Občutljivost do drugega je vrednota človečnosti in intelektualne globine. Ni razkošje, temveč elementarna dobrina, posvečena prijaznosti, razumevanju in sprejemanju drugega. Občutljivost do drugega je predpogoj za sožitje in sobivanje.
To čustvo, ki ga poimenujemo občutljivost do drugega neprestano ogreva srca in krepi iskrenost, toplino, zaupanje, zvestobo, pripadnost, solidarnost in vzpostavlja spoštovanje tudi do drugačnosti. Občutljivost do drugega je tista prava mera, ki nam omogoča voljo uma, da umu dodamo lastni človeški dotik srčnosti, po katerem je naše ravnanje istovetno s človeškimi čustvi spoštovanja. Premnogo krat nam manjka zavest o tej duhovni normi, kar nas negativno opredeljuje v odnosu do tistega, ki smo ga s svojo neobčutljivostjo ranili.
Občutljivost do drugega je specifično človeško čustvo, ki zadolžuje naše ravnanje, da zadržimo pritisk reakcije v prsih tudi tedaj, ko se v notranjem jazu, ki povzroča takšno reakcijsko odzivanje nestrinjanja, ne ujamemo v skušnjavo, da bi drugega žalili in da si dopustimo, da se zavore podrejo, da izrekamo sodbe in kažemo do drugega, ki drugače misli kot mi, prezir. Tu velja pravilo, da ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi. Občutljivost do drugega je sestavni del človekovega dostojanstva.
Omika nas odvrača od samovšečnosti, sebičnosti in nasilja, vendar omika ni le fasada, ki zakriva našo (ne)kulturo in srčno (ne)inteligenco, človeška omika je tista občutljivost do drugega, tisto resnično nepotvorjeno izvorno čustvo človeške pripadnosti, ki ni odvisno samo od kulturnih norm, temveč in predvsem od srčne kulture.
Neobčutljivost do drugega se prepleta z nizom nagnjenj, razpoloženj, duševnih stanj, vzorcev mišljenja in ravnanja ter ideoloških nazorov, ki se kažejo kot nestrpnost s težnjo po nadzorovanju zavesti drugega in nesprejemanju, vsiljevanju ter težnji po vzpostavljanju lastnega psihičnega reda in lastnega mišljenja kot edino pravega drugemu. Neobčutljivost se kaže tudi v podcenjevanju in je v korelaciji z nasilnostjo. Velja za vzvišeno stanje superiornosti in predstavlja nekakšno fanatično mizantropijo za drugačnost, ljudomrznost do tistega, ki ni takšen, da bi ustrezal našim predstavam in ni takšen kot bi si ga mi želeli. Ta se kaže v veliki meri tudi do vernikov.
Postali smo drug do drugega že do take mere neobčutljivi, da je takšen odnos postal moteča psihična drža pri vzdrževanju harmonije in sožitja sobivanja ljudi. Občutljivost do drugega je duhovno stanje, ki ohranja mir in dostojanstvo človeka v sintezi svobodnosti in pravičnosti.
V dandanašnji stvarnosti smo priča številnim neobčutljivostim, vse do kopičenja nezasluženega bogastva, neobčutljivosti do revščine, neobčutljivosti do razslojevanja in neobčutljivosti neverujočih do vernikov.
Neobčutljivosti do drugega se vzpostavljajo tudi z nasilnim prevrednotenjem in tudi ustvarjanjem stanja, v katerem naj bi razpadale tradicionalne vrednote kot zastarele in neuporabne. Kaže se tudi težnja vsiljenega vzpostavljanja neke elite poimenovane »Ubermensch«, »nadčlovek«, ki predstavlja zavestno vzrejo in vzgojo novega (nad) človeka, očiščenega vere, katerega vrednost na družbeni lestvici se določa po materialnem bogastvu ter po pravšnjih moralnih obrazih. Veliko je vsiljevanja normirane zavesti po političnem razpoloženju.
Neobčutljivosti spodjedajo življenje in dušo ljudem. Porušeni so tudi odnosi v človeški skupnosti. Nestrpnost, frustracije, sovražnost in jeza ter nesprejemanje drugačnosti otopijo in sprevržejo našo človečnost v neobčutljivost, da človek nima več nadzora nad svojimi čustvi.
Zapletamo se v namišljeni kulturni boj, ki je brez možnosti razpleta, saj nenehno pogreva nastalo situacijo ali stanje, da bi se opravičeval kot duhovno stanje, ki se ga tiče. Vzame si pravico, da odreja smisel drugačnega mišljenja pri drugem in zahteva od drugega duhovno očiščenje po svojih merilih. Ta vrsta neobčutljivosti do drugega je nestrpnost ali kriza strpnosti do kulturne različnosti, ki se deklarira kot modernost mišljenja.
Pretrgane so vezi med nami in svetom, nismo več sposobni podariti drug drugemu radosti, ki izhaja iz dobrega in resničnega. Občutljivost je v funkciji napetosti in poraja številne konflikte in spore ter prizadetost in užaljenost. Z neobčutljivostjo do drugega rušimo ravnovesje v človeški skupnosti. Pozabljamo, da ne le planet, temveč da je tudi naša domovina dom številnih drugačnosti, ki morajo iskati sožitje ena z drugo in preživeti.
Občutljivost do drugega je vrednota človečnosti in intelektualne globine. Ni razkošje, temveč elementarna dobrina, posvečena prijaznosti, razumevanju in sprejemanju drugega. Občutljivost do drugega je predpogoj za sožitje in sobivanje.
