Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080901174009651

Zatiralci bolnikov in njihovih pravic sobota, 6. september 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Poleg omenjenega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki ne dopušča, da bi ljudje ohranjali svojo zavest o potrebi preživetja v lastni identiteti, ki je izrazito duhovna kategorija in zato lastna tistim, ki so se duhovno sposobni dvigniti na takšno raven, se pojavljajo še druge skupine, ki skušajo človeku škodovati in ga zatirati. V družbi se pojavljajo mali bogovi, ki mislijo, da je njihova formalna moč, njihovo poslanstvo, da krojijo usodo malemu človeku po svoji mili volji. Uveljavlja se podoba koristoljubnih, odtujenih in vzvišenih gospodarjev našega zdravja in sicer od politikov do mnogih, žal premnogih polbogov v belih haljah. Sem pa ne moremo in ne smemo prištevati vseh, da ne bi storili požrtvovalnemu zdravniškemu stanu krivice. Mali človek dobi napotnico za diagnostične preiskave in zdravljenje, ki v veliki meri niso nikoli dokončane in zdravljenje začeto, še manj pa dokončano. V birokratskem kolesju in brezbrižnosti, se pretrgajo vezi med bolnikom in zdravnikom (mnogimi zdravniki) in bolnik izgubi voljo in moč, da bi leta in leta trkal na vrata in prosjačil zdaj enega, zdaj drugega, saj ga pošiljajo od »Poncija do Pilata« in zanj ni nihče kompetenten, saj vsak deluje pod sijem svoje ozke specializacije, ki ne zmore ali nima volje povezati stanja njegovega telesa v celoto. Na koncu človek sam ugotovi, da višje razvit sistem poniža pravice in dostojanstvo ljudi nižjega sistema. Človek postaja šele sekundarni pojav zdravstva. Bolan človek je docela protisloven koristim družbe. Bolnik se je znašel v položaju, v katerem si mali človek ne more privoščiti plačanih zdravstveni storitev pri zasebnikih, za družbo pa postaja predznak manjše vrednosti v dolgi čakalni vrsti. Diagnoze se ugibajo toliko časa, dokler bolnika rešilec ne pripelje v bolnišnico in v mnogih primerih je tedaj prepozno. Bolniki se obravnavajo po sklopih, po ločenih delih telesa in njihovega duha. Mnogi polbogovi v belih haljah so brezbrižni mehaniki sodobne industrijske družbe, ki nimajo časa videti človeka kot celoto. Preobremenjeni so z normami, honorarni popoldanskim ordiniranjem v zasebnih ambulantah in številnimi administrativnimi opravili. Zakaj bolnik nima svoje sistematično urejene anemneze, ki bi jo predstavil zdravniku, h kateremu prihaja na pregled, ne da se vedno znova odkriva že odkrito in troši po nepotrebnem denar za drage preiskave. Politika zdravstva se zgleduje z zahodnim vzorcem in ne z vzorcem skandinavskih držav. Medicina je v krizi, specializacije so napačno razumljene. Utilitaristični cilj te družbe je čimbolj izkoristiti človeka, merilo medčloveškega delovanja ni več humanost, temveč je vrednotenje materialnih koristi postalo 'moralna' prioriteta. Slab življenjski standard mnogih, izgorelost v zvezi s preobremenitvijo v službi in neustreznim zdravstvenim varstvom so značilni za to družbo. Veliko se hvalijo z medicinskimi dosežki, s svojimi talenti in akademskimi nazivi, a kje je skrb za zdravje bolnika? Tisto najosnovnejše prizadevanje, da bi bolnika obdelali in pravilno pravočasno zdravili. Zdravstvo je spolitizirano na zagovornike javnega zdravstva in na zagovornike koncesijskega zdravstva. Bolnikom pa je vseeno kakšno zdravstvo bomo imeli, samo da bi bilo učinkovito, da ni takih nerazumno dolgih čakalnih dob in da so bolniki deležni strokovnih zdravstvenih storitev, sodobnih diagnostičnih postopkov in tiste pozornosti, ki si jo zasluži dostojanstvo človeka v skladu z doktrino. Za politike je zdravstvo pastorka, ki se ji namenja premalo sredstev. Tu gospodarijo zavarovalnice, ki diktirajo politiki zdravstva raven storitev in cene. Zdravstvo je izskočilo iz javnega okvira in deluje po načelu profita zavarovalnic. Politika se obnaša do zdravstva mačehovsko in vprašanje je, ali smo na tem področju sploh še socialna država, ki izpolnjuje dane ustavne okvire. Zdravstvena politika pušča veliko prostora za samovoljo posameznih interesnih skupin. Temeljni problem zdravstva je, da država namenja premalo sredstev za izobraževanje zdravnikov, specializacije doma in v tujini, za opremo in da niso nadzorovane investicije, ki se jih na področju zdravstva dolgo in predrago izvaja, pa brez ustreznega nadzora. Denar, ki je namenjen zdravstvu in bolnikom, se izteka v zasebne žepe. Poleg zavarovalnic so tu še lekarne, ki delujejo po dobičkonosnem načelu. Denar, namenjen zdravstvu, se troši neracionalno. Takšni primeri so pediatrična klinika, onkološki inštitut, operacijske mize in številni drugi zavoženi projekti, za katere ni doslej še nihče odgovarjal. Ljudje se upravičeno sprašujejo kako biti lojalen do politike, ki je bila v preteklosti simbol zatiralca in pomanjkanja zdrave pameti. Negativno delovanje, kraje in neupravičeno bogatenje postajajo vrlina in vaba za nadaljevanje totalitarističnega vzorca, ki zagotavlja preživetje le priviligirancem. Za mnoge se zdi, da vprašanja stanja našega zdravstva niti ne razumejo. Vsi pa dobro razumejo lastne koristoljubne cilje. Dlje od krivic, povzročenih bolnikom, ni prišla nobena politična stranka. Tu ni izjema tudi stranka, ki ji pripada vodja slovenske psihiatrije. Prav nihče ni prišel dlje od Rubikona ozkih koristi določenih skupin, ki ga ni zmožen prekoračiti. Naraščajoča pragmatika liberalizma v zdravstvu vodi v razvrednotenje človeka, spodkopavanje vsakršnega substancialnega gledanja na probleme. Racionalna utemeljitev države javne blaginje se je v veliki meri sesula, pozitivizem in liberalizem pa se kažeta v vsej svoj šibkosti in zagotovo opozarjata, da kontinuiteta politike v zdravstvu ne vzdrži več. Dejstva, ki jih je mogoče preveriti, preverjamo samo prizadeti. Politika daje vedeti, da bo krivice bolnikov, še naprej instrumentalizirala za razbremenjevanje vsakršne svoje krivde za takšno stanje. Bolnik je svoboden toliko, kolikor ga zdravstvo, zavarovalnice in lekarne ne vzamejo za talca. Na področju zdravstva ostajamo globoko v kontinuiteti razmišljanja. Značilnost našega zdravstva je, da ni sposobno delovati drugače, kot nadaljevanje izvrševanja moči nad malim človekom. Zdravstvena politika je hobotnica z opešano etiko do prizadetih. Občutek, da ne moremo kaj veliko računati na zdravstvo, se je v človeku ponotranjil. Edino upanje, ki še ostaja, je, da nas bodo odrešile notranje sile imunskega sistema in kakšen dober vitaminski napitek, ki ga bo svetoval zdravilec ali pa romanje v Lurd. www.tatjana-malec.si Komentarji (3) www.pozitivke.net