Sončeve pozitivke so sodobno spletno svetišče, posvečeno božanskemu Soncu. Sončni žarki so se pogreznili skozi površino vseh čutov v globino in nas zaobjeli s pozdravnim klicem svoje topline. Pod sončnimi žarki plešeta dva žametna metulja z zlatimi pikicami na krilih in vabita v Panteon med sladke koreninice rastlin, ki poganjajo svoje zelene lističe. To zeleno ljudstvo prinaša v košarah svoje darove, med katerimi je veliko datljev in sladkih sadežev, a tudi fig in pelina ne zmanjka. Vegetacija je živahna in bujna. Vsakdo nekaj podari iz svoje bisage z eno izmed svojih darujočih rok in tu dobi navdih in tolažbo, ki ga bo okrepila.

Steze se vijejo okrog Panteona in vodijo k izviru, da se vsakdo lahko odžeja z bistro studenčnico. Ob cesti raste posebno lep gozd, skozi liste in veje dreves se vleče svetloba, ki vsakega popotnika spremlja s svojo mehko svetlo tkanino, z vonjem šmarnic in dišavami gozdnih sadežev. Ob gozdni poti posedajo pesniki in s svojimi stihi zazibajo v sen slehernega, ki si želi spočiti in osvežiti duha.

Sončeve pozitivke niso odrešenik, ki bi zaznale in čudežno odpustile vse grehe in razvade. Sonce s svojimi žarki skoznje le prebuja in oživlja rast, ki je v stebelcih zaspala. Vsaj devetdeset odstotkov vse oblasti ima tu sonce, ki sije skozi rastlinsko ljudstvo. Tako po lepi stari navadi sonce določa tudi pravila vedenja in spodbuja nasmehe. Ko se skrije za oblak, da vedeti, da kdo ni pripadnik sončnega reda, kar za vse pomeni olajšanje. V glavnem pa je življenje v sončnem panteonu lepo uglašeno, praznično, prešerno, navdušujoče in tudi kdaj vzneseno in očarano z iskreno in dobrodušno humornostjo. Robato glasnost sonce presliši, kajti zaupanje v dobro in prijaznost ima neizmerno. Sonce je prizanesljivo do mnogih pojmov in besed, ki pestijo to včasih res težko življenje in nevednost, saj zaupa v zmago srca in razuma.

Pogumno se zavzema, da na teh sončnih poljanah ne bi bilo hudega bojevanja, le optimizem in dobra beseda naj bi vsakega povišala v plemiški stan. V skupnosti je moč, obvladovanje pa je junaštvo. Pri dograjevanju te sončne stavbe naj bi nihče preveč ne trpel. Nekoč je nek mislec dejal, da kar je dvakrat dve ne določa fakulteta, temveč naš general Mister razum, ki mu potrdi srce.

Nek v davnih časih svetovno znani vladar je napisal in podpisal v enem slabem letu več kot 365 opominov in pozivov k razumu, bilo jih je celo več, kot jih je sam v celem življenju prebral, pa nič ni zaleglo. Spreminjati se je začelo, ko je začel pisati modre misli in deliti knjige ter izdajati sončen časopis. Morda se je prav tu porodila ideja za Sončeve pozitivke.

Po pravici je treba povedati, da marsikdo pohvali vrednost tega našega pričujočega sončnega dokumenta, ki je star najmanj 6 let, pohvali njegov hierarhični duh ter Igorjevo pravičnost, ljubezen in prizanesljivost. Marsikdo bo lahko rekel, da je prevelika hvala nadležna zadeva, da spravlja v zadrego, vendar kar je res, je res. Vsako dobro srce, bo bilo sposobno tudi naklonjenosti in dalo čutiti, da je hvaležno prizadevanjem, da se lahko tu srečujemo. Veliko lahko naredimo tudi s svojim dobrotljivim značajem, da spoštujemo ta naš Panteon sončnosti in da pokažemo s svojo pripravljenostjo in voljo, da se premiki lahko zgodijo in dogajajo tudi brez bojevanja, ker čutimo znamenja časa in da smo s svojimi podlistkarskimi komentarji drug do drugega bolj vljudni. Soncu bo ugajalo, da mu je uspelo osončenje in skozi poslanstvo žarkov vzgojiti plemstvo premišljene besede. Sonce se zaveda, da se mora držati svojih mer in uteži ter jakosti svetlobe, sicer bi vsem nam zažgalo oči ali nas pahnilo v večno temo.