovna kategorija in zato lastna tistim, ki so se duhovno sposobni dvigniti na takšno raven, se pojavljajo še druge skupine, ki skušajo človeku škodovati in ga zatirati. V družbi se pojavljajo mali bogovi, ki mislijo, da je njihova formalna moč, njihovo poslanstvo, da krojijo usodo malemu človeku po svoji mili volji.
Uveljavlja se podoba koristoljubnih, odtujenih in vzvišenih gospodarjev našega zdravja in sicer od politikov do mnogih, žal premnogih polbogov v belih haljah. Sem pa ne moremo in ne smemo prištevati vseh, da ne bi storili požrtvovalnemu zdravniškemu stanu krivice.
Mali človek dobi napotnico za diagnostične preiskave in zdravljenje, ki v veliki meri niso nikoli dokončane in zdravljenje začeto, še manj pa dokončano. V birokratskem kolesju in brezbrižnosti, se pretrgajo vezi med bolnikom in zdravnikom (mnogimi zdravniki) in bolnik izgubi voljo in moč, da bi leta in leta trkal na vrata in prosjačil zdaj enega, zdaj drugega, saj ga pošiljajo od »Poncija do Pilata« in zanj ni nihče kompetenten, saj vsak deluje pod sijem svoje ozke specializacije, ki ne zmore ali nima volje povezati stanja njegovega telesa v celoto.
Na koncu človek sam ugotovi, da višje razvit sistem poniža pravice in dostojanstvo ljudi nižjega sistema. Človek postaja šele sekundarni pojav zdravstva. Bolan človek je docela protisloven koristim družbe. Bolnik se je znašel v položaju, v katerem si mali človek ne more privoščiti plačanih zdravstveni storitev pri zasebnikih, za družbo pa postaja predznak manjše vrednosti v dolgi čakalni vrsti.
Diagnoze se ugibajo toliko časa, dokler bolnika rešilec ne pripelje v bolnišnico in v mnogih primerih je tedaj prepozno. Bolniki se obravnavajo po sklopih, po ločenih delih telesa in njihovega duha. Mnogi polbogovi v belih haljah so brezbrižni mehaniki sodobne industrijske družbe, ki nimajo časa videti človeka kot celoto. Preobremenjeni so z normami, honorarni popoldanskim ordiniranjem v zasebnih ambulantah in številnimi administrativnimi opravili. Zakaj bolnik nima svoje sistematično urejene anemneze, ki bi jo predstavil zdravniku, h kateremu prihaja na pregled, ne da se vedno znova odkriva že odkrito in troši po nepotrebnem denar za drage preiskave.
Politika zdravstva se zgleduje z zahodnim vzorcem in ne z vzorcem skandinavskih držav. Medicina je v krizi, specializacije so napačno razumljene. Utilitaristični cilj te družbe je čimbolj izkoristiti človeka, merilo medčloveškega delovanja ni več humanost, temveč je vrednotenje materialnih koristi postalo 'moralna' prioriteta. Slab življenjski standard mnogih, izgorelost v zvezi s preobremenitvijo v službi in neustreznim zdravstvenim varstvom so značilni za to družbo.
Veliko se hvalijo z medicinskimi dosežki, s svojimi talenti in akademskimi nazivi, a kje je skrb za zdravje bolnika? Tisto najosnovnejše prizadevanje, da bi bolnika obdelali in pravilno pravočasno zdravili.
Zdravstvo je spolitizirano na zagovornike javnega zdravstva in na zagovornike koncesijskega zdravstva. Bolnikom pa je vseeno kakšno zdravstvo bomo imeli, samo da bi bilo učinkovito, da ni takih nerazumno dolgih čakalnih dob in da so bolniki deležni strokovnih zdravstvenih storitev, sodobnih diagnostičnih postopkov in tiste pozornosti, ki si jo zasluži dostojanstvo človeka v skladu z doktrino.
