Samota je kraj kjer se družimo s sabo. Tam se skrbno negujemo ali se še bolj zanemarjamo. V samoti smo najbolj vidni in otipljivi. Zaznavamo, čutimo in razmišljamo intenzivneje kot v družbi. Večkrat pa nam niti malo ni všeč kaj čutimo, še manj o čem razmišljamo. V samoti se zdi,
da živimo tuje življenje, čeprav svoje. Dan in noč moramo posedati s človekom, ki ga predobro poznamo, vendar se radi slepimo, da te osebe nismo srečali še nikoli v življenju, kaj šele, da bi si priznali, da smo ta oseba pravzaprav mi. In v tej nenavadni, nevarni igri se lahko resnično izgubimo.

Nato, med zrakom in cigaretnim dimom obupano iščemo vsaj majhno sled, bližnjico, ki bi vodila v pravo smer. Iščemo obrnjeni od tega človeka, čeprav nas vleče za rokav, čeprav nas ves čas kliče … tako glasno, da nas zabolijo ušesa. Včasih tudi srce. Želimo si, da bi nas pustil pri miru. Vsaj tu. V samoti. Iščemo vogal, kjer bi imeli malo tišine, a takega vogala za nevrotične ljudi samota nima. Ima samo hrup. Zmedo.

Želja po samoti ponavadi nastopi in je najmočnejša, ko je človek razočaran, žalosten, morda prizadet, nezadovoljen, nesrečen; ko si želi razjasniti določene stvari, premisliti o nečem, kar ga denimo bega, morda o nekom; ko se mora odločiti za kaj; ko je bolan …itd.

Pogostokrat slišim stavek: »Utrujen sem od vsega in rad bi se spočil,« a kdor razume ve, da ne gre za počitek od utrujenosti, ampak za umik pred nerazumljivim ali (pri nevrotiku) pred notranjim vreliščem. Nihče, ki je dobre volje, zadovoljen in vesel ne potrebuje samote v tolikšni meri kot bolni ljudje. Zdravi niti ne pomislijo nanjo, le v primeru, če gre za delo ali ustvarjanje, ki zahtevata popolno koncentracijo.

Človek, ki trpi za bulimijo nevrozo se ne boji samote kot take. Boji se nelagodja, tesnobe, nemirov in strahov, ki jih v njem sproži samota.

Ni zmožen uživati v samoti, ker mu je bolezen to sposobnost odvzela. Vendar je njegova želja po samoti velika, čeprav si je ne zna razložiti. Tam, med štirimi stenami ni ničesar, kar bi ga lahko nadomestilo. Tam ne more pozabiti nase, ne zna se obvladati in tlačiti čustva kot to lahko naredi v zunanjem svetu. Ko tiči doma sam s sabo se počuti bedno, ogroženo, utesnjeno. Sam sebi se zdi največja nevarnost. Strah ga je svojih misli. Počuti se huje kot človek, ki mora delati družbo nekomu, ki ga iz dna duše ne prenese. In kako naj zabava osebo s katero je na smrt skregan? Na voljo ima le dve možnosti. Prva možnost je, da iz sovražnika spremeni v prijatelja in druga možnost, da se mu še naprej izmika in s tem vztraja v nevrotičnem stanju. Naj še poudarim, da je prva možnost možna le če se ustrezno zdravi. On sam vedno izbere drugo.

V samoti, kot že rečeno, se v njem sproži nemir, ki pa ga zamenja z lakoto. Tudi utrujenost in spolno vzburjenost večkrat zaznava kot lakoto. V samoti postane ranljiv. Tam, kjerkoli že to je, sname težak oklep, ki ga vsak dan nosi zunaj štirih sten. Tam, v samoti je razgaljen.

Samota ga opozarja na vse. Projicira preteklost (dogodke, besede) in sedanjost – naredi ju intenzivnejše, v večini popačene. Sestavlja mu fantazijo o prihodnosti in ga obenem sooča z realnostjo. V samoti se lažna podoba stopi. Laži, v katere verjame in s katerimi prepričuje druge, ga zbadajo. V samoti je brez izgovorov. On kot on! In šele takrat čuti, kako globoko si zameri, kako globoko zameri drugim. Čuti, da sovraži in ne sprejema, ne ve pa zagotovo kaj in koga.

Samota zna biti za bulimično osebo idealno zatočišče. Ko je sam se v miru posveča obredom, ker v samoti ni očitajočih obrazov, ni dvomljivih pogledov, ni obsojajočih besed, zasmehovanja, grajanja, štetja zalogajev, čudenja…itd. V samoti je svoboden, čeprav ta svoboda ne pozna veselja in širine. Tam je na poti, da bi se srečal z resnico, vendar tega ne zmore. Moti ga. Zato jo prej ko slej spet priduši s hrano ali z rezilom. Ali drugače povedano, prisilno se umakne v otopelost, ker edino med trajajočo fazo otopelosti ga samota ne moti. Celo všeč mu je.

Na odvisnika od hrane samota vpliva prej negativno kot obratno:
- povečana brezvoljnost,
- melanholija,
- povečana depresija,
- jok,
- popačena predstava o sebi,
- samoočitanje,
- samoponiževanje,
- spominjanje samo slabih, grdih, žalostnih, žaljivih dogodkov ali besed,
- negativna razmišljanja o sebi,
- primerjanje z drugimi »boljšimi«,
- nasprotovanje,
- trma,
- stopnjevanje prizadetosti,
- izrazita »negativna« čustva,
- tesnoba,
- frustracija,
- obup,
- pretirana izolacija,
- izbruh pogostejših in vedno hujših trenj,
- predajanje fantazijam,
- povečano poželenje po hrani,
- nemočno prepuščanje odvisnosti,
- samokaznovanje,
- sanjarjenje o smrti,
- poskusi samomora…itd.

Zato bi morali takšnega človeka večkrat spraviti ven. Ni pomembno kam, samo, da ni sam, ker ne zna biti sam. Pomembno pri tem je tudi kdaj ga smemo povleči ven. Ne kadarkoli. Le v fazi zavedanja.

Veliko enostavnejše je reči, »ne maram samote,« kot »skregan sem s sabo,« ali »preganjajo me strahovi.«

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba