Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Na nasprotnem polu resnice

Naše življenje je polno drobnih laži. Laganje je v človeški naravi, laži pa so pogosto tako spontane, da celo pozabimo, da smo jih izrekli. Tudi živali zavajajo, samo ljudje smo ustrojeni tako, da zavajamo celo sami sebe. Nekateri so s tem tako zaposleni, da včasih ne razlikujejo med resnico in namišljenim. V vsaki laži je namreč želja, da bi bila laž resnična.

Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost/ugled, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru/kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, z namenom, da bi sogovornika prepričali, da je to res. Laganje se nanaša na besedno in pisno sporazumevanje.

Lažnivci so ljudje z močnim čutom za lastno osebnost. So dobri igralci, ki se znajo pretvarjati in spreminjati identiteto oziroma jo sproti prilagajati situacijam. Lažnivci so ekstrovertirane osebe; pogosto gre za ljudi z osebnostnimi motnjami, kot sta asocialnost in narcizem. »Karizmatičnim« lažnivcem je lahko verjeti, saj dejansko menijo, da govorijo resnico, in se temu primerno tudi obnašajo.

ZAKAJ LAŽEMO?
Otroci začnejo lagati med četrtim in petim letom starosti. Takrat tega ne počnejo s slabimi nameni, marveč zato, da bi pridobili pozornost. Pozneje lažemo iz številnih drugih razlogov, največkrat zaradi strahu:

1. pred škodo oziroma, da bi se zaščitili pred zunanjim svetom; v zvezi s tem se moramo zavedati, da niso vse laži škodljive. Včasih so celo najboljše sredstvo za zaščito zasebnosti in nas samih pred morebitno nevarnostjo.
   
   
2. pred konfliktom, prepirom; v takšnih primerih lažemo, da se izognemo nepotrebnemu in/ali mučnemu prepiru.
   
   
3. pred kaznijo;to je že v rosnih letih eden od najpogostejših razlogov za laganje. Otroci lažejo o učnem uspehu, trdijo, da niso pojedli piškotov ali da niso  udarili sosedovega otroka – vse to zato, da bi ubežali pred kaznijo.
   
   
4. pred zavrnitvijo; včasih je vzrok za laž naša negotovost glede samih sebe, partnerskega odnosa ali družbe nasploh. Lažemo, ker hočemo ostati priljubljeni.
   
   
5. pred izgubo – človeka, odnosa, premoženja, ugleda …
   
   
6. pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo.

1. Telesna drža je toga in omejena, z malo gibov rok. Gibanje udov je omejeno na bližino telesa.
2. Izogiba se očesnemu stiku.
3. Dotika se nosa ali se prijema za ušesi.
4. Čustva nimajo običajnega tempa. Njihovo izražanje je zapoznelo, traja dlje kot običajno in se neha nenadoma.
5. Čustvenim gestam/izrazom sledi zapoznel besedni odziv. Ko lažnivec prejme darilo, najprej reče »všeč mi je!« in se šele potem nasmehne. Oseba, ki ne laže, se nasmehne hkrati s prejemom darila.
6. Telesna govorica ni skladna z besedami. Lažnivec reče »ljubim te«, vendar je njegov izraz obraza otrpel.
7. Če človek hlini čustva (sreča, žalost, presenečenje …), je njegova mimika omejena na gibanje ustnic, ne pa vsega obraza. Naraven, spontan smeh zajame ves obraz – usta, čeljusti, čelo itn.
8. Oseba z občutkom krivde je obrambno nastrojena; nasprotno se nedolžna oseba v neprijetni situaciji odzove napadalno.
9. Lažnivcu je soočenje s človekom, ki ga česa obtožuje, neprijetno, zato v pogovoru utegne obrniti glavo ali vse telo.
10. Lažnivec medse in drugo osebo postavi predmet, denimo knjigo, skodelico kave …
11. Lažnivec na vprašanje odgovori z vašimi besedami. Če ga recimo vprašate »ali si pojedel zadnji piškot?«, odgovori »ne, nisem pojedel zadnjega piškota«.
12. Lažnivec se odgovoru izogiba s tem, da na vprašanje ne odgovori neposredno. Izmišlja si odgovore, namesto da bi odgovoril naravnost.
13. Oseba z občutkom krivde lahko govori več kot običajno. Da bi vas prepričala, dodaja nepotrebne podrobnosti. Tišina in presledki v pogovoru jo motijo.
14. Oseba, ki laže, govori monotono in izpušča poudarke, ki so značilni za govorjenje po resnici.
15. Človek, ki laže hitro spreminja vsebino pogovora – v nasprotju s tem človeka, ki govori resnico, hitra sprememba teme moti.
16. Da bi se izognil temi pogovora, se zateka k humorju in sarkazmu.

1. Gola/predrzna laž je laž, ki je očitna – vsem je jasno, da gre za laž. Tako otrok, ki ima po vsem obrazu razmazano čokolado, zanika, da jo je jedel.
2. Laž z izpuščanjem – oseba laže tako, da izpušča pomembna dejstva in podatke, s tem pa sogovornika namenoma pušča v nevednosti.
3. Bela laž koristi lažnivcu, sogovorniku ali obema. V rabi je za izogibanje žaljenju: če denimo sogovorniku rečemo, da mu novo oblačilo pristaja, čeprav v resnici ne mislimo tako. Z uporabo bele laži se izognemo škodljivim posledicam.

1. Plemenita laž je podobna beli laži; po svoje koristi eni ali obema stranema, lahko pa tudi družbi. Tako zdravnik na smrt bolnemu bolniku denimo pove, da obstaja 50-odstotna možnost ozdravitve.
2. Laž iz nuje je oblika bele laži, ki je v rabi, kadar resnice ni mogoče povedati, saj bi utegnila škodovati tretji strani. Tako sosed laže sosedu, da je bila njegova žena doma, čeprav jo je v mestu videl z ljubimcem; laže zato, ker se boji sosedove nasilne reakcije.
3. Krivo pričanje je laž pod prisego.
4. Blefiranje je oblika zavajanja, ki navadno ne velja za nemoralno, saj poteka v kontekstu igre, kjer je tovrstno zavajanje med igralci vnaprej dogovorjeno (igre na srečo).
5. Zavajanje – pri zavajajočih trditvah ne gre za čisto laž. Vseeno je njihov cilj v tem, da nekdo verjame v neresnico.
6. Hlinjenje oziroma pretvarjanje je vljuden termin za laganje.
7. Pretiravanje pomeni, da je večina trditve resnična, neresnična je le njena stopnja.
8. Hvalisanje je oblika laži, namenjena dvigu ugleda (»imam milijon evrov in avto za osemdeset tisoč evrov«).
9. Molk – molčanje ne velja za obliko pogovora, razen če je predstavljeno (in sprejeto) kot strinjanje z nečim. Če je trditev napačna in o tem molčite, drugi pa vaš molk pojmujejo kot strinjanje, z molkom lažete.

Nekatere alternative laganju so: spreminjanje teme pogovora, odgovarjanje na nekaj, kar ni bilo zajeto v vprašanju, ignoriranje vprašanja ali odgovarjanje z vprašanjem.