Za politike je zdravstvo pastorka, ki se ji namenja premalo sredstev. Tu gospodarijo zavarovalnice, ki diktirajo politiki zdravstva raven storitev in cene. Zdravstvo je izskočilo iz javnega okvira in deluje po načelu profita zavarovalnic. Politika se obnaša do zdravstva mačehovsko in vprašanje je, ali smo na tem področju sploh še socialna država, ki izpolnjuje dane ustavne okvire. Zdravstvena politika pušča veliko prostora za samovoljo posameznih interesnih skupin.
Temeljni problem zdravstva je, da država namenja premalo sredstev za izobraževanje zdravnikov, specializacije doma in v tujini, za opremo in da niso nadzorovane investicije, ki se jih na področju zdravstva dolgo in predrago izvaja, pa brez ustreznega nadzora. Denar, ki je namenjen zdravstvu in bolnikom, se izteka v zasebne žepe. Poleg zavarovalnic so tu še lekarne, ki delujejo po dobičkonosnem načelu. Denar, namenjen zdravstvu, se troši neracionalno. Takšni primeri so pediatrična klinika, onkološki inštitut, operacijske mize in številni drugi zavoženi projekti, za katere ni doslej še nihče odgovarjal.
Ljudje se upravičeno sprašujejo kako biti lojalen do politike, ki je bila v preteklosti simbol zatiralca in pomanjkanja zdrave pameti. Negativno delovanje, kraje in neupravičeno bogatenje postajajo vrlina in vaba za nadaljevanje totalitarističnega vzorca, ki zagotavlja preživetje le priviligirancem.
Za mnoge se zdi, da vprašanja stanja našega zdravstva niti ne razumejo. Vsi pa dobro razumejo lastne koristoljubne cilje. Dlje od krivic, povzročenih bolnikom, ni prišla nobena politična stranka. Tu ni izjema tudi stranka, ki ji pripada vodja slovenske psihiatrije. Prav nihče ni prišel dlje od Rubikona ozkih koristi določenih skupin, ki ga ni zmožen prekoračiti.
Naraščajoča pragmatika liberalizma v zdravstvu vodi v razvrednotenje človeka, spodkopavanje vsakršnega substancialnega gledanja na probleme. Racionalna utemeljitev države javne blaginje se je v veliki meri sesula, pozitivizem in liberalizem pa se kažeta v vsej svoj šibkosti in zagotovo opozarjata, da kontinuiteta politike v zdravstvu ne vzdrži več. Dejstva, ki jih je mogoče preveriti, preverjamo samo prizadeti. Politika daje vedeti, da bo krivice bolnikov, še naprej instrumentalizirala za razbremenjevanje vsakršne svoje krivde za takšno stanje. Bolnik je svoboden toliko, kolikor ga zdravstvo, zavarovalnice in lekarne ne vzamejo za talca. Na področju zdravstva ostajamo globoko v kontinuiteti razmišljanja. Značilnost našega zdravstva je, da ni sposobno delovati drugače, kot nadaljevanje izvrševanja moči nad malim človekom.
Zdravstvena politika je hobotnica z opešano etiko do prizadetih. Občutek, da ne moremo kaj veliko računati na zdravstvo, se je v človeku ponotranjil. Edino upanje, ki še ostaja, je, da nas bodo odrešile notranje sile imunskega sistema in kakšen dober vitaminski napitek, ki ga bo svetoval zdravilec ali pa romanje v Lurd.
www.tatjana-malec.si |
NE ZAMUDITE
Zatiralci bolnikov in njihovih pravic
Prispeval/a: BOGDAN dne ponedeljek, 8. september 2008 @ 14:54 CEST
Članek, ki ste ga objavili je hvale vreden in resničen, vendar bi vseeno dodal nekaj drobtinic iz lastnih in drugih izkušenj.
Zgodovina zdravstvenih tegob človeštva sega v čas, ko se je človek začel oddaljevati od sonaravnega načina bivanja.
To oddaljevanje so z veliko vnemo kreirale in vspodbujale vladajoče strukture in zlasti v naši zahodni civilizaciji z obilno vlogo ekonomsko-političnega monstruma Vatikana, ki mu je skrb za izvorni Jezusov nauk bila zadnja preokupacija.
Poleg tega ne pozabimo, da se je farmacija in t.i. sodobno zdravstvo začelo ravno za zidovi samostanov in v glavah meniških učenih mož, ki so seveda posedovali vse potrebno znanje in ga obenem skrbno skrivali pred množicami, saj je le te bilo potrebno narediti odvisne od "posvečencev" in jih narediti ter ohranjati kar se da v neznanju.
Cerkev je ,v nikoli resnično obžalovanih sramotnih srednjeveških procesih, brutalno iztrebljala vse, ki so kaj vedeli o naravnem zdravljenju in pa seveda tiste, ki so si celo upali živeti po starokrščanskih načelih ( Katari, Bogomili,..) in tudi dandanašnji njeno odkrito nasprotovanje zdravilskim metodam ne pojenja. Zdravilstvo je tako trn v peti mnogih, zato je strah in nasprotovanje vmestitvi le tega v zdravstveni sistem povsem razumljivo, da pa je predvsem na tem področju potrebno ločiti zrnje od plevela, pa seveda ni nobenega dvoma. Cerkvi kot solastnci nekaterih farmacevtskih družb, tako kot sami farmaciji in zdravstvenemu sistemu nasploh, seveda ni v interesu zdrava in samozadostna populacija, temveč bolni, shirani in nemočni. Kokoš, ki nese zlata jajca, hranijo od sistema odvisne množice.
Ko sem omenjal starokrščanske navade, sem imel v mislih tudi
knjižico "Esenska poslanica miru" dr. Susmana, v kateri brez odvečnega in duhamornega nakladanja piše vse, kar bi človek moral vedeti in upoštevatiglede zdrave prehrane in ustreznega načina življenja.
Prevladujoče prehrambene navade so v vseh pogledih pogubne, to vem iz lastnih izkušenj, ko sem se kar nekaj let izmotaval iz objema alkohola, cigaret, mesa in ostale nezdrave hrane.
Lojze petrle je pred časom v zvezi s svojim premagovanjem bolezni rekel nekako takole:" Avstroogrsko-krščanske prehrambene navade z govejo župco, pečenko in tenstanim krompirjem ,morajo človeka narediti bolnega".
Sam se nimam za vegetarijanca, če ne drugega zato ker mi predalčkanje ni pri srcu, zato pač pravim da sem normalno-jed.
Pri 45-ih se počitim v vseh pogledih odlično, kar želim tudi vsem vam, ki boste to prebirali in sem neizmerno vesel, da sem se večjidel otresel nekoristnih navad, katere človeku spotoma nadene okolje v katerem živi in pa lastna brezbrižnost.
Spreminjanje tovrstnih (kot tudi drugih) zakoreninjenih navad pa je v času, ki ga živimo, ključnega pomena za našo prihodnost.
Ker vaše obsežno pisanje, spoštovana Tatjana, le bežno spremljam, se mi zdi, da niste preveč naklonjeni ne "vegetarijanstvu" , ne sicer prepotrebni kritiki RKC , zato verjamem, da boste ta sestavek razumeli kot dobronameren, kot je bil tudi mišljen.
Za zdravje smo na koncu vedno odgovorni in tudi zmožni poskrbeti sami, saj je naše večplastno telo kot krona zemeljskega stvarstva, samoozdravljiv in v vseh pogledih celovit organizem, zato je izbira med zdravjem in boleznijo vedno naša lastna.
Res pa je tudi, da se celo življenje učimo, nekaj na svojih nekaj pa na napakah drugih, pa čeprav so naravni zakoni tako preprosti.
Hecna bitja smo.
Lep pozdrav in še enkrat, na zdravje.
Zatiralci bolnikov in njihovih pravic
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 8. september 2008 @ 16:53 CEST
vaš komentar ima zagotovo veliko pametnih napotkov in misli. Sama sem zalo naklonjena vegetarijanstvu, saj je naša primorska hrana mediteranskega izvora sestavljena v glavnem iz rib, zelenjave in sadja. Mi Primorci nismo toliko pristaši z govejih župc, pečenk in tenstanega krompirja, kot je v navadi na Krajnskem in Štajerskem, tudi meso iz tunke ni pri nas v navadi. Mi imamo radi ribje krožnike in zelenjave na tisoč in en način. Da o sadju niti ne govorim, saj to je vsaki dan moja večerja. Če bi se Slovenci tako hranili, kot se hranimo Primorci in belili hrano z olivnim oljem (drugih maščob sploh ne uporabljamo), bi bilo zdravje naroda na višji ravni. Manj bi bilo kardiovaskularnih bolezni, raka in drugih pogubnih bolezni. Omenjate Cerkev. Ta pri prehrambenih navadah nima nič. Mnogi menihi pa so naredili za zdravilstvo ogromno koristnega. Nabirali so razne zdravilne rastline in rožice, pripravljali sestavine za čaje in najstarejše lekarne so imeli v samostanih. Kot zanimivost naj povem, da je bila prva lekarna v Kopru . Po doslej znanih podatkih naj bi v Kopru imel svojo lekarno lekarnar de Bonvicinis. V letih 1368 in 1371 so bile namreč v Istri epidemije kuge in Filipovič domneva, da se je morda tedaj pojavila mnogo večja potreba po zdravilih, kar je morda de Bonvicinisa spodbudilo, da je tod odprl lekarno. Filipovič navaja še drugega lekarnarja, Picija de Vicentina. Na podlagi dokumentov je Filipovič ugotovil, da se je v Kopru nastanil lekarnar že okrog leta 1300, saj je bil Koper tedaj, "sedež škofije, gospodarski in vojni center prvega ranga v Istri, imel je zadostno število prebivalcev in prisotnost zdravnikov".Kakor koli že, v Sloveniji je bila prva javna lekarna v Kopru.
V 16. stoletju je neka lekarna v Kopru imela oznako "Pri petelinu" (Al Gallo). Bila je v posesti rodbine Carreris, kasneje je prešla na rodbino Giovannini. Druga lekarna v istem času, "Zvezdna lekarna" (Alla Stella), je bila v lasti rodbine Fanzago. Za najstarejšo lekarno v Evropi imajo samostansko lekarno v benediktinskem samostanu Montecassino, ki naj bi nastala že v 6. stoletju. Tedaj so ustanovili samostan, kmalu potem pa tudi zdravstveno šolo, ki je pozneje imela velik vpliv na razvoj zdravstva. Samostani so bili zagotovo pionirji zdravilstva.
Poleg lekarnarjev, ki so v 16. stoletju delovali po naših deželah, spadajo v našo strokovno zgodovino tudi rojaki, ki so našo stroko in našo domovino prostovoljno ali po sili razmer zastopali v tujini. Med te štejemo predvsem Miho Klausa (sam se je podpisoval Mihael Khlaus), rojenega Celjana, svaka Primoža Trubarja. Cesar Maksimiljan, ki je leta 1565 bival v Augsburgu, je trajno bolehal. Mogoče je, da je že tedaj Klaus pripravljal zanj zdravila, kajti že nekaj let pozneje (1570) ga je cesar imenoval za dvornega lekarnarja. Tu bi omenila še vir Štefana Predina, ki opisuje Samostanska lekarna v Žičah.
Še preden so na Slovenskem nastale javne lekarne, so jih ustanovili razni redovi v naših samostanih, če so jim redovna pravila dopuščala zdravljenje in izdelovanje zdravil. "V odročni in tihi Žički dolini," piše Minařik, "so si menihi skladno s svojimi redovnimi pravili uredili posebno sobo za svoje bolne člane in ob njej hišno lekarno, ki pa ni bila namenjena le stanovalcem kartuzije, ampak tudi okoličanom." Leta 1610 je v samostanu Žiče že izpričana lekarna. Minařik namreč omenja, da je v matičnih knjigah konjiške župnije leta 1610 omenjen "aromatarius in xenodochio Janez", kar prevedeno pomeni, da je bil lekarnar in zdravnik v hospitalu, Mlinarič pa navaja, da je imel tedaj samostansko lekarno na skrbi "lekarnar z imenom Janez (Johann Apotheker), saj ga navaja eden izmed letnih obračunov kartuzije med uslužbenci samostana". V tem času je torej v samostanu že služboval izobražen lekarnar.
Leta 1620 je omenjen tudi prokurator David, ki je zapustil knjigo z mnogimi recepti s podatki o sestavi, pripravi in rabi zdravil. Minařik meni, da je bil David "mogoče samostanski zdravnik-lekarnar ali pa vsaj naravoslovno zelo izobražen". Ohranila se je tudi knjiga receptov in navodil za zdravljenje, v njej pa je tudi razlaga alkimističnih znakov za snovi in uteži. Torej so v samostanu poznali tudi alkimistične knjige, morda pa so pripravljali tudi kakšno zdravilo po navodilih alkimistov. Samostanska lekarna v Žičah je - verjetno s presledki - poslovala vse do razpustitve samostana leta 1782. Takšen primere je danes tudi Kartuzija Pleterje, cistercijanska opatija Stična, samostan v Stični, itd.
Želim vam zdravja in čim manj sedenja v dolgih vrstah pred čakalnicami. Pa nobenih zdravil! če res ni nujno. Ne boste verjeli, da jaz ne dam nikoli nobene tablete v usta. Rajše jabolko, breskev, marelico, figo – grozdje pa si poskrbim, da ga večerjam skozi vse leto (domačega, avstralskega, afriškega, itd). Grozdje čisti kri in ureja prebavo. En »glažek« terana pa mora biti pri vsaki jedi. Teran je dohtar v hiši! Ima 1.100 zdravilnih snovi, ki jih druge rastline in sadeži nimajo.
Lep pozdrav
Tatjana
Zatiralci bolnikov in njihovih pravic
Prispeval/a: brzica dne ponedeljek, 15. september 2008 @ 09:13 CEST
Pomembno je, da je hrana pestra, da so zastopana vsa živila s ključnimi esencialnimi snovmi, da z ničemer ne pretiravamo, da jemo hrano v čimbolj osnovni obliki (ne v industrijsko predelani-pa še cenejša je!) in da ne spuščamo obrokov. Tudi goveja juha ne bo škodila, če bo na mizi 1x na par mesecev, problem je tisto kar jemo vsak dan, ali še bolje, česa ne jemo pa bi morali, zato ker jemo preveč enostranske "prazne" hrane po možnosti na živčen želodec. Toliko kar se tiče hrane. Druga pomembna stvar, ki močno vpliva na zdravje, pa je nezaželen in dolgotrajen stres. Pri tem včasih tudi zdrava hrana ne pomaga.
Priznam pa, da sem do zdravstvenega sistema bolj strpna od večine, saj nimam kakšnih zelo slabih izkušenj, razen tistega, kar je napisala ga.Tatjana, pri neznačilnih simptomih, ki so pogosto samo znak globljih težav na ravni celega organizma, ni pa še prava bolezen, a če te znake zanemarimo to postane. Medicina ponavadi tega ne zna obravnavati celostno, vidijo samo "vrh ledene gore", zgolj simptome, kar pa dolgoročno ne reši problema. Pacient mora pogledati vase in se resno vprašati, kje vse ga je sral in se tudi potruditi, da kaj stori zase. Žal pa ljudje mislijo, da ga lahko celo življenje serjejo, potem pa bodo šli v "delavnico" in jim bodo kar kašen del zamenjali, kot pri mehaniku.
Do raznoraznih vrst "narkomanov", pa ne mislim nujno najhujših, tudi kadilci, alkoholiki, divjaki na cestah itd, zanje na primer pa sploh nimam nobenega usmiljenja. Kar naj hodijo od poncija do pilata. Bodo vsaj na svoji koži malo trpeli, če so prej drugi zaradi njih morali.